Ko je leta 1918 dobil Nobelovo nagrado za fiziko, se je Max Planck odpravil na serijo predavanj po Nemčiji. Kamorkoli so ga povabili, je spregovoril iste besede o kvantni mehaniki. Sčasoma se je teh njegovih besed na pamet naučil njegov šofer. Zato je nekoč predlagal Plancku, da zamenjata vlogi, tako da bi on v Münchnu predaval kvantno mehaniko, medtem ko bi Max Planck sedel v avditoriju, oblečen v šoferja. Planck se je strinjal z idejo, in tako je njegov šofer tistega dne brezhibno izpeljal predavanje o kvantni mehaniki pred spoštovanim občinstvom. Ko je bilo konec predavanja, je profesor fizike iz občinstva predavatelju zastavil vprašanje. Predavatelj (šofer) je odgovoril: »Nikoli si ne bi mislil, da bo nekdo iz tako naprednega mesta, kot je München, zastavil tako enostavno vprašanje. Nanj bo odgovoril moj šofer.«

Če združimo ti dve zgodbi v eno poanto, vidimo pred seboj problem vedno istega »šoferskega« ponavljanja enakih rešitev za vse probleme. To na žalost spominja na vrsto naših delodajalcev, ki zadnja leta izkoristijo vsako priložnost, da ponavljajo vedno iste mantre kot odgovor in zdravilo za vse tegobe naše države. Recimo tisto o nujnosti ukinitve plačanega odmora za malico, pa o nujnosti ukinitve dodatka na delovno dobo, pa… Ali če kar neposredno uporabimo besede Janija Ulage iz Obrtne zbornice Slovenije izpred nekaj dni: »S strani malih delodajalcev pričakujemo fleksibilnejšo delovno zakonodajo, manj obremenjujočo predvsem iz naslova pravic, ki izvirajo še iz prejšnjih ureditev. Smo za pravičnejšo ureditev, ki bo ščitila tudi delodajalce, ne le zaposlenih.«

Skok v (ne tako) bližnjo zgodovino: v novembrsko-decembrski številki revije Glas gospodarstva iz leta 1998, torej izpred 15 let, si lahko preberemo, da je v (delovnopravni) »zakonodaji malo določb, ki bi predstavljale vzpodbude za novo zaposlovanje v malih podjetjih. Zaposlovanje, vključno s prenehanjem delovnega razmerja, naj postane za delodajalce manj tvegano, cenejše in enostavnejše.« Ob teh ponavljajočih se zahtevah po vedno novi fleksibilizaciji trga dela pa se je indeks zaposlitvene varnosti na slovenskem trgu dela po podatkih Vodopivca (2005) že v obdobju 1992–2004 znižal s 4,2 na 2,7.

Menedžer(ski prevzem)

Pri vsem tem delodajalskem cementiranju administrativno-stroškovnih zahtev na trgu dela v Sloveniji so se vzporedno oblikovale precej neprijetne poslovne prakse, ki so na žalost v kar nekaj primerih zacementirale razvoj podjetij v Sloveniji.

Kajti kakor so delodajalci vedno znova preračunavali in izračunavali, kolikšna je cena »nepotrebnih« pravic na trgu dela (po izračunih Obrne zbornice Slovenije iz leta 2012 stane vsak praznični dela prost dan 59 milijonov evrov; bruto strošek delodajalca za čas kosila na zaposlenega pa nekaj več kot 1325 evrov na leto), tako smo bili v obdobju 2004–2008 priče pravcatemu razcvetu menedžerskih prevzemov podjetij, ki so se v veliko primerih končali zelo klavrno in z več sto milijoni evrov poslovne škode. Nekdanji predsednik uprave Pivovarne Laško Boško Šrot je prek Infond Holdinga in Centra naložb obvladoval Pivovarno Laško in druge družbe v skupini. Ko Šrotove satelitske družbe niso mogle več odplačevati dolgov, so večino delnic Laškega zasegle banke. Skupina Laško se je zaradi notranjega odkupa močno zadolžila in ima še danes 350 milijonov evrov dolga.

Nekdanji predsednik uprave Istrabenza Igor Bavčar je preko Maksime Invest in nekaterih drugih družb obvladoval koprsko družbo, ki pa se je leta 2009 znašla v težavah in končala v prisilni poravnavi. Skupina Istrabenz ima danes negativni kapital in približno 270 milijonov evrov finančnih obveznosti. Menedžerji Merkurja z Binetom Kordežem na čelu so leta 2007 preko družbe Merfin začeli prevzem kranjskega podjetja in nato postali večinski lastniki. V ta namen je Merfin najel okoli 350 milijonov evrov posojil, a dolga čez čas ni mogel več financirati, zato mu je vodstvo Merkurja začelo denar zagotavljati z različnimi spornimi posli na račun družb v skupini (Grgič, 21. oktobra 2013). Vsi ti menedžerski prevzemi pa so logično pomenili ne samo finančno, temveč tudi razvojno izčrpavanje podjetij.

