Državi sta v Evropsko unijo vstopili 1. januarja 2007. Sedem let kasneje so bile z novim letom dokončno odpravljene možnosti začasnega omejevanja priseljevanja za delavce iz teh držav v drugih članicah Evropske unije. Nekateri v Veliki Britaniji menijo, da bo s tem konec njihove države, kakršno so poznali doslej.

V sredo so novinarji v iskanju zgodbe na londonskih letališčih čakali prišleke iz Romunije in Bolgarije. Dela Britancev, čeprav ne večinskega, v strahove pred navalom tujcev iz revnejših evropskih držav (Romunija in Bolgarija sta pri dnu lestvice po prihodkih v osemindvajseterici) ni težko prepričati. Že tako precej evroskeptična dežela, ki se tudi zaradi pritiska desničarskih populistov na premierski ravni poigrava z možnostjo referenduma o izstopu iz Evropske unije, je bila vedno ploden teren za evroskeptike. Zdaj je ta faktor celo tako zelo močan, da se nakazuje, da lahko Velika Britanija postane celo zaviralni dejavnik širjenja EU, če se ne bodo spremenila nekatera temeljna pravila v Uniji. To je velik obrat.

London je bil namreč širitvam Evropske unije vedno zelo naklonjen, ker so ustrezale njegovi viziji bolj ohlapne evropske zveze – več držav ko je v njej, manj je možnosti za trdno federacijo – in lastnemu krmarjenju med Brusljem in Washingtonom. Zdaj pa London v nasprotju s priporočili evropske komisije ni naklonjen niti podelitvi statusa kandidatke za članstvo v EU Albaniji; med drugim zaradi strahu pred še enim valom delovne sile, pri čemer mu stojijo ob strani tudi Nemčija, Francija, Nizozemska in Danska.

Podatki ne potrjujejo strahov

Evropska unija državam članicam omogoča, da uvedejo različne omejitve prostega pretoka delovne sile iz novih članic. To lahko storijo za obdobje največ sedmih let po vstopu nove države, in sicer po sistemu 2+3+2, torej najprej za dve leti, z možnostjo podaljšanja še za tri, in če obstajajo dokazi o resnem negativnem vplivu na domači trg delovne sile, še za dve leti (nova članica pa lahko uvede ukrepe za preostalo EU). Mehanizem ni nov, podvrženo mu je bilo tudi osem od desetih držav, ki so v EU vstopile leta 2004, torej vse razen Malte in Cipra, vključno s Slovenijo: Nemčija in Avstrija ter v določeni meri Velika Britanija s svojo shemo registracije delavcev so izkoristile vseh sedem let. Za Hrvaško, ki je v EU vstopila 1. julija lani, možnosti omejitev ostajajo do 30. junija 2020. Za prvi dve leti je omejitve za hrvaške delavce uvedlo trinajst od sedemindvajsetih držav, tudi Slovenija.

Nihče natanko ne ve, koliko Romunov in Bolgarov sploh namerava po 1. januarju oditi za kruhom na zahod. Trenutno v EU zunaj domovine živijo trije milijoni. Pojavljajo se zelo različne ocene, po katerih naj bi jih v Veliko Britanijo prišlo od 30.000 do 70.000 na leto. Veliko Britanijo v njenih pomislekih do popolnega odprtja trga delovne sile podpira tudi nekaj drugih držav članic, med njimi najbolj vplivna Nemčija. Že spomladi so notranji ministri Nemčije, Avstrije, Velike Britanije in Nizozemske pisali evropski komisiji in zatrdili, da so pod znatnim pritiskom »določenih migrantov iz nekaterih drugih članic«. Kot so zapisali, »takšna migracija povzroča obremenitve za družbo z znatnimi dodatnimi stroški, zlasti na področjih šolstva, zdravstvenega varstva in primerne nastanitve«.

