Iz tega je sledilo veliko pritoževanje nad Evropsko unijo, njeno valuto in smislom njenega obstajanja. Občutek, da je bil nekje narejen napačen korak, je bil vsesplošen. Šel je od Anglije, kjer se v vladajoči stranki poigravajo z idejo o izstopnem referendumu iz EU, do Cipra, kjer s sesalci pobirajo drobiž iz trezorjev nekdanjega bančnega blagostanja.

Zdaj pa so se kraljestva postavila v vrsto kot v filmu Thor: Svet teme in napovedujejo novo ureditev. Odpirajo se zvezdna vrata, prišli bodo svetovi, o katerih nikoli nismo niti sanjali.

Prvega januarja predsedovanje EU prevzema Grčija. Bolgarija in Romunija se na prvi dan novega leta otreseta spon schengna in vstopita v svet, kjer poleg svobodnega pretoka blaga in kapitala velja tudi svoboda pretoka ljudi čez državne meje. Nekoliko so svobodo omejili le v Veliki Britaniji, kjer so se naveličali raznovrstnosti kultur. Ljudje v Evropi niso turisti, ki si ogledujejo znamenitosti, ampak delovna sila, ki v znamenitostih išče zaposlitev. Prvega januarja se bosta pod vodstvom Grčije Evropska unija in Srbija začeli pogajati o vstopu te države v Unijo. Grčija, Bolgarija, Romunija in Srbija odpirajo nova poglavja Evropske unije. Morda ni bilo tako mišljeno, ampak takšen pač je resnični svet integracij.

To je treba jemati kot dober znak. Do novih idej nikoli ni prišlo v središču imperijev, ampak vedno na njihovi periferiji. Krščanstva si denimo niso izmislili v Rimu, ampak v obskurni provinci na skrajnem robu politeističnega cesarstva. Komunizem je v svoji prvi praktični izvedbi nastal v Sibiriji in nikoli ni prišel do Triera, kjer se je rodil Karl Marx, niti do Londona, kjer je pokopan. O učinkovitosti pogajanj Evropske unije z velesilami so več pokazali na Majdanu Nezaležnosti v Kijevu kot pa v prostorih evropske komisije v Bruslju. Periferija ima sedaj sijajno priložnost, da osveži obraz Evrope.

Res je, da obeti niso najbolj privlačni. Jugovzhod Evrope je že začel s slabo javno podobo, pohod skozi evropske institucije pa jo je še poslabšal. Ofucal je tudi evropsko zastavo in nekajkrat razbil smrček uradov, ki so do sedaj veljali za svete. O Grkih, Romunih in Bolgarih po Evropi poleg cenene delovne sile krožijo skoraj samo še stereotipi. Grčija se lahko izgovarja na slavno zgodovino, ugled novih članic pa je na zelo trhlih temeljih. Od leta 2004, ko je deset držav vzhodne Evrope vstopilo v Unijo, ne prve ne druga niso ravno poletele. To je povzročilo kar nekaj konfliktov, razpihovanja nacionalnih strasti in tesnobnih občutkov manjvrednosti. Zadnji, ki je o Novi Evropi govoril kot o pozitivni kategoriji, je bil Donald Rumsfeld leta 2003 tik pred invazijo na Irak in veliko širitvijo EU. Potem o Novi Evropi v spodobnih krogih niso več rekli lepe besede. Pa še Rumsfelda je prej kot nastanek nove evro-atlantske enotnosti osrečil propad skupne politike kontinentalne Evrope.

Za novi vzhod in stari jug je obveljalo, da se nista znala sinhronizirati s standardi razvoja, ki jih je v zahodni Evropi postavila Nemčija. Nemčija je pravi standard evropske integracije, in to ni slab standard. Ta model velja posnemati. Kako pa se Nemci lotevajo stvari in kaj se od njih lahko naučimo? Da ne bo nesporazumov, naj opozorim, da govorim o Nemčiji vzhodno od Berlina, o skrajni periferiji Nemčije.

Tam so izpeljali najučinkovitejšo tranzicijo iz trde stalinistične komandne ekonomije v cvetočo liberalno demokracijo in tržno ekonomijo, ob tem, da so ustvarili stabilno državo in ustanovili močne sindikate. Kako so to naredili? Starejši bralci se bodo spomnili, da do leta 1990 Nemčija ni bila ena, Nemčiji sta bili dve. Vzhodna in Zahodna. Vzhodna Nemčija je Zahodno prisilila, da jo je pod svojo zastavo vključila v zvezo Nato, EU, Združene narode in G8. Gladko, učinkovito in brez konfliktov je postala najrazvitejša evropska država. Trabant in mercedes 200D sta postala eno in isto. Kako so to naredili?

Preprosto. Najprej je generalni sekretar komunistične partije ZSSR Vzhodno Nemčijo za okoli šestdeset milijard nemških mark prodal Zahodni Nemčiji. Trideset milijard evrov v našem denarju. Vsi dolgovi so bili poplačani. Hrup v Bruslju okoli Putinovega nakupa Ukrajine za petnajst milijard dolarjev je bil čista hipokrizija. EU bi jo zlahka dobila za petnajst milijard evrov. Za polovico cene ene Vzhodne Nemčije bi dobila veliko večjo državo z dvainpolkrat več prebivalstva. Če je bila Ukrajina prestižni projekt dokončanja vzhodne meje EU, to zares ne bi bilo zelo drago. Nakup resne nepremičnine pa zahteva tudi resno nadaljnje investiranje.

Nekdanja Zvezna republika Nemčija je po letu 1990 vsako leto v nekdanjo Vzhodno Nemčijo investirala 100 milijard evrov. To je počela dvajset let. Integracija Vzhodne Nemčije v Evropsko unijo je stala dva tisoč milijard evrov. Le malenkost manj, kot je po ocenah vojnih analitikov univerze Brown Združene države Amerike stala celotna vojna v Afganistanu in Iraku in vse operacije v Pakistanu. En spopad civilizacij.

To je bil največji socialni transfer vseh časov. Narediti motor evropske ekonomije iz sesute stalinistične države stane toliko kot uničenje dveh držav in pol. Ampak, če je uspelo Vzhodni Nemčiji, lahko uspe še komu drugemu. Poleg fantazij o skupni evropski hiši pa je treba imeti v mislih tudi resnični svet. Za harmonično razvit evropski kontinent je potrebno ali zares veliko denarja ali pa zares veliko časa.