Razpet med mirom in butajočim pišem valov se Rade Šerbedžija pripravlja na svoj režijski filmski prvenec. Ponovno predava igro. Igra. Poje. Nekoč je pisal pesmi. Kot igralec je odšel v London in nato v Los Angeles. Uspel v Hollywoodu in bil ves ta čas slovenski državljan srbskih staršev, pregnan kot hrvaški pacifist iz nekdanje Jugoslavije. Zdi se, da še vedno išče domovino, ki jo je v zadnjih desetletjih izgubil. Zato vse, kar je dom, nosi s seboj.

V avtobiografiji Do zadnjega diha pišete: »Potujem. Čim dlje. Da bi bil bliže sebi in drugim.« A že kmalu ugotovite: »Svet je tako majhen. Še vedno bi rad potoval.« Je Istra danes prostor potovanj?

Ne vem. Upam, da ni. Nikoli ne veš, kdaj se potovanja končajo. V življenju nisem nikoli ničesar načrtoval. Vse se je zgodilo samo od sebe. Ko sem se odločil, da se vrnem iz Los Angelesa in postavim študij igre, medijev in kulture na reški univerzi, to ni bila odločitev za večnost. Tu smo sedaj dve leti in pol. V Istri imam hišo. Morda je to tisto pravo – pravijo, da je dom, kjer zakuriš v ognjišču. Jaz tu zakurim v kaminu vsako jutro. Zadnji dve leti sta bili zelo lepi, kajti pogrešal sem Jadransko morje in lepote teh krajev. Od Like, kjer sem preživel del otroštva, do slovenskih gora, srbskih kavarn in bosanskih druženj. Vendar se ponovno srečaš tudi z grozotami življenja, ki so zaznamovale družbo v tem našem prostoru, katerega del je tudi Slovenija. Stanje duha je katastrofalno. Rumeni tisk, populistično novičarstvo je preplavilo vse, z nekaj izjemami tudi glavne časopise in nacionalne medije. Zato si neredko zaželim, da bi spet pobegnil. Se vrnil v svet, odšel iz kotla, v katerem se kuhajo naše balkanske strasti. A vem, da ne morem brez Balkana. Rad ga imam. Rad imam mentaliteto teh krajev.

Istrski pisatelj Milan Rakovac pravi, da si jemlje pravico, da piše, kar se mu zahoče. Piše v svojem jeziku, mešanici hrvaščine, italijanščine, slovenščine, koščkov nemščine in angleščine. Ne priznava postavljanja meja. Je v Istri prostor tudi za vašo zgodbo?

Milan Rakovac je pameten človek. Poznam njegovo delo in ga zelo cenim. Eden od razlogov za vrnitev v te kraje je bila gotovo tudi želja znova spregovoriti v domačem jeziku; v njem ustvarjati svojo svobodo, umetniško svobodo, svobodo člana te družbe. Kajti v jeziku je svoboda naroda. Od tod tudi moj strah, da živimo v času, ko lahko mali narodi veliko izgubijo. Sprašujem se, ali se nismo s članstvom v EU znašli v podobnem položaju, kot smo bili pod Avstro-Ogrsko. Je naša usoda res usoda malih narodov v razmerju do velikih, ki morda niso naši gospodarji na papirju, so pa to v našem vsakdanjem življenju? Hrvaški premier pravi, da smo že zdavnaj del bančne unije EU, saj je 85 odstotkov bank na Hrvaškem pod nadzorom tujega kapitala. Podobno velja za vsa ključna področja družbe. Aktualno vprašanje ostaja, kako mi, ki ustvarjamo svojo svobodo v svojem jeziku, zavedajoč se svojih zgodovine, književnikov in tradicije, hkrati živimo kot ekonomisti, delavci, umetniki in govorimo jezik, ki ni naš. V EU govorimo angleško ali nemško. Naše šole, ne glede na to, kako bodo skrbele za jezik in tradicijo, bodo postavljene pred dejstvo, da bodo mladi študirali v tujih jezikih. Znotraj sistema, kakršen je, je usoda malih narodov, da izginejo. Vem, zveni pesimistično, a bojim se, da bo čez sto let usoda vseh nas usoda koroških Slovencev v Avstriji. Kaj pomeni dvomilijonski narod v mašineriji več sto milijonov ljudi?

Vemo, da je jezik občutljiva reč, zaradi njega so se začenjale vojne. Verjetno je do določenega zbira izkušenj vendarle prišlo. Niso strategije in rešitve osvajanja svobode danes drugačne?

Če nam je všeč ali ne, resničnost zunaj uradov in zakonov je drugačna od tistega, kar tam piše. Obstaja življenje. Ko so padle meje in ko bodo padle še tiste med Bosno in Hercegovino, Hrvaško, Srbijo, Črno goro, se bomo ponovno znašli v tem neverjetnem prostoru, ki zaznamuje prostor južnih Slovanov. Verjamem, da se bodo ljudje ponovno povezali. Prvi poskusi so že. Pred dvema letoma sem bil na srečanju malih podjetnikov in podjetij iz nekdanje Jugoslavije. Ugotovili so, da jim je mnogo lažje, če sodelujejo in si med seboj pomagajo. Le tako se lahko postavijo proti mnogo večjemu evropskemu kapitalu. Kajti kapital zanima le, kako zaslužiti v tej skupni bratski Evropski uniji. Zato se mi zdi edino logično, da bodo ljudje iz nekdanje Jugoslavije ponovno začeli sodelovati. Prek izmenjav bo ponovno zaživel ta prostor, ki je zaradi političnih idiotov in individualnih ambicij tako krvavo razpadel.