Tudi sicer je razvojni vidik podjetij v Sloveniji tematika, ki bi se ji delodajalci najraje izognili in preusmerili pogovor na veliko bolj domač teren rigidnosti trga dela.

Da imajo podjetja v Sloveniji že kar kronične težave z razvojno in inovacijsko politiko, nam namreč kažejo že podatki pred pričetkom manije menedžerskih prevzemov. Raziskava Kosa in Stanovnika iz leta 2004 tako kaže, da je v industriji vlaganje v inovacije med letoma 1998 in 2002 stagniralo, povečalo se je samo za 3,5 odstotka, kar je manj od inflacije, realno se je zato zmanjšalo za 5 odstotkov. Stagniralo je tudi število inovativnih podjetij, prav tako pa tudi število zaposlenih v inovativnih podjetjih. Enajst let kasneje, natančneje julija 2013, se osnutku Partnerskega sporazuma Slovenije z evropsko komisijo za naslednjo finančno perspektivo zapiše, da se Slovenija na področju inovativnosti po podatkih evropske komisije uvršča na 12. mesto med tako imenovanimi državami zasledovalnih inovatork oziroma pod povprečje EU. Zaostajanje Slovenije pri inovacijah seveda zmanjšuje konkurenčnost izdelkov in storitev na zunanjih trgih ter pomeni nadaljnjo stagnacijo deleža izvoza visokotehnoloških izdelkov in na znanju temelječih storitev v skupnem izvozu (UMAR, Poročilo o razvoju 2013).

V letih 2009 do 2011 se je delež visokotehnološko zahtevnih proizvodov v slovenskem izvozu sicer nekako ustavil na okoli 20 odstotkih, kar je debelih šest odstotkov pod povprečjem EU27. Slovenski razvojni model se je torej v dobrem desetletju nekje na poti podredil fetišu menedžerskih prevzemov in nizki inovacijsko-razvojni aktivnosti. To potrjuje tudi podatek iz analize stanja in potreb slovenskih visokotehnoloških podjetjih iz novembra 2010, kjer je skoraj 30 odstotkov izmed 177 anketiranih »visokotehnoloških« podjetij odgovorilo, da v letu 2009 sploh niso investirala v raziskave, razvoj in inovacije (Rašković, Pustovrh).

In kakšna je bilanca tega modela? Saj je dovolj pogledati podatke Banke Slovenije: vsota tveganih posojil za menedžerske prevzeme je bila v letu 2008 1,2 milijarde evrov. Predstavniki gospodarstva, ki so med drugim celo nagrajevali nosilce največjih menedžerskih prevzemov (Bine Kordež, Zdenko Pavček, Ivan Zidar…), pa so na šestem vrhu gospodarstva na Brdu pri Kranju oktobra 2011 predlagali, naj se država dodatno zadolži za milijardo evrov in ta sredstva preko bank plasira v gospodarstvo… Kar pa se tiče inovacijskih potencialov podjetij v Sloveniji, so se ne samo izgubili nekje v podizvajalski verigi večjih multinacionalk, temveč na žalost pogosto tudi pretopili v povsem drugo vrsto inovacij – na področju kršenja delavskih pravic. Primer tega je dejavnost cestnega tovornega prometa.

Voznik

Delodajalec je registriran v Sloveniji kot d.o.o. Tovornjaki, ki jih vozniki vozijo, so registrirani v Sloveniji, delo pa vozniki opravljajo iz »baze« v Švici, od koder opravljajo prevoze po vsej Evropi in tudi znotraj Švice, čeprav gre za prepovedano tako imenovano kabotažo. Delavec je pred dvema letoma po telefonu prišel v stik z »delodajalcem«, ki mu je obljubil delovno dovoljenje in zaposlitev v Sloveniji, torej s slovensko dokumentacijo. Delavec je »delodajalcu« vročil vsa zahtevana dokazila za izdajo dovoljenja, toda po slabih dveh letih obljub delovnega dovoljenja in dokumentacije ni dobil. Ves čas, torej slabi dve leti, je vozil oziroma opravljal prevoze po vsej EU, in sicer iz baze v Švici, tako da Slovenije sploh ni videl, uporabljal pa je voznikovo kartico, ki mu je bila izdana v njegovi državi, ker slovenske ni imel. V dveh letih je ta »delodajalec« na podoben način na črno zaposlil kakih 20 voznikov iz tretjih držav, trenutno jih dela še okoli 10. Izkoriščanje je tukaj neomejeno tako glede delovnega časa kot tudi plačila. Vsem »odpuščenim« delavcem oziroma tistim, ki ga zapustijo, je ostal dolžan po nekaj tisoč evrov. Delavci so deležni tudi groženj, da jih bo že kdo poiskal, če bi se ga drznili prijaviti pristojnim organom.