V Evropi se je začel uporabljati izraz socialni turizem, s katerim označujejo ljudi, ki naj bi se iz revnejših držav članic priseljevali v bogatejše in tam izkoriščali dobrobiti socialne države. Nekatere članice menijo, da je treba preprečiti, da bi prišleki uživali ugodnosti, kot so nadomestila za brezposelnost, zdravstveno zavarovanje, nastanitev, davčne olajšave in tako naprej. Med idejami, ki so krožile, je celo ta, da bi sprejeli pravilo, da je trg delovne sile znotraj EU sproščen za tiste države, ki dosežejo določeno višino povprečnega dohodka na prebivalca.

Evropska komisija je trditve iz pisma lani zavrnila. Kot je dejal tiskovni predstavnik komisarja za zaposlovanje in socialne zadeve Laszla Andorja, podpisnice niso postregle z nobenimi konkretnimi podatki, ki bi utemeljeno podprli njihove trditve in bojazni. Kot je dejal, ima Evropska unija v svoj pravni red že tako in tako vgrajene varovalke, ki zahtevke za socialna nadomestila omogočajo le tistim, ki v drugi državi članici živijo stalno, živijo pri sorodniku, ki tam živi stalno, ali lahko dokažejo, da določeno obdobje aktivno iščejo delo.

Komisija je postregla s podatki raziskave, ki jo je zanjo opravilo zunanje podjetje ICF Consulting. Ta je pokazala, da se velika večina ljudi iz ene države članice v drugo preseli zaradi dela in ne zaradi socialnega turizma. V povprečni državi članici denimo stroški zdravstvenega zavarovanja za brezposelne tujce iz druge države članice znašajo 0,2 odstotka zdravstvenega proračuna. Na Švedskem denimo je večina tujcev, ki niso zaposleni, študentov, upokojencev ali aktivnih iskalcev dela, podobno v Veliki Britaniji. Po trditvah evropske komisije podatki tudi kažejo, da priseljenci plačajo več davkov v proračun, kot poberejo različnih nadomestil.

Pritisk zaradi strahu pred zmago evroskeptikov

Evropska unija je največje zgodovinske širitve že opravila in podobnih težav v preteklosti v večji meri ni bilo. Romunija in Bolgarija štejeta skupaj 27,5 milijona prebivalcev ali četrtino manj kot Poljska, ena od držav, ki so skupaj s Slovenijo v EU vstopile v paketu deseterice leta 2004. Število Poljakov, ki so najbolj razvpit primer ekonomskih migrantov znotraj EU, je v Veliki Britaniji denimo v letih 2001–2010 poraslo s 60.000 na 515.000. Vendar je večina delala in so se po izbruhu krize, ko je šlo Poljski precej bolje kot mnogim »starim« članicam Evropske unije, številni začeli vračati domov.

Strahovi niso novi, niti povezani le z Bolgarijo in Romunijo. Ko se je leta 2011 iztekel sedemletni omejitveni rok za delovno silo iz osmih držav, ki so vstopile leta 2004, se je 49 odstotkov vprašanih Avstrijcev balo naraščanja brezposelnosti in padca plač. Zdaj je ta strah, upravičen ali ne, še večji. Razlogov je več. Eden glavnih je gospodarska kriza, ki je dala krila desničarskim populistom, ki širijo strah pred prihodom tujcev in svojo agendo uspešno nameščajo tudi glavnim strankam. Drugi večji razlog so majske volitve v evropski parlament prihodnje leto, na katerih zelo dobro kaže evroskeptikom, ki bodo z naskokom na evroposlanske sedeže skušali evropsko povezavo razrahljati od znotraj. Eden od bruseljskih diplomatov je ob decembrskem vrhu voditeljev držav članic EU dejal, da bo retorika nekaterih večjih članic proti prihodu tujih delavcev izginila z obzorja takoj, ko bodo evropske volitve mimo.

Skupno je imelo sedemletno omejitev za delavce iz Bolgarije in Romunije še osem držav članic (Slovenija ne). V Nemčiji so glasni nekateri v Krščansko-socialni uniji, partnerki krščanskih demokratov kanclerke Angele Merkel, ki so zahtevali dodatne omejitve, a jih je zvezna vlada zavrnila. Povsem drugače je v Španiji, ki je prav tako do zadnjega vzdrževala omejitve za prihod romunskih delavcev (ne pa več za bolgarske). Čeprav podatki kažejo, da so Romuni in Bolgari v zadnjih letih najpogosteje delo iskali v Italiji in Španiji, na Pirenejskem polotoku praktično ni bilo razprave o koncu omejitev, razlog pa je bržkone ta, da je brezposelna četrtina aktivnega prebivalstva in zato niti ne pričakujejo navala.

