Enega takšnih odvodov ulične umetnosti in grafičnega oblikovanja je avtor sprostil tudi v projektu selotejparskih grafitov po naročilu mobilnega operaterja, ko je v sodelovanju s Fejzom polepil nekaj oglasnih površin, med drugim podobo denarja z naslovom Papir užitka – Izgubljena duša. Predvsem je na Uršičevo delo učinkovalo intenzivno sodelovanje z umetnikom Jašo. Kot njegov sodelavec in asistent je pogosto nastopal v Jaševih avtonasilnih performativnih akcijah kot brezbrižni referent za performerjeve ekscese. Eno takšnih osupljivih akcij sta izvedla tudi lani ob odprtju pregledne razstave Skoraj pomlad, 100 let slovenske umetnosti v dvigalu prostorov Slavije v organizaciji Umetnostne galerije Maribor.

Luka Uršič se je sprva ukvarjal s slikarstvom in nasičenimi prostorskimi instalacijami, a v zadnjih letih vizualne učinke vse bolj reducira, najbolj intenzivno pa se ukvarja z oblikovanjem zvoka v kontekstu galerijskih postavitev in v dveh glasbenih zasedbah, Leftfinger in Lo-Hi-Fi; kot zvočni umetnik nastopa pod psevdonimom Kalu. Razvil je poetiko, ki temelji na besedilni interpretaciji, kajti zvočni eksperimenti brez sporočilnosti ali razvidne vsebine se mu zdijo preveč avtoreferenčni. V tej usmeritvi tako še vedno lahko prepoznavamo zavezanost realizmu, o katerem pišeta Brejčeva. Uršič v zvočnih eksperimentih razvija poetiko, za katero pravi, da se ne boji sentimentalnosti in romantike, kajti smisel in napredek človeštva vidi izključno v pripravljenosti za medsebojni čustveni stik posameznikov.

Podobno kot sorodni avtorji, s katerimi pogosto razstavlja, svojo prakso imenuje »novi romantizem«. Zvočnost v galerijskem prostoru je zanj vezno tkivo, ki poveže posamezne vizualne elemente. Ti elementi imajo med seboj neko prvotno razmerje, ne pa tudi iste atmosfere, ki jo zaokroži šele zvok. V tem kontekstu je na primer zasnoval zvoke z mešalko in midi kontrolerjem ob performansu Galanterie Mécanique v okviru Svetlobne gverile v sodelovanju z Trienalom slovenske sodobne umetnosti U3 v Galeriji Škuc letošnje poletje. Performans je bil delo avtoric Mete Grgurević in Urše Vidic; s slednjo je Uršič ob koncu leta 2011 zasnoval tudi samostojno razstavo Iceberg (Ledena gora) v Galeriji Kibela v Mariboru. Oblikovala sta atmosferično zvočno-vizualno instalacijo, ki je temeljila na video in zvočnih delih obeh avtorjev. V vsebino sta vgnetla močne elemente nostalgije in intimnih pripovedi, ki so že napovedovale obrat od kričečih slik, performansov in instalacij v introspekcijo, čiščenje forme in iskanje izrazov v večmedijskih, predvsem zvočnih postavitvah.