Vozniki tovornjakov so pogosto prisiljeni v vožnjo preko dovoljenega časa (blokiranje tahografa z magnetom oziroma prisiljevanje v »vožnjo z magnetom«, vožnja z več voznikovimi karticami; izdajanje ponarejenih potrdil o odsotnosti zaradi prikrivanja prekoračitve dovoljenega časa vožnje). Plača na pogodbi je pogosto minimalna, ustni dogovor je okoli 12 centov na prevoženi kilometer. Na ta način se voznika prisili, ali prepriča, da sprejme magnet in druge načine prikrivanja časa vožnje. Tak voznik opravi delo preko vseh dovoljenih meja, celo za dva voznika, je 25 dni in celo več v tujini in opravi več kot 250 ur dela.

V enem zadnjih primerov je delodajalec voznikom tovornjakov postavil normo: 16.000 kilometrov na mesec, in to z dvomesečnim zamikom plače. Spet v drugem primeru delavec vozi tovornjak na voznikovo tahografsko kartico v državah EU, ko se vrne v bazo, pa zamenja kamion z navadnim tahografom in nadaljuje vožnjo v države izven EU. Ko pride ponovno nazaj, zamenja kamion in gre naprej. Počitek? Kdaj? Po uradnih podatkih Prometnega inšpektorata RS se je število kršitev na področju odmorov med časom vožnje v cestnem tovornem prometu povečalo s 648 v obdobju 2009-2010 na 929 v obdobju 2011-2012. V istem času se je število kršitev na področju nezadostnega počitka povečalo s 707 na 1285.

Za piko na i nekateri delodajalci po zadnjih razpoložljivih podatkih dobesedno silijo svoje voznike tovornjakov v protest avtoprevoznikov, ki naj bi ga v kratkem organizirali. Po besedah sindikalnega aktivista pri Zvezi svobodnih sindikatov Slovenije Borisa Perša vozniki pravijo, da prejemajo esemese in klice, da morajo iti štrajkat za delodajalce – prav tiste, ki jih tako grobo izkoriščajo.

Slepa ulica

Eden izmed najbolj plastičnih prikazov slepe ulice, v katero je zašel tako imenovani slovenski razvojni model, je lesnopredelovalna industrija. V eni izmed najbolj gozdnatih držav v Evropski uniji je po nekaterih podatkih konec osemdesetih let v lesni industriji delalo 36.000 zaposlenih. Danes le še 12.000. Ob tako ugodnih naravnih gozdnih danostih pa Franc Pohleven z Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani opozarja, da tujina bogati z našim lesom, saj ob izvažanju hlodovine in uvažanju polizdelkov ali izdelkov prav tujini omogočamo delovna mesta in ji plačujemo dodano vrednost. Pohleven pri tem opozarja na nekaj dejstev, ki bi jih zlahka umestili kar v serijo Top lista nadrealista – lesnopredelovalna podjetja v Sloveniji nimajo sodobne strojne opreme, pa čeprav podjetje Ledinek iz Hoč proizvaja vrhunske lesnoobdelovalne stroje. Naši proizvajalci (do)gradijo odlične hiše – arhitekt pošlje naročilo v Avstrijo, kjer elemente skrojijo in paket pošljejo nazaj v Slovenijo. Večji del dodane vrednosti in delovna mesta tako ostanejo v Avstriji. Kaj pa vlaganja v razvoj v lesnopredelovalni industriji? Kakšna vlaganja? Igor Milavec iz Gospodarske zbornice Slovenije pove kar naravnost: »Leta 2007 je bilo v naših lesnopredelovalnih podjetjih štirikrat manj razvojnikov kot v avstrijskih. Vlagali smo sedemkrat manj na zaposlenega kot Avstrijci, na panožnem nivoju pa celo desetkrat manj. Naš razvojni potencial, tako človeški kot finančni, je izjemno šibek.« Ja, les je res lep. Lepa floskula, ni kaj.

Dokler bomo garminovsko preračunavanje OECD-indeksov zaposlitvene varnosti ter citiranje takšnih in drugačnih mednarodnih lestvic konkurenčnosti tako zlahka zamenjevali z učinkovito industrijsko politiko ter pravno državo, bomo živeli v državi, kjer je vlaganje v razvoj in inovacije manj pomembno kot lastniška konsolidacija ali izplačevanje dividend. Seveda pa za vsem tem stoji zarotniški premalo fleksibilen trg dela, ki zavira delodajalsko voljo po vlaganju v razvoj in inovacije ter delodajalce dobesedno sili v kršitve delovne in še kakšne zakonodaje...

Goran Lukič, ZSSS