Pristojni za tovrstno problematiko so se zadeve lotili že dolgo tega, a čeprav so rezultati tudi zaradi njihovih ukrepov vidni, so to prevečkrat naredili in še kar delajo narobe. Ne vedno in ne povsod, a marsikdaj in marsikje. Vse skupaj se je začelo z dokaj logičnim postavljanjem ležečih policajev, ki pa je kmalu popolnoma ušlo izpod nadzora – ovire so se namreč ponekod povsem nekontrolirano začele pojavljati tako blizu druga druge, da je bila vožnja videti kot rodeo, hkrati pa so bile ponekod tako visoke, da so imeli tudi vozniki terencev srečo, če na njih niso podrsali dna vozila. Vse skupaj je pripeljalo tako daleč, da so ponekod ovire morali zmanjšati ali jih postaviti na novo, marsikje pa so jih celo odstranili.

Sčasoma, ko je zmanjkalo prostora ali pa ležeči policaji enostavno niso bili več tako zelo »in«, se je pojavila nova moda: območja omejene hitrosti ali tako imenovane »cone 30«. Najprej logično in sistematično, kmalu pa je v slogu prej omenjenega tudi to popolnoma podivjalo in danes se spet dogaja, da omenjene cone postavljajo povsod, brez repa in glave, brez obvestil o spremembi, skratka po kavbojsko. Kjer je bila še prejšnji dan omejitev 50 ali celo 60 kilometrov na uro, se čez noč pojavi znak za »cono 30«, kmalu zatem pa za grmovjem po možnosti še radar. Le kako naj se potem pristojni ne bi srečevali z očitki, da gre kratko malo za polnjenje proračuna in čisto nič drugega?

Da ne bo nesporazuma: pri omejevanju hitrosti v naseljih je treba storiti še marsikaj in dejstvo je, da so se tako ležeči policaji kot območja omejene hitrosti izkazali za učinkovito sredstvo. A tudi stroka opozarja, da je treba pred uvedbo »cone 30« analizirati prometne tokove, vpliv na mobilnost, prilagoditi krajinsko, arhitekturno in prometno infrastrukturo... Nikakor pa ne moremo in ne smemo na obstoječo infrastrukturo zgolj in samo postaviti prometnega znaka. Tako pač ne gre!