Za to potrebujemo zunanjega sovražnika?

Ta že obstaja. Četudi ne nastopa in se javno ne razglaša za takega. Nemčija ali Avstrija ne bosta nikoli dovolili niti najbolj desnim strankam, da bi rekle, da si bodo pokorili druge narode. Govorili bodo o izobraževanju, ki da je potrebno, o pomoči tem narodom. A zadaj je izključno ekonomska računica. Temeljni namen kapitala in kapitalističnega sveta je neusmiljen, nima posluha za družbeno pravičnost ali enakost ljudi. Pod pretvezo širjenja demokracije bodo za lepši vtis morda zgradili nekaj bolnišnic in šol.

A poglejte javne šole v Angliji ali Ameriki. Živel sem tam. Vem, o čem govorim, ker sem svoje otroke zato poslal v zasebne šole. Zakaj? Ker je kapital brezobziren. Kapitalističnemu sistemu je v interesu, da široke sloje prebivalstva drži v neznanju. Paradoks je, da ponuja tudi najboljše šole na svetu. Za katere pa je treba drago plačati. Rezervirane so za tiste, ki imajo denar. Tako se ohranjajo elite. Znotraj sistema obstaja nekaj izjemnih zgodb, kako največja sirota, genij uspe in obogati. A že njegovi otroci pozabijo na boj revnih in delavcev. V tem se skriva odtujena krutost kapitala in kapitalizma.

Ni presenečenje, da besede dobronamernih partnerjev obljubljajo rešitev. Toda rešitev pred čim? Pred tem, kar so razbili. Razbili so socializem. Morda najbolj humano obliko socializma na svetu, kot je obstajal v Jugoslaviji. Skozi delavsko samoupravljanje, skozi enakost, pravičnost. Jugoslavija ni bila idealna družba, a morda idealna družba ne obstaja. V vsakem primeru pa je bila bolj humana kot katerikoli kapitalistični sistem.

Toda ameriški sen je danes še vedno živ, četudi mnogi opozarjajo, da umira ali je že umrl zaradi prevelike ekonomske neenakosti. Kaj se je zgodilo s socialističnim snom, z njegovo zgodbo? Je bila povedana, jo še znamo pripovedovati?

Poglejte, uspelo mi je narediti spodobno kariero. In zagotovo spadam med ljudi, ki jih kapitalizem drži na povodcu. Ne zaslužim bajnega denarja. Če bi bil Anglež, bi morda še imel možnost. A kot tujec v ameriškem sistemu nimam možnosti. Ne morem se pritoževati, ne razumite me napak. Zaslužil sem in zaslužim več od svojih kolegov tu, vendar sem daleč od ameriškega sna.

Po drugi strani bi dal vse, kar sem dosegel, da bi se vrnila nekdanji mir in življenje, ki so ga ljudje živeli v tem prostoru. Ki sem ga živel kot jugoslovanski umetnik. Življenje je bilo lepše, bolj pravično in bolj dostojanstveno. Poglejte današnji sistem. Kjerkoli. Začenši s Slovenijo, ki je bila nekoč najuspešnejša, danes pa življenje ni lahko. Ljudje so nezadovoljni, nimajo denarja, nimajo dostojanstva, kot so ga imeli nekoč. Drugje je še huje. V Srbiji so razmere katastrofalne. Tudi na Hrvaškem, da o Bosni niti ne govorim. Ljudje zaslužijo 300 evrov na mesec. Kako boš s tem živel, šolal otroke? Mnogi mladi obupujejo. Ne morejo odplačati stanovanja, nimajo perspektive, bojijo se. Odvisni so, imajo kredite. Sklepati morajo kompromise. Svobode ni. Njihova svoboda je za vedno zakupljena s krediti. Ob koncu tedna delajo honorarno... To niso osamljeni, obrobni primeri.

Poglejte šole, bolnišnice. Redki so učitelji, ki jim je uspelo ohraniti dostojanstvo svojega poklica, ker so altruisti, ki delajo in pomagajo otrokom, da bodo boljši, da bodo vedeli več; ali zdravniki, ki do zadnjega diha izpolnjujejo svojo hipokratovo prisego. Kdo še lahko danes izpolni heraklejevo zaobljubo? Vse je uničeno. Ljudje so na koncu prisiljeni gledati le na lastno korist, rešiti poskušajo svoje otroke in najdražje. Pri tem pa postanejo nemarni do svojega poslanstva, dela, poklica.

Toda to je v nasprotju z vsemi ideali: temi, o katerih slišimo, in tistimi, za katere vemo, da so jih poznali naši starši. Kaj se je zgodilo z zgodbo, v kateri so oni odrasli, z zgodbo o tovarištvu, bratstvu, solidarnosti?

