Že kratek sprehod po Nišu je dovolj, da naključni popotnik ugotovi, da se v tretjem največjem srbskem mestu ne cedita med in mleko. Stavbe so stare, ceste razbite, ob njih smeti, na njih pa vsaj deset let stari avtomobili in konjske kočije. Več življenja je videti v ljudeh. Tri dni po novem letu si znanci in prijatelji na ulicah še naprej stiskajo roko, se objemajo in delijo pozitivne želje. Iz hiš in blokov so jih pregnali sonce ter prijetne temperature. Precej živahno je bilo tudi v parku Čair, ki so ga zavzele mlade družine. Otroci so bili na vsakem koraku, s strani so jih opazovali starši, le malokdo pa se je zmenil za popoldansko odbojko v dvorani, ki je skoraj v središču parka. Da se v notranjosti nekaj dogaja, so potrjevali zgolj policisti pred vhodom v dvorano, drugače pa v Nišu le redke brigajo kvalifikacije za svetovno prvenstvo. Ljudje sicer vedo, da v njihovem mestu igra reprezentanca Srbije, kaj več pa ne. Tako dvorana ni bila polna niti za dvoboj domače selekcije.
Toda to na slovensko izbrano vrsto ne vpliva. Njen cilj je zgolj preboj na svetovno prvenstvo, prvi pogoj pa je bila zmaga nad Portugalsko. Začetek je bil medel, saj so nekdanji konkvistadorji iz zahoda Pirenejskega polotoka takoj prevzeli nadzor nad igro. Napad Slovenije je bil nemočen, kar je bila posledica slabega sprejema. Statistika tega ni potrjevala, a kaj ko so žoge po sprejemu letele daleč stran od mreže, zato je bila organizacija napada počasna, predvidljiva in neučinkovita.
Nič čudnega torej, da je selektor Luka Slabe že sredi drugega niza preizkusil vse možne sprejemalske kombinacije. Začela sta Flajs in Čebulj, kmalu sta na teren prišla še vedno oboleli Urnaut in Plot, zadetek v polno pa je bil šele Šket. Ta je po osnovni profesiji korektor, toda odkar je prestopil v italijansko ligo k Modeni, vse pogosteje igra tudi kot sprejemalec. Zmagi Slovenije je zaploskal tudi donedavni član ACH Volleyja in občasni srbski reprezentant Milan Rašić. Prvo tekmo dneva si je ogledal v objemu zaročenke Irme, ki prihaja iz Ljubljane, manj pozitivnih čustev do Slovenije pa bo Rašić kazal danes, ko bo na drugi strani mreže njegova domovina.
Po pomembni zmagi so slovenski odbojkarji pozdravili peščico navijačev, a tega niso želeli storiti tudi s štirimi slovenskimi novinarji. Pred mikrofoni sta se ustavila zgolj selektor Luka Slabe in kapetan Tine Urnaut, kar sta morala storiti po pravilih tekmovanja, ostali pa so odšli v garderobo. Razlog? Baje je bil novinarski pritisk na igralce prevelik, saj so jih žurnalisti iz Slovenije klicali dan pred tekmo ob enajstih zvečer ter še dve uri pred dvobojem, češ naj povejo, kakšna bo začetna postava. Kot da je tako težko izklopiti telekomunikacijske naprave pred tekmo (če je res tako pomembna), po njej pa opraviti svojo dolžnost do javnosti. Saj izjav ne dajo novinarju, da si jo predvaja sam sebi, ampak za ljudi in navijače v domovini.
