Pri vsaki pobudi za povečanje minimalne plače se od istih ljudi slišijo svarila, da bi to tako povečalo stroške dela, da podjetje ali država ne bi bila več konkurenčna v tekmi s tistimi, ki svoje zaposlene plačujejo še slabše. Ta opozorila seveda izhlapijo, ko si dohodke povečujejo vodstveni delavci. V zadnjih desetletjih se najnižje plače v najbogatejših državah sveta realno sploh niso povečale ali so se povečevale bistveno počasneje kot plače menedžerjev in dobički lastnikov. Najnižje plače bi bilo torej mogoče povečati brez vpliva na skupne stroške dela: če bi zgornjih pet ali deset odstotkov najbolje plačanih pristalo na manjše dohodke, tistim z najnižjimi plačami ne bi bilo več treba stati v vrstah za humanitarno pomoč.

Ampak kaj hujšega: večina gospodarstvenikov ve povedati, da Slovenijo duši prav egalitarizem, ki je pri nas največji v Evropi; zaradi njega nam bodo bojda pobegnili vsi sposobni posamezniki. Za primer navajajo plače menedžerjev v tujini, ki so lahko več stokrat višje od najnižjih.

Kaj žene ljudi, da si tudi takrat, ko so povsem spodobno materialno preskrbljeni, želijo še več denarja? Če predpostavimo, da ljudje predvsem želimo biti srečni, in da je vse, kar počnemo, usmerjeno k temu cilju, se zastavlja vprašanje: ali bogastvo dela človeka srečnejšega?

Ne samo psihologi in filozofi, tudi navadni ljudje vedo, da sreča ne temelji samo na kopičenju užitkov in izogibanju vsakršnemu nelagodju. Pomembnejša od kratkotrajnih doživljanj sreče, ki izvirajo iz prijetnega okolja, erotičnega in gurmanskega ugodja ali ekstaze, ki jo omogočajo droge, je sreča, ki temelji na vrednotah in smislu: na ljubezni in socialnih stikih, na delu, s katerim si zadovoljen in te izpolnjuje, na iskanju in uresničevanju globljih življenjskih smotrov ter na zdravem in z naravo skladnem načinu življenja. In na solidarnosti. Analize potrjujejo, da nas trošenje denarja za druge naredi srečnejše kot trošenje zase.

Sreča ni rezervirana samo za bogate, mlade, lepe in zdrave. Ko so po njej povprašali ljudi, ki so leto prej bodisi zadeli glavni zadetek na loteriji ali pa so zaradi poškodbe hrbtenice postali paraplegiki, se je izkazalo, da je bil delež srečnih in nesrečnih ljudi v obeh skupinah enak.

Raziskave kažejo, da absolutna velikost dohodkov vpliva na srečo predvsem na dnu socialne lestvice. Kar je razumljivo; določena raven ekonomske varnosti je eden od predpogojev za srečo: ljudje potrebujemo hrano, obleko in streho nad glavo. Ko pa je ta varnost dosežena in presežena, je absolutno bogastvo manj pomembno kot relativno: bogate zadovoljuje ali spravlja v nezadovoljstvo primerjava z drugimi bogatimi posamezniki. Važno jim postane, da spadajo med prvih sto ali petsto ali pet tisoč najbolje plačanih ljudi na svetu. Ali vsaj v svoji državi. Da je njihova jahta za pet metrov daljša od plovil konkurentov. Višina dohodkov in premoženje, ki ga ne potrebujejo, jim potrjujeta njihovo superiornost. Tako kot naj bi cena nogometaša dokazovala, koliko bolje brca žogo od svojih tekmecev. Prekašanje drugih ljudi je na splošno večji dražljaj za srečo kot lastni uspeh, izražen z absolutnimi merili: ljudje so bolj srečni, kadar se med slabimi uvrstijo na vrh seznama, kot če so med najboljšimi pri dnu.

Raziskave Eurobarometra o sreči državljanov EU kažejo, da so državljani bogatejših držav na splošno srečnejši od državljanov revnejših držav. V skupini bogatejših držav so državljani bolj egalitarnih držav srečnejši od tistih z večjimi socialnimi razlikami. Tako so najbolj srečni državljani Danske in Švedske, najmanj srečni pa Portugalci in Grki. Nemci so na tej lestvici blizu dna.

Na osnovi teh opažanj, ki dokazujejo, da je tisti del sreče, ki je odvisen od materialnega blagostanja, v svojem spodnjem delu odvisen od absolutnega dohodka, v zgornjem pa od relativnega, so ekonomisti univerze v Bathu v Veliki Britaniji razvili model, s katerim dokazujejo, da je mogoče ohraniti srečo bogatih in povečati srečo revnih s prerazdelitvijo bogastva, če pri tem ostanejo razmerja med bogatimi nespremenjena. To je mogoče doseči z obdavčitvijo dohodka. Kljub sebičnosti in odsotnosti človekoljubja bi po njihovem mnenju bogati ljudje sprejeli višje obdavčitve, saj bi bogatejši od njih prispevali še več. Kar dela ta model privlačnega in potencialno uresničljivega, je, da ne posega v pohlep, tekmovalnost in zavist. Omogoča, da se bogati še naprej opajajo s svojo obliko sreče, ki temelji na primerjavi z drugimi.

Seveda je model uresničljiv samo v primeru, če bi ga hkrati uveljavili po vsem svetu. Ali pa vsaj v dovolj veliki skupini držav, ki bi nato vplivala na preostale. Evropska unija s svojo velikostjo in velikimi razlikami v materialnem položaju svojih članic in njihovih državljanov bi bila dober primer.

Res je, da je za nekaj takega potreben epohalen dogovor o univerzalnem obdavčenju na ravni EU in o priznanju enake dostopnosti vseh evropskih državljanov do pravic, ki bi jih nudila skupna socialna evropska država. Preden zavpijete, da je to utopija, pomislite, kako solidarno in brez ugovora evropski državljani rešujemo bogastvo (in srečo) bogatih.

Kaj sploh bi lahko bila alternativa?