Težko je govoriti o bratstvu po vseh grozotah, ki so se zgodile v tem prostoru. Bila je najstrašnejša vojna. Eno je brati zgodovino o vojnih grozodejstvih, ki so se dogajala od prazgodovine, in iskati razloge za poboje v stopnji razvitosti tedanjih družb. Nam se je to zgodilo v dobi računalnikov, ko ljudje hodijo po Luni, ko smo že davno postali krasni novi svet. Danes sestopiti na nivo predzgodovinskih tolp, biti pripravljen prerezati vrat nekomu, ker je druge vere ali drugačnega političnega prepričanja... To je ponižanje celotne človeške civilizacije.

Globoko sem razočaran. Nad človeško raso. Nad človekom. Zločinov niso zakrivili narodi. Izvršili so jih posamezniki. Toda narodi so te posameznike izvolili, jim dopustili, da so to naredili. Veliko je ljudi, ki si niso umazali rok s krvjo. Njihova krivda je drugje – v nizki družbeni zavesti ali nacionalistični norosti. Ne smemo pozabiti, da je bilo veliko vrhunskih intelektualcev v bosanski vojni najbolj krvoželjnih. Zato bodo naši narodi še dolgo trpeli. Težko je oprati roke, potem ko se zgodi nekaj takega, kot je Srebrenica. In to je samo en zločin. Omenjam ga, ker sam pripadam narodu, ki nosi krivdo zanj. Bertolt Brecht je na začetku štiridesetih let rekel, da mora vsak govoriti o svoji sramoti. In je spregovoril o svoji. Zapisal je: Nemčija, bleda mati, kako umazana stojiš med svojim ljudstvom. Vsak mora zato najprej spregovoriti o merilu, ki najbolj premeri njegovo družbo.

Na Liffu je novinar in filmski kritik Andrej Gustinčič režiserju Lordanu Zafranoviću zastavil vprašanje, zakaj so tako redki filmi, ki si kot Zafranovićevi upajo nasloviti zločine, ki jih je lastni narod zakrivil nad drugimi narodi. Vidite filme, ki bi opravili to nalogo v našem času in prostoru?

Nekaj jih je. A moralo bi jih biti mnogo več. Zafranović je gotovo eden tistih, ki so ustvarili zelo pomembne filme o času druge svetovne vojne. Nekaj filmskih poskusov, slediti tej poti, je. Lepe vasi lepo gorijo Srđana Dragojevića. Pred leti sem igral v filmu Miroslava Terzića Ustanička ulica, o posebni skupini komandosov srbske tajne službe, ki so izvršili najbolj pošastne zločine na območju Hrvaške, Bosne in Kosova. Pogumni ljudje obstajajo. In moralo bi jih biti še več. Filmi morajo priti tudi z druge strani, hrvaške, bosanske, tudi slovenske. Ni važno, koliko ljudi je umrlo. Smrt vsakega človeka je krivica in o zločinih moramo govoriti. Ne smemo jih prepustiti pozabi. A tak pogum je redek.

Sami ste napisali, da umetnost v tem prostoru ne more biti zgolj umetnost. Tudi če poskuša biti nepolitična, je v svoji apolitičnosti zgovorna. Danes poslušamo, da se morata umetnost in kultura prilagoditi trgu. Kaj se dogaja z umetnostjo, ki jo vi živite?

Lahko vam povem, kaj poskušamo ustvarjati tu, v gledališču Ulysses. Naše predstave se vedno dotikajo življenja in politike. Kralj Lear, s katerim smo začeli, pa Medeja, dela Miroslava Krleže in Bertolta Brechta, sedaj Shakespeare v Kremlju... Vse te predstave imajo tudi politično noto. Vendar z njimi nismo želeli politizirati, kot ni tega nikoli počel Ljubiša Ristić. Vedno nam je bila pomembna visoka estetika predstav, ki pa so vselej vezane tudi na družbena dogajanja iz preteklosti ali sedanjosti. To je gledališče, ki ga imam rad. Ni edino možno ali edino vredno ustvarjanja, a v njem je moje bistvo ustvarjanja, moj dotik z umetnostjo, ki vselej išče vez s politično ali družbeno situacijo. S tem postane umetnost bolj življenjska. Dreza v rano, ki boli, jo analizira, in z njeno pomočjo se lahko približamo tako pravi emociji kot v najboljšem primeru katarzi. Osvoboditvi, če gre za stisko, ki nas veže in jo nosimo s seboj. In na koncu ugotovimo, da vsi problemi pravzaprav počivajo na arhetipih antičnega grškega gledališča.

Uprizarjate Shakespeara, grške drame... se je skoznje laže dotakniti ran, ki najbolj bolijo?

