Kadar so jo ljudje še pred leti spraševali, kakšen je njen recept za dolgo življenje, je najstarejša Celjanka Marija Jakob vedno odločno rekla: »Trdo je treba delati, pa gre!« V prostorih mestne četrti Savinja je včeraj praznovala že svoj 105. rojstni dan, vendar je bila preveč utrujena, da bi obujala spomine. Ob njej so se namreč zbrali ne le njeni sorodniki, ampak tudi številni drugi, ki so ji želeli stisniti roko in so jo zasuli s cvetjem in darili. Vsakemu se je nasmehnila in se zahvalila. Vzela si je tudi čas za fotografe in televizijske snemalce, potem pa je kar malo nestrpno prijela v roke kozarec belega vina, ga na dušek spraznila do polovice in zadovoljno prikimala: »Ja, tale je pa dober.«
Če bi rekli, da je častitljivo visoko starost dočakala zato, ker je vse življenje skrbno pazila na svoje zdravje in se odrekala »škodljivim« dobrotam, bi se Jakobova zagotovo nasmejala in zamahnila z roko. Pri hrani namreč nikoli ni bila izbirčna. Jedla je vse po vrsti, vsakega po malem. Sicer pa v mladosti priložnosti za izbirčnost sploh ni imela, saj je živela skromno in se je kot mati samohranilka sama prebijala skozi življenje.
Ljubezen je bila tabu
Rodila se je na veliki kmetiji v Slovenj Gradcu, kjer je morala že zelo zgodaj prevzeti gospodinjstvo. Bila je skoraj še otrok, ko je izgubila očeta in mamo, zato se je še toliko bolj navezala na svoje štiri brate, ki jih že dolgo ni več. Njen nečak Gusti Jakob pravi, da je bila izjemno skrbna in redoljubna. »Pokojni oče mi je pripovedoval, da je z brezovo metlo vsako soboto temeljito očistila kmetijo, potem pa se je lotila še štedilnika in ga tako zdrgnila, da se je kar lesketal. Rada je imela čistočo, rada pa je tudi videla, da se je družina ob večerih zbrala za mizo in se poveselila. Čeprav so živeli skromno, so pomagali drug drugemu in živeli v velikem medsebojnem sožitju.«
Ko se je nekaj let pred začetkom druge svetovne vojne eden od bratov poročil, je njegova žena prevzela gospodinjstvo, Marija pa je v majhno potovalko zložila svoje stvari in se odpravila proti Celju. Rekli so ji, da bo v mestu ob Savinji zagotovo našla službo, s katero bo lahko preživljala sebe in svojo takrat komaj tri leta staro hčerko Zofko. O Zofkinem očetu ni nikoli rada govorila. Grenko ljubezensko izkušnjo je skrila globoko v srce in vse življenje ostala sama. V Celju je dolgo časa živela pri eni od premožnejših družin, se kot snažilka in receptorka zaposlila v hotelu Beli vol, nato pa delala še v gostišču Ojstrica, kjer je tudi dočakala upokojitev. Okoli leta 1970 sta se hčerko preselili v blokovsko stanovanje na Ljubljansko cesto, kjer živita še danes. Tudi njena 79-letna hčerka Zofka si v življenju ni ustvarila družine. Deloma tudi zato, da je lahko ostala ob materi.
»Nerazdružljivi sta. Zofka noče niti slišati, da bi mamo dala v dom. Pravi, da bosta skupaj, dokler ju smrt ne loči,« pravi nekoliko zaskrbljeno Gusti Jakob, ki se zaveda, da pri skoraj osemdesetih letih ni lahko skrbeti za ostarelega človeka.
Želi si še enkrat videti rojstni kraj
Najstarejša Celjanka je še vedno zdrava, vendar je pred šestimi leti zaradi gangrene izgubila nogo in od takrat ne more hoditi. »Zgodba z njeno operacijo je resnično neverjetna. Bil je petek, ko so zdravniki v celjski bolnišnici povedali, da jo morajo takoj operirati, ker bo sicer umrla. Seveda je bilo vsem jasno, da bo tudi operacija zaradi njenih let zelo tvegana. Tretji dan po operaciji so jo z rešilcem pripeljali domov in jo prepustili domači oskrbi. Takrat nihče ni verjel, da si bo tako hitro opomogla. Nič ni tarnala, da jo kaj boli, pa tudi rana se ji je izjemno hitro zacelila,« nam je pripovedoval njen nečak, ki je prepričan, da je tako čila in pogumna predvsem zaradi odličnih genov. Večina njenih bratrancev in sestričen je umrla v visoki starosti. Eden izmed bratrancev je denimo umrl samo dan pred svojim stotim rojstnim dnevom.
Jakobova je še pred petimi leti, ko je dopolnila sto let, brala brez očal. Brala je knjige in časopise, tako da je bila vedno na tekočem z gospodarskimi in političnimi razmerami v državi. Zdaj zaradi težav z očmi ne more več brati, pa tudi politika je ne zanima. »Teta je bila vse življenje izjemno poštena, zato jo je zelo prizadelo, ko so prišle na dan zgodbe o korupciji in o velikih krajah. Lahko bi rekel, da je bila to ena izmed stvari, ki so jo najbolj prizadele. Vedno je rekla: 'Jaz sem imela malo, oni pa imajo veliko, pa še nimajo dovolj.' S tem se nikakor ni mogla sprijazniti,« pravi Gusti, ki si zelo želi, da bi ji sorodniki lahko izpolnili njeno veliko željo in jo še enkrat odpeljali v njen rojstni kraj. »Pot do Slovenj Gradca bi bila zanjo preveč utrujajoča, zato si je ne upamo naložiti v osebni avto in jo odpeljati. Bojimo se, da bi bilo kaj narobe. Najraje bi videli, če bi jo peljal rešilec, vendar to seveda ni izvedljivo.«
Jesen življenja preživlja v svojem stanovanju in ob svoji hčerki, na katero je izjemno navezana. Vesela je, kadar jo obiščejo sorodniki in prijatelji ter ji s klepetom krajšajo čas. »Zadnjič, ko sem bil pri njej, pa mi je ob slovesu dejala, naj lepo pozdravim Gustija. Ko sem ji malo presenečeno odvrnil, da sem to jaz, se je zdrznila in se hitro opravičila, češ, le kako se je lahko tako zmotila. Jaz pa sem si mislil: 'Joj, draga teta, pri tvoji starosti pa to res ni nič kaj takega. Ti si resnično prava legenda!'« doda nečak.
