Za pesmi, zbrane v knjigi, ki jo je opremil Slavoljub Stanković, je značilna izpeljevalna tehnika pisanja, saj so pesmi izpeljane iz osnovne besede ali sestavljene osnove ter se povsem svobodno nadaljujejo v pomenske sklope. Tako nastali pomenski sklopi nato določajo dolžino pesmi. Za takšen način pesnjenja je značilno predvsem preigravanje – tako imenovano »preigravanje na prvo besedo«. S tega vidika je treba gledati na te pesmi kot na izraz historične lirike. Ne drži samo to, da se preteklost pojavlja kot iztočnica, pač pa so mnoge pesmi posvečene osebam, ki so kakor koli zaznamovale splošnejšo zgodovino. Posebej nazorno se takšen način pesnjenja pojavlja v tretjem sklopu z naslovom Pisma divjemu Skitu; v tem delu denimo najdemo pesem z naslovom Endokrina lirika. Zgodovinska oseba v njej ni izražena neposredno, pač pa po namigujočih opisih, saj je pesem zgrajena na domnevi, da je spomin bralstva dovolj dobro napolnjen s podatki.
Pri takšnih pesmih gre torej za prepoznavanje vsebine glede na posplošena izhodišča. V pomoč pri razumevanju omenjenega načina pesnjenja je tudi naslovnica z naslovom Oltar sredi gozda. Vprašanje je naslednje: kako prepoznati vsebino glede na množico razraslih razlag? Domišljavost odgovorov, ki izvira iz takšnih spraševanj glede razvrstitve pesniških izpeljank, vsekakor ni v vzročno-posledičnem odnosu z domišljenostjo, ko pa je lahko domišljenost močna konkurenca domišljavosti. Pesmi, napisanih na tako imenovani prvi akord, je preveč. Ena od premis, določujočih odmik od že omenjenih posploševanj, je tudi v prispodobi, ki se poraja med oltarjem, cesto in hišo. In pri tem ni pozabiti, kako je izbor pesmi Damirja Šodana naslovljen.
Drugi del knjige nosi ime Srednji svet. Zanimivo je dejstvo, da so pesmi v tem delu še posebej radodarne v smislu videza in s tem osvobojene določujočih oblik, ki jih ustvarja črkovni zapis. V teh pesmih je namreč precej znakov, ki pomen označujejo temeljiteje kot skrajšanja besed, zapisanih z začetnicami. Ob tem velja omeniti, da je odličnost pesmi določena tudi z načinom opuščanja ločil; treba je namreč vedeti, da so mnoge od teh Šodanovih pesmi pogojene s sintakso, ki sledi sintaksi pesmi in pesnikov, na katere se naslanjajo. Strukturne spremembe, dosežene s prevodom, so ob tem kakopak zanemarljive. Zato velja reklo: če se že gre čez cesto, se lahko pride tudi do knjige.