Gre za preplet dejavnikov. Moderno gledališče je kot moderna umetnost. Nemške produkcije so šle najdlje v eksperiment: Shakespeara lahko odigrajo brez besed in tako prikažejo, kako absurdni postajajo medčloveški odnosi. A tako gledališče, če bi ga igral ves svet, bi postalo kot slab čaj, brez pravih čustev in energije. Četudi je človek del sveta, ki je postal tako zelo odtujen v komunikacijah in hladen v potrošništvu, je še vedno tudi izbruh čustev, besed, spominov, znanja, koncentrat vsega, kar je bilo, zaklad. Ne tako zelo drugačen od antičnih junakov in drame. Ko si najbolj jezen, začneš vpiti, kot je vpil Ojdip. Zato se svet vrača h klasičnim formam, umetnost pa išče vselej nove sinteze: kje smo, do kod smo prišli v razumevanju Kralja Ojdipa ob vsem, kar se je zgodilo, ob vsem, kar so o tem napisale filozofija, psihologija, književnost... Gledališče vedno znova in na novo išče svoj odgovor. V najboljšem primeru pridemo do forme, ki ima v sebi zrelost post-eksperimenta in premore polnost vseh izrazov, vsebin, pomenov.

Kako se ta sinteza kaže med vašimi študenti? Je med njimi želja biti političen?

Mladi so izjemni. So mnogo boljši od nas in naše generacije. Problem je, kako jim lahko družba omogoči, da ne bodo razočarani odstopili od svojih ambicij. To je največja nevarnost tega trenutka. Na koncu ni pomembno, koliko mladi vedo, če prehitro obupajo. Na internetu hitro najdejo informacije, iz katerih sklenejo, da nimajo možnosti. Zato pride do apatije, in to je največja nevarnost.

Med vojno je ogromno ljudi šlo v tujino. Danes so to zdravniki, strokovnjaki, inženirji... Delajo na vseh koncih sveta, kjer so bolje plačani in imajo delo. Danes smo v tem delu evropskega prostora pred podobno nevarnostjo.

Pa so naši kraji, kamor se je lepo vrniti? Sprejmejo nazaj?

Nekateri se vračajo, seveda. Ugotovijo, da četudi morda v tujini zaslužijo več, je tu večja kakovost življenja. Ostanejo posamezniki, ki jim je v tujini uspelo, ki so zaživeli ameriške sanje, če hočete. A nad večino lebdi stekleni strop. Nad njega ne morejo. Nikoli. Na koncu ugotovijo, da niso nič drugega kot delovna sila, morda nekoliko bolje plačana, kot bi bila doma, a nič več. Delaš, delaš, prideš zvečer domov in se sesedeš pred televizijo. Takrat se rodi želja po teh prostorih. Kjer vendarle biva zavedanje, da je v življenju še nekaj več. Nikjer na svetu ni takih čudežnih lepot. Svet hitro postane majhen. Ko je izbruhnil vulkan na Islandiji, je Miljenko Jergović napisal: »Svet je ponovno postal velik.« Bil sem v Ameriki in bi moral odpotovati v Evropo. Vsi leti so bili odpovedani. Takrat sem ponovno dojel velikost sveta. Če bi hotel čez Atlantik, bi potreboval mesec dni.

Omenjate lepote, morje. A danes se te razume kot dodano vrednost, ki se jo lahko trži, proda za malo višjo ceno. Vladajoča, desna govorica trdi, da je neideološka, a v vsem, kar govori, je ideološka podstat dobičkonosnosti, hierarhije. Kako v tem času razumeti ideologijo? O kakšnih idealih pripovedujete svojim otrokom?

Z ženo vzgajava otroke na temelju moralnih vrednot, za katere verjameva, da se zanje splača boriti, žrtvovati, zanje živeti. Najmlajša hči ima 17, najstarejši 42 let. Ponosen sem nanje. V sebi nosijo to, kar sem jih učil. So blagi ljudje. Znajo in poskušajo razumeti ljudi okoli sebe, jih poslušati, pomagati. So pošteni in dobri. Več ni potrebno. Z ženo sva srečna, ko jih gledava in v njih prepoznavava te odlike. To je najpomembneje. Vse drugo je odvisno od sreče.

A če govoriva o ideologiji, naletiva na temne sile. Ideologija je opij za ljudstvo. Poglejte le cerkveno ideologijo, ki je odgovorna za mnoge krivice tega sveta. Sem ateist, a na neki način lahko rečem, da imam svojega boga, h kateremu molim in za katerega želim, da je nad mano. Ta bog je v Jadranskem morju, v zraku. Ne verjamem, da je bogove treba pomesti v koš. To je neumnost, ki so jo razglašali v imenu socialističnih revolucij, te spreminjali v kaznilnice in prinesli grozljivo trpljenje, s čimer so se izneverili socialistični ideji brezrazredne, enakopravne družbe. Takoj bi podprl cerkev, če bi ta izpolnila svoje besede in bi božji uslužbenci, vsi tja do Vatikana, ki živijo v največjem luksuzu, sezuli rdeče sandale in obuli čevlje za popotovanje po svetu, postali božji pastirji. Naj bodo skupaj z ljudmi lačni, naj hodijo z njimi skozi življenje. To je bila temeljna ideja. Nekateri na to niso pozabili niti danes, a zanje celo cerkev misli, da so nori. Pa bi bila to edina prava duhovna revolucija.

Živimo v ideoloških časih?

