Po letu 1600 se s turško zasedbo večine madžarskega dela habsburške monarhije na neki način vzpostavijo evropske meje med Otomanskim cesarstvom in krščansko Evropo. Tako posledično pod turško oblast pride tudi slovenski severovzhod, ki je bil pred tem že šeststo let pod madžarsko oblastjo; turški okupator zamenja ogrskega oblastnika. Takšno stanje s prekinitvami traja blizu sedemdeset let. O tem dejstvu mi v osnovni in srednji šoli ni spregovoril noben učitelj zgodovine. Verjetno takratni in tudi današnji učbeniki oziroma njihovi sestavljavci tega dela Slovenije ne jemljejo kot dela državotvornega narodovega telesa.

Po drugi strani pa smo skoraj na izust morali podajati fakte o bitki na Kosovem polju, o bitki pri Mohaču in več kot pol stoletja starejši bitki pri Sisku leta 1593. Tam se je s Turki udarilo nekaj kranjskih vitezov (beri: slovenskih vitezov), zato je ta krvava zgodba veličastne krščanske zmage proti nevernikom nadvse narodotvorna. Pa tudi zato, ker se prav s to bitko vzpostavi že omenjeno stanje takratnih meja med zavojevalci in branitelji krščanskih ognjišč. Prekmurski živelj po teh dogodkih pošteno zazna, kaj je turški handžar.

Ubiti in razsekani

Oblast nad prekmurskimi vasmi se je izvajala iz Velike Kaniže (Nagyanizsa) na Madžarskem, kjer je bil sedež oblasti za ta del današnje Slovenije. Kot v vseh tovrstnih mestih so tudi tam postavljali svoje verske objekte, čeprav ljudi pod njihovo oblastjo niso silili v versko spreobračanje. So pa terjali davke, in to do konca neusmiljeno. Za vrnitev v tiste nemirne čase verskih bojev in turške prisotnosti so nadvse dragoceni zapisi dr. Ivana Zelka (1912–1986), duhovnika in imenitnega zgodovinarja. Zbrani so v knjigi Zgodovina Prekmurja (uredila Vilko Novak, Franc Kuzmič). V Zelkovih raziskavah in zapisih lahko tako sledimo načinu pobiranja obveznih dajatev, in na kakšen način se je sankcionirala neposlušnost davčnih zavezancev. Rubež in njemu sorodni ukrepi, pred katerimi trepetamo tudi današnji sleherniki, niso nobena nova iznajdba oblasti našega časa in prostora. Le kazni zaradi neplačevanja davka, ki so ga rojevale neposlušnost, revščina, tudi naravne katastrofe, so bile mnogo bolj drastične in krvave. Pokrajina je tako trpela tudi v času, ko ni bilo vojnih pohodov, in tudi v času tako imenovanega svetega miru.

V omenjeni knjigi, pravem malem zakladu, nam Zelko razkriva usodo naših davnih rojakov. Med svojimi raziskavami je tako prišel do listine, v kateri so dosledno omenjene osebe, odgnane v sužnost v letih 1626, 1630 in 1631. Z območja pražupnije Turnišče jih je bilo odgnanih okoli 230, večinoma mladih fantov in deklet, nekaj pa tudi ubitih oziroma razsekanih. Najbolj so se turškemu načinu izvrševanja oblasti uprli v vasi Lipa; razkosanih je bilo šest moških. Ker so po navadi žrtve le številke, sem iz knjige prepisal njihova imena: Andrej Škafar, Nikolaj Martonič, Lovrenc Banko, Nikolaj Fejér, Štefan Matko in Nikolaj Koce.

Množično so odganjali tudi iz Dolnje Lendave, današnje Lendave. Lendavski grad ni bil nikoli zavzet, sam trg pa večkrat izropan in požgan. Lendavski gospodje pač niso pristajali na pogoje iz Velike Kaniže. Podobno je bilo z utrjenimi objekti povsod po Prekmurju, izven njih pa je bil strah pred Turki zmeraj in upravičeno prisoten. Skoraj vsaka vas je izpisala lastno zgodovino tistih časov. Na vas Martjanci, danes šteje okoli petsto prebivalcev, so avgusta 1643 pridrli s 3000 vojaki in jo izropali ter požgali. Znamenita martjanska cerkev je ostala nedotaknjena. Prav v zvezi s to cerkvijo in takratno versko podobo pokrajine obstaja nadvse zanimiv dokument.

