Kmalu zatem so začeli drug drugega po tihem tolažiti, da je takšna sezona neponovljiva in da ima človek le enkrat v življenju takšno srečo, da se njegova življenjska forma poklopi s poškodbami njegovih sotekmovalcev, poleti pa so na ležalnikih pred svojimi prikolicami in šotori že suvereno modrovali, da ta Andrea Massi, najsi je še trikrat Italijan, že ne more biti tak čudodelni mačkon, da bi žensko ob njem razganjalo in poganjalo v nedogled. Celo poletje so ostrili svoje zobke in nestrpno čakali na začetek nove, olimpijske sezone, ki bo, kar se njih tiče, šele zares pokazala, ali je ta njihova šampionka res šampionka ali pa se ji je lani le Marija prikazovala, kakor so številko 2414 interpretirali sami.

V resnici so vsi skupaj čakali le tisti čarobni trenutek, tisti prvi manjši spodrsljaj, zdrs z idealne smeri ali, še bolje, odstop, ali vsaj nekaj zaporednih manjših napak v spodnjem delu proge, ki bodo njim, velikim poznavalcem, v hipu razkrile, da Tina ni več tista lanska Tina, ki z ubijalskim pogledom zre proti strmini, osredotočena, neustrašna in nepremagljiva. Čakali so ta trenutek, kot se med blok uro zgodovine čaka odrešilni šolski zvonec, trenutek, ko bodo lahko zadovoljni počili po naslonjalu svojega naslanjača in vsem prisotnim, pa četudi bo to le morski prašiček Robi, rekli »A sem reku?«, nato pa brž odfrčali do najbližjega spletnega foruma in tam vesoljni Sloveniji pojasnili: da Tina nikoli ni bila tako dobra, kot se je kakemu neizurjenemu očesu morda zdelo; da vsi, ki so kdaj stali na smučkah, že od nekdaj vedo, da je Massi en navaden šalabajzer in da na dolgi rok nima za gernknedl in borovničke; da lahko vsak lolek prileze na vrh in da so resnični šampioni zato le tisti, ki se na vrhu tudi obdržijo; da vsi vemo, da je Tina preveč konfliktna oseba in da je prej ko slej moralo počiti.

Zato so se jim od nepopisne sreče najbrž kar orosile oči, ko se je letošnja sezona za razliko od prejšnje začela razvijati natanko po njihovih črnih napovedih in ko je vse bolj postajalo jasno, da bo Tinino lansko zmagoslavje kmalu utonilo v pozabo in da se ga bodo spominjali le še arhivarji športnega programa TV Slovenija in učitelji telovadbe v Črni na Koroškem. Dobre novice so si sledile druga za drugo, Tina je skoraj redno zaostajala za najboljšimi in večkrat že v prvi vožnji storila kakšno usodno napako. Potem si je v nekem trenutku začela kar sama ogledovati proge, in ni minilo dolgo, ko sta se z Massijem pričkala že kar preko medijev.

In lahko si samo predstavljam, kako so vsi ti poklicni neprivoščljivčki uživali, ko jim je za nameček še naš znani strokovno podkovani premaknjenec postregel s pojasnilom, da razlog Tininega neuspeha tiči v tem, da sta z Andreo Massijem po obdobju evforije postala libidalno naveličana drug drugega. Bila je to glasba za ušesa nepotešenčkov, ki Tini tako ali tako nikoli niso odpustili zveze s tujerodnim trenerjem in ki so po trpki lanskosezonski izkušnji zdaj končno lahko svobodno razpredali o pomanjkljivih posteljnih veščinah neklenega škorca.

Ves žolč, ki so ga lansko zimo trudoma zadrževali v sebi, so zdaj lahko delili s svetom, ga radodarno potresali pod vsako novo smučarsko novičko in se naslajali do onemoglosti. Strokovnjaki za povprečnost so po letu prisilnega molka spet spregovorili in znova smo lahko brali vse in še več o ozadju Tininega naključnega uspeha in vzrokih njenega nenaključnega neuspeha. Spet so od nekod privrela natolcevanja o tem, kako je njen uspeh medijsko napihnjena bučka, in le še vprašanje časa je, kdaj se bo nekdo opogumil do te mere, da bo v znanem podalpskem slogu zapisal, da bi vsaka Špelca, ki so jo kdaj posedli na žičnico, lahko dosegla to, kar je dosegla Tina Maze, če bi imela takšno medijsko podporo in bi ji država in sponzorji odmerili tako obilen kos pogače.

Zdaj šele vidim, pravim, ko berem vse to, kako dolga in naporna je morala biti lanskoletna smučarska sezona za ljubitelje smučanja v Blatnem dolu, kako težko se je bilo tem ljudem pretvarjati, da resnično spoštujejo vrhunski dosežek svoje snežne kraljice in da jo iskreno občudujejo v njeni izjemnosti. In zdaj šele vidim, kako dolge in naporne bodo za te iste ljudi letošnje olimpijske igre v Sočiju, ko bodo trepetali pred ekrani, čakajoč, ali se bo na startu morda pojavila tista stara Tina, ki z ubijalskim pogledom zre proti strmini, osredotočena, neustrašna in nepremagljiva. Po vsem, kar so reveži s Tino pretrpeli lansko sezono, bi bila njena zlata olimpijska medalja najbrž zadnji žebelj v krsto njihovega duševnega zdravja.