Seveda. V cerkvi, religiji, se to najbolje vidi. A tudi če pogledamo, kaj se uči v šolah, če pogledamo učbenike. Večinoma gre za desničarske knjige. V njih je retuširana zgodovina. Ivana Gorana Kovačića ni več, če govoriva o Hrvaški. V Srbiji lahko vidimo prevrednotenje četniškega gibanja. To se dogaja povsod, v nedogled. V Bosni, pa tudi v Sloveniji, s krepitvijo desnice, ki ima za sabo močno podporo cerkve. Gre za nazadovanje družb in družbenih odnosov. Velik del krivde za to nosita tudi levica in internacionalno levičarsko gibanje. Žižek to sijajno razloži. Zame je eden najpomembnejših ljudi našega časa. Na duhovit, moderen način ponudi razlago skozi diskusijo, kar filozofija mora biti – razpravljanje, ki je dostopno in omogoči razumevanje bivanja in smisla vsem.

Zame edini smisel je v počasnih, malih izboljšavah sveta. V nastajanju prave, ljudske, humanistične, intelektualne levice, ki ne bo hotela grabiti in držati oblasti v svojih rokah. Ki bo morda zmogla toliko moči in s tako podporo med ljudmi, da bo zavrnila oblast in bo le najmočnejša opozicija na svetu. Kajti oblast je umazana igra. Umaže. Tiste, ki jo imajo, prisili, da delajo v nasprotju s tem, kar je prav, da zakrivijo krivice.

V Sloveniji je pogled na Hrvaško inspirativen. Z davčnimi blagajnami, javno objavo davčnih neplačnikov in sedaj z odpisom dolgov se zdi, da odpirate napredne prostore v politikah možnega.

To je vaš pogled. Nam se zdi slika drugačna. Strašno je, da toliko ljudi podpiše zahtevo za referendum proti napisom v cirilici v Vukovarju. Ljudje se ne zavedajo nevarnosti, ki jih to prinaša. Nastopajo čustveno, trdijo, da ne more biti cirilice na mestih, kjer so bili storjeni zločini, ki so se zgodili v Vukovarju. Sam bi rekel drugače. O teh zločinih je treba pisati z velikimi črkami. In o njih je treba pisati tudi v cirilici. Kajti cirilica je bila del tega hrvaškega prostora. Cirilica nima nobene zveze z zločini nad hrvaškim narodom, s poboji nedolžnih civilistov. Te so zakrivili srbski idioti, vojskovodje jugoslovanske vojske, ki je izdala svojo osnovno zavezo, da bo ščitila civiliste. Priklonila se je politiki. Toda zločine neke politike je treba ločiti od narodov in njihove tradicije. Vse zločine je treba popisati. In spominjati se jih moramo v obeh pisavah, v vseh jezikih.

Pripravljate se na režijo filma Osvoboditev Skopja. Kaj boste osvobajali?

Prvo vprašanje je vselej, zakaj. To me je naučil moj profesor Kosta Spaić. Narediš lahko karkoli, če lahko odgovoriš na vprašanje, zakaj to počneš. S tem vodilom se soočam vse svoje umetniško življenje. Zakaj to delam? Osvoboditev Skopja je v prvi vrsti izjemna gledališka igra Dušana Jovanovića. Iz nje so nastale sijajne predstave. Na oder so jo postavljali različni režiserji. Sam sem v njej sodeloval z Ljubišo Ristićem, igrali so jo tudi v Sarajevu, Beogradu, Skopju, pa v Ljubljani, kjer je malega Zorana igral Radko Polič. Ristićeva predstava je bila svetovno najuspešnejša, pobrala je kar nekaj nagrad. Pogosto sem se spraševal, zakaj. Prepletlo se je mnogo stvari. Okoliščine, v katerih odrašča Zoran ob koncu druge svetovne vojne, njegova družina razdira samo sebe, vzdušje je peklensko. In kaj prinese konec vojne? Še več smrti, a tudi oproščanje. Zgodba je izjemna. Že dolgo si želim, da bi iz nje naredil film. Tri leta sem se ukvarjal s scenarijem, z Dušanom sva ga na koncu napisala skupaj. Če bo vse po sreči, bomo junija začeli snemati. Sin Danilo, ki je filmski režiser, mi bo pomagal. Glasbo bo naredil Vlatko Stefanovski.

Na koncu igre se oče vrne in reče Zoranu: »Sin moj, jaz te ne razumem.« Govori to o našem času?

Medgeneracijsko nerazumevanje je vedno bilo in bo. S sinom se strinjava glede umetnosti in politike, ko pa pride do drugih življenjskih vprašanj, se prepirava kot pes in mačka. Gre za navade, drobne preference, ki razlikujejo eno generacijo od druge. Beremo druge knjige, poslušamo drugo glasbo. Razlike so logična in nujna posledica. Nekaj je stvar generacij, a morda še bolj pomembna je sreča. Ali so časi srečni ali nesrečni.

Vaša generacija je bila srečna?