Tudi v Franciji, ki je prav tako imela sedemletne omejitve, ni večjih razprav o prihodu delovne sile iz Romunije in Bolgarije. Je pa zato še vedno vroča razprava o Romih. Notranji minister Manuel Valls je predlagal, da bi na romunsko in bolgarsko mejo vrnili vseh 20.000 Romov, ki živijo na obrobju večjih mest, in si naglo dvignil priljubljenost, medtem ko skrajno desničarska Narodna fronta samo čaka takšno debato, da jo spelje na svoj mlin pred marčevskimi lokalnimi in kasnejšimi evropskimi volitvami.

Avstrija in Nizozemska sta se po marčevskem pismu potegnili nekoliko nazaj, a politične napetosti ostajajo. Na Nizozemskem glasove s ksenofobno tematiko nabira Svobodnjaška stranka. Mnogi pritiski prihajajo z lokalne ravni. Oblasti v Rotterdamu in Haagu so sporočile, da iskalcem dela ne bodo izdajale identifikacijskih številk (gre za nekaj podobnega, kot je matična številka občana), če bo obstajal dvom o njihovem naslovu, in želijo uvesti dodatne omejitve za zaposlovanje Bolgarov in Romunov kljub opozorilom zvezne vlade, da je to v nasprotju z evropskimi pravili in da bi evropska komisija takšne ukrepe gotovo spoznala za nezakonite.

Podobno je bilo slišati iz več nemških mest. Podatki za Berlin kažejo, da dvajset odstotkov Romunov in Bolgarov v mestu živi od socialnih prispevkov. Evropska komisija priznava, da ponekod to res predstavlja pritisk na izobraževalni sistem in socialo. Pri tem pa odgovarja, da problemov ni mogoče reševati z vsesplošnimi omejitvami, ampak specifično in lokalno, tudi z deset milijard evrov vrednim evropskim socialnim skladom, ki obstaja tudi v ta namen.

Najedanje enega od stebrov Evropske unije?

Odgovor Romunije in Bolgarije na polemike je bil oster. Obe državi trdita, da ne bo nobenega velikega vala priseljevanja na zahod. Kot je lani za Dnevnik dejal romunski zunanji minister Titus Corlătean, se »iz različnih notranjepolitičnih razlogov v nekaterih državah s populistično in tudi ksenofobično retoriko o nezakoniti migraciji in poplavi migrantov iz Romunije in Bolgarije, ki da bodo ukradli službe domačinom in prinesli kriminal, vprašanje izrablja za nabiranje političnih glasov, kar je še lažje zaradi težkega gospodarskega obdobja v Evropi«.

Vendar bo na potišanje dilem treba še nekoliko počakati. Kdo ima prav glede mogočega navala delavcev, bo pokazal čas, pri čemer pa v tem niti ni bistvo problema. Eden temeljev Evropske unije je prost pretok blaga, kapitala, storitev – in ljudi, tudi delovne sile. Možnosti za omejitve so imele države članice v pristopnih pogajanjih, zato zdajšnje naknadno ukrepanje diši po porajanju omejevanja pravic držav članic glede na njihovo ekonomsko in politično moč.

»Prost pretok ljudi je eden od temeljev evropskega povezovanja in enotnega trga. Gre za eno najbolj čaščenih pravic Evropejcev, saj jih štirinajst milijonov študira, dela ali preživlja pokoj v drugi državi članici,« je v izjavi ob preteku omejitev za Romune in Bolgare zapisal komisar Andor in dodal, da študije vedno znova kažejo, da tuji delavci v resnici prinašajo dobrobit nacionalnim ekonomijam. Argument, ki ponekod ostaja izgubljen – vsaj do majskih evropskih parlamentarnih volitev, če ne do boljših gospodarskih časov za staro celino.