»Neuspeh je osnova za uspeh.« Ta kitajski pregovor smo z razlogom zapisali v uvod našega razmišljanja ob prehodu v »leto konja«. Prinaša namreč upanje in pričakovanje novega zagona in rasti gospodarstva, prinaša optimizem ter hkrati opravičuje neuspehe, ki dajejo osnovo za nove uspehe.
Zakaj? Ker smo prišli do točke, ko začenjamo verjeti, da se od tu dalje začenja gospodarsko okrevanje, rast in ponovni razcvet. Enostavno nočemo biti več pesimisti. Ljudje sprašujejo, kdaj bo zares konec krize ter bomo ponovno beležili razcvet gospodarstva v Sloveniji. Na to vprašanje že odgovarja Umar, ki za leto 2014 napoveduje blažje krčenje BDP (zmanjšal naj bi se za manj kot en odstotek) in pozitivni trend rasti BDP, za leto 2015 pa prirast BDP (za 0,4 odstotka) ter nadaljnji pozitivni trend. Pa se bo to res zgodilo?
Moja odgovora sta dva, oba preprosta: Prvič: Da. V Sloveniji imamo tako kot v vsaki državi določen odstotek podjetnikov in hitro rastočih podjetij ter gazel. Večino, zadnja leta pa kar vso rast prihodkov in dodane vrednosti ter vseh novih delovnih mest, so v desetletju od 2003 do 2013 dejansko ustvarila (po 14 kriterijih izbrana) hitro rastoča podjetja. Teh je bilo v celotni populaciji podjetij v petletnem obdobju 2003–2007 in 2004–2008 skoraj šest odstotkov, v obdobju 2007–2011 in 2008–2012 pa jih je bilo po analizi Ajpesa le še 3,3 oziroma 2,8 odstotka. Tako je delež hitro rastočih podjetij v populaciji vseh 133.000 podjetij sicer vztrajno padal in se skrčil za polovico, od več kot 5200 pred desetimi leti do 3725 v zadnjem petletnem obdobju. Hkrati se je vloga teh podjetij kljub manjšemu številu in relativnemu deležu v celotnem gospodarstvu še okrepila, deleži čistih prihodkov od prodaje, dodane vrednosti, zaposlenih, dobička pa so še zrasli. Kako to pojasniti, kako to razumeti?
Dogaja se očitno to, da kriza zadnjih let na eni strani vpliva na povečevanje števila gospodarskih subjektov, ki so bili zavezani oddati bilančne podatke (od leta 2003 do 2012 se je število subjektov, ki so zavezani za poročanje, povečalo s 93.233 na 132.619 oziroma za 42 odstotkov), hkrati pa se število tistih, ki dejansko največ prispevajo k rasti BDP, zmanjšuje tako absolutno kot relativno. Vendar pa podjetja, ki ostajajo hitro rastoča in imajo potencial rasti, še naprej rastejo tudi po šestih letih in krepijo svojo ekonomsko moč na globalnem trgu.
Drugič: Da. Krize ni več, vse, kar se dogaja, je nova realnost. Konec je čakanja na pomoč države – kajti država smo mi in pomoč države je denar davkoplačevalcev, torej naš denar. Konec je oklevanja. Stvari je treba vzeti v svoje roke. Enostavno je treba potegniti poteze in se lotiti radikalnega inoviranja, ki bo bistveno vplivalo na poslovanje in življenjski slog potrošnikov. Tako nekako je Kondratieffov dolgoročni ekonomski cikel, ki se pojavlja na 45 do 60 let in je močno povezan z investiranjem v radikalne inovacije (ki se morda vendarle izteka v nov zagon), opisal Schumpeter pred več kot pol stoletja.
Trditev o koncu krize je mogoče dodatno utemeljiti tudi s podatki o podjetjih, še posebej o hitro rastočih. Razmerje med vstopi in izstopi v podjetništvo je bilo tudi v letu največje krize (2012) pozitivno, število subjektov raste, start up politika pospeševanja je bila uspešna, ali povedano preprosto – ljudje so se lotili podjetništva, mnogi so žal odšli na delo v tujino, delež hitro rastočih podjetij pa je značilno upadel pod primerljive vrednosti drugih držav ob hkratnem povečanju njihove vloge glede na vsa podjetja.
Hkrati je ostrina krize dodatno zarezala v podjetniški sektor tako s povečanimi davki, zmanjšanimi možnostmi za financiranje investicij, pomanjkanjem nekaterih profilov kadrov (največje je pomanjkanje podjetniškega menedžmenta), predvsem pa s filozofijo varčevanja, ki je nekako postala prevladujoča v poslovnih strategijah države in posledično tudi prebivalstva ter podjetništva.
Če je rast družbenega produkta funkcija prirasta kapitala, prirasta vloženega dela in vloženega znanja ali tehnološkega napredka, vse v nekem času, ter če varčevalni ukrepi zajamejo vse tri faktorje rasti, potem je skorajda nemogoče pričakovati pozitivno gospodarsko rast. Investicije in rast ter pravi kadri pa so v prvi vrsti posledica zaupanja v stabilnost ekonomske politike, stabilnost bančnega sistema in jasne vizije prihodnosti države.
Novo gospodarsko rast bo torej sprožilo predvsem naše prepričanje, da krize ni več, da gre za spremenjene razmere, da je zdaj mogoče odpraviti anomalije in da obstaja le še pot navzgor. Ta pa je povezana z vlaganji v razvoj in nova delovna mesta. In prav v tem lahko hitro rastoča podjetja, ki rast vsa leta pretežno financirajo s prihranki in lastniškim kapitalom, prispevajo največ.
Ponudimo jim partnerstvo za rast in razvoj Slovenije, kjer bi vlagala država in podjetniki (tuji in domači). Partnerstvo bi pomenilo, da država tistim podjetjem, ki rastejo hitreje in prispevajo več v davčno blagajno (recimo 3700 hitro rastočim podjetjem), odpusti v obliki olajšav del davčne obveznosti. Ali tistim, ki nadpovprečno vlagajo v znanje in nove tehnologije in rastejo visoko nad povprečjem? Ali pa tistim, ki ustvarjajo največ dodane vrednosti? Najboljšim zaposlovalcem?
Komu torej? Odgovornim lastnikom in podjetnikom, ki bodo vizionarsko vodili uspešna, učljiva, prilagodljiva in trajnostno rastoča podjetja, katerih visokokakovosten proizvod ali storitev bo imela neko posebno vrednost. Dodatno bodo to lahko podjetja, usmerjena v kupca, menedžerji, ki bodo ustvarjalni, inovativni in podjetni, ključno bo zadovoljstvo deležnikov. Vodenje podjetja bo plosko, moč razporejena, poslovanje in odločanje transparentno, podjetje pa bo delovalo globalno in sodelovalno.
Da, to je možno, ker to ni samo ideal, takšna so že danes dinamična hitro rastoča podjetja in menedžerji oziroma podjetniki, ki jih vodijo. Srečno in uspešno v letu konja in da bi se kitajski pregovor, zapisan v uvodu, ponovno potrdil in bi neuspeh zadnjih let prerasel v uspešno podjetniško zgodbo. Naredimo Slovenijo spet bogato.
Dr. Viljem Pšeničny,DOBA Fakulteta