Seveda. Bili smo najsrečnejši v tem prostoru v vsej zgodovini. Skoraj petdeset let smo živeli v neverjetnem blagostanju, miru. Tako smo preživeli otroštvo, mladost, zakorakali v zrela leta. To je izjemno. Katera generacija je doživela kaj podobnega? Med prvo in drugo svetovno vojno je bilo le dobrih dvajset let. Mi smo imeli petinštirideset let miru. Ko gledam svoje študente, vidim mnoge, ki so končali fakulteto, ko se je začela vojna. To ni bil čas, ko bi kogarkoli zanimali ali bi kogarkoli skrbelo za mlade umetnike. Za nekaj let je življenje umrlo. Mnogi so v tistih letih potonili. Nehali pisati pesmi, ustvarjati. Zavrgli ambicije. To so danes ključna vprašanja generacij srednjih let: kako je minila njihova mladost, kaj so naredili?

Kaj se je izgubilo v tem času tranzicije?

Izgubili smo določeno gotovost in varnost. Zamajali in porušili so se nekateri osnovni moralni postulati. To ni preprosto. Ko po 45 letih življenja doživiš, da teče kri po tvoji zemlji, je drugače, kot če to gledaš, ko imaš 18 let. Vidiš le grozoto. Vse se spremeni. Lahko si rečem, da so moji najbližji preživeli, da je najpomembneje, da smo živi. Vem pa, da je mnogim, ki so bili med najbolj neuspešnimi v moji generaciji, uspelo skočiti na tisti hitri vlak. Postali so eni največjih zločincev: na bojnem polju, v politiki, književnosti, celo v poeziji so postali zločinci! Zdi nemogoče in nezamisljivo, a nekaterim je uspelo celo to.

V igri Osvoboditev Skopja so tudi besede: »Preveč ste videli, premalo razumeli; preveč doživeli, premalo živeli.« Smo razumeli in živeli, kar se je zgodilo?

Zanimivo vprašanje. Naj odgovorim kot umetnik. Mladi, ki so kot otroci doživeli strahote vojne, bodo paradoksalno imeli to izkušnjo tako globoko zarezano v hrbtenico svojega spomina, da bodo morda prav zato boljši umetniki. Vem, to je neumno reči. Spomnim se, da sem še kot mlad igralec nespametno dejal, da bo šlo moje življenje mimo in kot igralec ne bom doživel pravega strahu ali uničenja. Neumne besede. Zdelo se je nemogoče. In potem se je zgodilo. Strah. Uničenje. Spomnim se starejših igralcev, ki so zmogli igro, ki je bila izjemno močna ravno zaradi njihovega spomina na strahote druge svetovne vojne. Ljubo Tadić je imel 13 let, ko je na ulicah Kragujevca čistil čevlje nemškemu oficirju. Videli so zločine. Tega ne pozabiš. Umetnik lahko nesreče in grozote, ki jih vpije, odtisne v svoje delo. Sam sem postal zanimivejši igralec po vsem, kar sem doživel. V meni se je vzpostavilo drugačno ravnotežje.

Toda saj ste bili tudi že prej dober igralec.

So stvari, ki jih ne moreš le dobro odigrati. Vem, dober igralec lahko s svojo domišljijo naredi karkoli. Lahko odigra nekaj iz nezavednega, kot odmev na mnogo starejše izkušnje naših prednikov. Pomembno je, česa vse se spomnimo in kaj vse vemo, čutimo, četudi tega nismo sami doživeli. Drugače se skoraj ne da razložiti tistega žara denimo v očeh Radka Poliča, ko zasveti kot neki spomin, ki gre globoko v preteklost. A vendar.

Multikulturnost je nekaj, kar ves čas nosite s seboj in v sebi. Evropski politiki so jo pred leti pokopali. Zakaj se jo splača obuditi k življenju in skrbeti zanjo?

Ker je multikulturnost naš svet. Svet, ki ga živimo. Nikjer ni čistega prostora brez drugih, različnih narodov, etnij in vplivov. Kaj je tisto, kar je v Ljubljani lepo, zanimivo? Če pogledamo skozi kamero filma, ki je najbližji sedanjemu trenutku, nas zanima lepo, pegavo dekle. Hodi po ulici. Gre mimo Slovenca, hodi. Stopi mimo Cigana, in tam je Mujo, ki reče: »Čuj, bolan, kako si?« To je trenutek, ki je lep, fascinanten. Jezikovno, likovno... Predstavljajte si, da dekle stopi do južnjaka in ga poljubi. Dobimo dramo! Taki trenutki delajo življenje zanimivo, prečudovito... Najhujše so čistunske stvari. Zato ne maram religij in cerkva, ki bi bile najsrečnejše, če bi imele pred sabo zbran cel narod in ljudje zvečer ne bi več hodili plesat, ampak bi prišli poslušat pridige, polne stereotipov. Rad imam Biblijo, Koran, budizem, vse, kar smo skozi stoletja podedovali. Pomembno je o tem razmišljati in se temu čuditi. Ne maram pa politik zastrašujočih in izključujočih ideologij. V tem so verske ideologije najhujše, saj se ne polaščajo le življenja, ampak tudi domišljije in tistega, kar pride potem.

Umetnost je vedno ponujala nove ideje, odpirala prostore svobode. Zna to še vedno? Misliti novo, zunaj obstoječega?