Celotna pokrajina se je priklonila novemu učenju in bila večinsko protestantska. Dogodek pa sega v čas, ko se pripadniki Lutrove in Kalvinove smeri že ločujejo zaradi različnega tolmačenja nekaterih dogmatskih vprašanj. V Martjancih so že vsi pripadniki Lutrove vere, le duhovnik in njegov sin zagovarjata kalvinsko učenje. Navkljub nezadovoljstvu vaščanov trmasto vztrajata v vasi, cerkvi in župnišču. Piše se leto 1652, ko se verniki s pritožbo nad ravnanjem duhovnika obrnejo na oblast v Veliko Kanižo. Od tam pošlje turški oblastnik, neke vrste župan, moškima ostro in preteče pismo. Zagrozi jima, da bo prišel v Martjance in jima požgal hišo, če se takoj ne pobereta od tam. Seveda sta se hitro umaknila pred nejevoljo sovaščanov, predvsem pa grožnjo, baje nekam na ozemlje Madžarske.

Blažovci, Devečer, Črnec ...

Ta zgodba je zanimiva z več plati. Kot je znano, je bilo pritožbeno pismo napisano v domači besedi. Gre za pomemben zgodovinski pisni vir. Čeprav so bili turški oblastniki neusmiljeni in krvavih rok, so posegali tudi v tovrstne zadeve. Arhivi zagotovo skrivajo še obilico dokumentov in morda ta primer Martjancev sploh ni osamljen. Kot tudi ne požig te vasi. Že takoj v začetku 17. stoletja je bilo z zemljo zravnano Kobilje. Izpraznjeno ozemlje se je ponovno poselilo komaj z dekretom cesarice Marije Terezije. Tešanovci blizu današnjih Moravskih Toplic so bili požgani trikrat. Gorička vas Bodonci je tudi doživela popolno uničenje. Sam aga Chiarnady se je avgusta 1643 z vojaki napotil obirat davek, čeprav je že bil plačan. Za nameček je ugrabil še osem otrok, enega odraslega pa so njegovi razsekali.

Vasi s takšno usodo je bilo še več. Bodonci danes živijo. Po tolerančnem patentu Jožefa II. je v tej vasi potekala prva evangeličanska božja služba v Prekmurju. Mnogi zaselki in vasi pa si po takšnem divjanju niso nikoli opomogli. O njih pričajo zgodovinski viri. Bilo naj bi jih okoli petindvajset. Iz davnine odmevajo njihova imena; Blažovci, Devečer, Črnec, Bačič, Ivajnci, Trnavska vas…

Prebivalstvo, odgnano v sužnost, se je vračalo domov, ko je bila za posameznike plačana odkupnina. Za kakšno primerljivo vrednost z današnjim časom, lahko le ugibamo. Je pa iz virov lahko razbrati, katere kulture so pridelovali stari Prekmurci. Na primer: za mlinarjevo ženo z dvema otrokoma iz goričke vasi Sebeborci je morala družina odšteti 130 mernikov pšenice, 100 mernikov rži, 26 mernikov ajde in 6 mernikov ovsa. Plačevalo pa se je tudi z denarjem. Za posameznika je bila običajna cena dva forinta. Za kakšnega pomembneža pa tudi do osemdeset forintov, valuta je bila mnogokrat različna. Kako so se ljudje po dolgoletnem ujetništvu znašli v domačem kraju, lahko le ugibamo. Zagotovo so ženske prihajale domov noseče ali z majhnimi otroki, rojenimi v Veliki Kaniži ali tam, kjer so morale delati. So to bili otroci njihovih partnerjev ali pa so jim storili silo turški moški? O tem lahko samo ugibamo. Je pa gotovo, da iz tistih časov v nas čas živijo priimki, ki danes veljajo za tipične prekmurske. Jančar (janičar) je eno od njih, sledijo Gider (izdatki), Turkl in verjetno eden najbolj slikovitih priimkov, Ritoper (tisti, ki si umiva, pere zadnjico, rit). S tem se vračam k naslovu mojega pisanja in mu na ta način tudi dajem alibi. Zgodba pa s tem še ni končana.