Zagotovo to še znamo in to še obstaja. A je hkrati vse težje. Morda smo kot civilizacija že preživeli sami sebe. Morda prihajamo do zadnjih robov. Zdi se, kot da smo biološko prerasli to, za kar smo ustvarjeni, kar lahko mislimo. Poglejte razvoj glasbe. Od prvih udarcev in ritmov prek baroka in opere do rokenrola. Glasbenik težko napiše melodijo, ki se ne bi zdela znana. Podobno je z besedami. Izpraznijo se. Naša življenja pa spoznavamo in izkusimo skozi najbolj osnovne čute. Skozi čivket ptičev, bučanje morja... Ali moramo iznajti nekaj na novo, začeti drugače hoditi, drugače uporabljati roke, glavo? Biološko enostavno ne moremo, naša motorika ima svoje meje. Tu leži problem tudi za umetnost. Kako misliti onkraj teh meja?

Ravno film se s temi mejami že igra. Avatar je morda le najbolj svež primer.

Drži. Zakaj mi je film že nekaj let bliže kot gledališče? Ker je bliže našim življenjem in je v njem več prostora za nove izraze in možnosti. Moderno gledališče vse prevečkrat na temeljno vprašanje »zakaj« odgovarja z »nimam pojma«. Film je po drugi strani še vedno lahko zanimiv, ob tem pa ohranja svojo realistično formo. S svojim čarom, s tem, kako približa obraz, kako trznejo ličnice. Zato je danes najboljša igra tista, v kateri ni igre. Zato mi je večji izziv in užitek odigrati težak prizor kot odrecitirati Hamletov monolog.

Ampak film zna zelo dobro ujeti našo domišljijo, povedati zgodbo in njen konec. Gledamo filme o uporih, bojih za preživetje, od Les Miserables do Iger lakote. Kaj so filmi, ki inspirirajo, a ne determinirajo?

Možnosti filma presegajo gledališče, ker filmu ni treba umetniško slediti političnosti trenutka in biti družbeno angažiran. Film v sebi nosi umetnost gledališča, a hkrati še nekaj več. Dokumentarnost. Preslikava življenje. Najbolj preprosta zgodba, ki nima nobene neposredne zveze s politiko ali družbenimi težavami, ima dokumentarno težo, kar je zame izjemno zanimivo. Pred dvema letoma sem snemal film Ime mi je Li. Krasen film. V njem je le ta preprosta, lepa zgodba. Hkrati je lahko film nekaj norega, kot Harry Potter. Lahko je Bergman ali Kubrick. Ali Spielberg. Ali popolnoma dokumentaren. Lahko ima ogromno obrazov, in zato je najbolj živa umetnost današnjega časa. Ob književnosti in glasbi seveda.

Pred časom je nekdo dejal, da se počuti kot igralec v igri, ki jo vodi politika, in na katero vsi pristajamo. Vi ste igralec. Res le igramo demokracijo?

Ne bi rekel, da je vse le igra. A če je, potem gre pogosto za igro mačke in miši, za nevarno igro. To, kar ustvarja svet, je treba poznati in se s tem soočiti. Če gremo na hitro skozi zgodovino, kdo so ljudje, ki so spremenili svet? Lahko jih naštejemo na prste obeh rok. V zadnjih stoletjih je prišlo do narodnoosvobodilnih bojev, do revolucij, vojn. Prva svetovna vojna in vzpostavitev novih oblastnih struktur. Prvo obdobje Jugoslavije in razočaranje že pred in med drugo svetovno vojno nad nacionalističnimi idejami in grozodejstvi, storjenimi v imenu nacije. Nato vojna v devetdesetih, ki nas je najbolj zaznamovala. Ter danes vojne od Afganistana do Sirije. Kaj torej pomeni v našem razumevanju in spominu demokracija? Vemo, kaj je pomenila v stari Grčiji. Vključevala je dostojanstvo in spoštovanje.

Morda ne gre za to, da se nekdo z nami igra demokracijo. A vedeti moramo, da demokracijo igrajo predvsem tisti, ki imajo v rokah moč, da jo kontrolirajo. Demokracijo vseskozi iščemo. Danes se nam postavlja vprašanje, kdo vlada demokraciji. V zgodovini smo imeli politične voditelje, kot so bili Winston Churchill, Franklin D. Roosevelt, Josip Stalin, Nikita Hruščov, Josip Broz Tito, Charles de Gaulle. To so bili politiki s karizmo, kajti tako je bilo urejeno tudi življenje. Danes? Tega ni več. Kateri politik je danes izjemen, kateri izstopa v pozitivnem smislu? Tony Blair, Bill Clinton? Oba sta le igralca prve kategorije. Zgodilo se je nekaj drugega. Politiki ne vladajo več svetu. Razmerij hladne vojne ni več. Ne gre za odnose med politikami in profesionalnimi politiki. Gre za moč in odnose velikih ekonomskih sil. Gre za velike ekonomske vladarje sveta, ki bolj ali manj kontrolirajo svet. Oni se dogovarjajo, oni prodajajo vojne strupe. Oni igrajo igro, kako uničiti svet.

Kaj lahko v tem svetu doseže humanistična, politična ideja proti goli sili, ki jo poganjajo druge zakonitosti? Danes so celo filozofi tiho, z izjemo Žižka in nekaterih mlajših glasov. Borijo se, oboroženi s cinizmom, sarkazmom in humorjem. To so sestavni deli naše skupne kaotične ljudske nesreče, v katero je zabredel današnji svet.

Pred dobrim tednom ste prinesli nekaj najlepših ur v Cankarjev dom s svojim koncertom. Zdi se, da radost življenja, to, kar je zares pomembno, nosite s sabo.

To je energija. Veste, v prvi vrsti gre za prijateljstva. Moja biblija je pobratenje vseh v vesolju večnosti. Tam, kjer smo vsi enakopravni in je vsak svoj človek. Ceniti moramo drugačnost v sočloveku, se od njega učiti, ga spoštovati. Si zamisliti, kako je v njegovih čevljih. Prepoznati blagost ljudi. Vsaka je unikatna, a za vsemi je srce, ki bije tako kot moje. Če tega ne pozabimo, se vse sestavi prav. Zato sem nadnacionalen. Zato imam rad multietničnost in raznolikost sveta. Vsak dan posebej in znova. Toplo, blago; tako zveni moje življenje. Ljudje se na to odzovejo, to prepoznajo in imajo radi. Tega ne moreš odigrati. Ti koncerti imajo zame v sebi nekaj slovesnega. Redki so. A so velika radost in še toliko večji privilegij, da lahko nastopim s svojimi prijatelji.

Nekoč ste igrali s klobukom Miroslava Krleže. Ga še vedno nosite?

Nosil sem ga le enkrat, na enem koncertu za eno pesem. A ga hranim. Pri prijatelju v Pulju, ki ga je shranil na skrivnem mestu. Podobno, kot če bi kdo skrival svojo moč. Kajti Krležev klobuk nosi v sebi mojo moč. Spomnim se, ko me je vprašal, kaj naj mi zapusti, ko umre.

»Pustite mi svoj borsalino,« sem mu odgovoril.

»Zakaj?«

»Da vas bom lahko, ko umrete, sem ter tja ob nedeljah sprehodil čez Trg republike.«

V šesti točki njegove oporoke je pisalo, da gre njegov borsalino Radi Šerbedžiji. To je velika reč. Ko je videl predstavo Moj obračun s njima, ki je nastala iz njegovih političnih esejev in govorila o vseh neumnostih ter nesporazumih naših narodov od prve svetovne vojne vse do socialističnih dni, mi je dejal: »Mali moj, ti igraš violino, a tvoje življenje bo boj z divjimi zvermi.«

Tako je bilo. Njegov klobuk zato skrbno hranim. Ker pod drugega ne grem. Krleža je moj vzor: levičar, ki je sanjal o boljšem življenju, o večji enakopravnosti, ki lahko zagotovi dostojanstvo vsakemu človeku. In ki se je uprl, ko je leta 1938 sprevidel, kam gre sovjetska levica in kam gre levica pri nas; v birokratski, težak aparat, ki je človeku ponovno odvzel, kar je njegovo bistvo – to pa je svoboda.

Kaj je sporočilo vaše generacije?

Svoji generaciji že dolgo ne pripadam več. In tudi ko sem ji pripadal, sem bil individualec. Nikoli se nisem ukvarjal s politiko, da bi razpredal, kako naj naša generacija osmisli svet. Moja edina pripadnost čemurkoli je bilo delovanje v gledališču Ljubiše Ristića, KPGT. Tam smo poskušali ne le delati najboljše predstave, ampak tudi delovati politično – govoriti o bogastvu skupnega življenja, ki temelji na raznolikosti jezikov, različnih mentalitet, tradicij in okusov. To je bilo naše sporočilo. Ki je bilo nato uspešno utopljeno v krvi s strani skrajne nacionalistične desnice.

Leta 1992 ste v Sarajevu gledali, kako ostrostrelci iz Holiday Inna streljajo na civiliste na ulici. Tja ste prišli kot pacifist in bili prisiljeni oditi, naselila se je vojna. Ali danes vemo, kaj narediti, če se situacija ponovi, da preprečimo nadaljevanje, ki je sledilo?

Nimam ne let ne časa, niti morda sposobnosti, da bi se ukvarjal s politiko. Ali da bi oblikoval politiko, ki bi nagovarjala veliko število ljudi in tako celila rane ter pomagala, da se te stvari prebrodi. Na svoj način, skozi umetnost, poskušam dodati mrvice, pogoltniti vse obtožbe nerazumnih, nacionalističnih kričačev, ki me napadajo. Za mnoge sem še vedno izdajalec. Te ali one strani. Povedal sem svoje, kot bi moral, verjamem, svoje povedati vsak intelektualec. Brez osebnih računic, odkrito je treba zastaviti svoj razmislek in svoja občutja. Mnogi niso rekli nič. To je velika škoda, ki je bila narejena našim narodom. Mnogi pametni, sposobni ljudje so bili prestrašeni in niso rekli, kar bi bilo treba reči. Niso napisali knjig, ki bi morale biti napisane. Niti niso naredili predstav in filmov, ki bi jih morali narediti. Strah je razumljiv. In je grozljiv. Toda verjamem, da bodo prišli, da morajo priti novi, pogumni ljudje.