Prvega avgusta 1664 se je pri Monoštru v današnjem Slovenskem Porabju bila veličastna bitka med Turki in združeno krščansko vojsko pod poveljstvom barona Montecoccolija. Nasproti mu je stal veliki vezir Ahmed Köprülü. Nekateri tej bitki pravijo bitka vseh bitk. Turki so z veliko vojsko in opremo za obleganje ponovno šli na Dunaj. Na eni strani je stalo blizu sto tisoč pripadnikov turške vojske, na drugi okoli petinšestdeset tisoč branilcev krščanske Evrope. Poveljnik združenih kristjanov je z briljantno strategijo in taktiko v meandru reke Rabe v sedmih urah pokončal, dosti jih je utonilo v Rabi, petnajst tisoč Turkov. Po tem so jih še tri dni preganjali in pobijali na poti do utrjene Velike Kaniže.

Ostali so priimki, legende, ljudsko izročilo

V Slovenskem Porabju na Madžarskem se je odločala usoda Evrope. Vse to se je dogajalo na meji med današnjo Avstrijo in Madžarsko. O tej bitki znajo učenci obeh držav povedati vse in še več. Na njej gradijo svoj nacionalni ponos. Madžari ji pravijo bitka pri Monoštru (Szentgotthárd), Avstrijci jo imenujejo bitka pri Modincih (Mogersdorf, vas z nekoč tudi slovenskim značajem). V naših šolah se o tej nadvse pomembni bitki ne učimo. Verjetno zaradi že zapisanih navedkov. Ampak, odločilen spopad se je zgodil v meandru reke Rabe na ozemlju porabske vasi, ki se ji reče Slovenska ves! Bitka se potemtakem mora imenovati bitka v Slovenski vesi! V njej so seveda bili tudi Slovenci, ob nacionalnostih vseh barv resda v manjšini. Je pa Janez Vajkard Valvazor poslal tja svojo stotnijo, kot mu je to velevala dolžnost. V Ljubljani je dal v čast zmage nad Turki postaviti spominsko obeležje. Toda tudi to dejstvo je premalo, da bi ta oddaljeni kos slovenske zemlje postal zgodovinsko pomemben.

Posledice prisotnosti silne vojske so bile za širšo regijo katastrofalne. Treba je vedeti, da sta se obe strani oskrbovali na terenu, kot bi se temu reklo. Vsaka si je vzela, kar si je lahko, od živeža do opreme in ljudstva. Po ugotovitvah si je območje vse do Ptujskega polja in naprej do Celjskega opomoglo komaj po sedemdesetih letih, da so se obnovile osnovne črede živali, se ustalili obrtniki in se namnožilo prebivalstvo. Tudi tukaj lahko najdemo priimek, ki je povezan z bitko v Slovenski vesi ali kakšno podobno pogumno držo proti turškemu zavojevalcu. To je priimek Nemeš. Izvira iz pojava nemešnjaštva. Nemešnjaki so bile osebe, odrešene tlake. Zemljiška gospoda so jim dali odvezo, postali so svobodni, vendar so ostali brez zemlje. V prekmurščini in porabščini se reče temu, da nič nimaš, »nemaš«. In iz tega korena se narodijo nemšnjaki oziroma priimek Nemeš, ki ga poznamo v celotni pokrajini med rekama Muro in Rabo. Ob tem se pojavlja še priimek Časar, kar ne pomeni nič drugega kot cesar. Pritaknili so ga cesarjevim vojakom.

Po klanju v in ob reki Rabi in neuspešnem pohodu na Dunaj se je turška bojna ost otopila. Sledil je še en poskus leta 1683, ki pa se je po treh mesecih neuspešno končal. Po tem je turška oblast počasi usihala in po padcu Velike Kaniže in z njihovim izgonom iz Bude (predhodnica današnje Budimpešte) tudi preneha. Kot rečeno, pa ostajajo priimki, ostajajo legende, ljudsko izročilo. Prenekatera prekmurska in porabska vas ima na svojem robu zakopano turško zlato. Gre za neizmerne zaklade, naropane od vsepovsod. Težava je le v tem, da nobenega od njih še nihče ni našel. Ampak Turki so v deželi še, tudi v naših genih, tam iz Velike Kaniže, pravijo.