Narodnost, naprednost, pa zmernostna akcija.

Akcija za ljudsko zmernost, kateri je veljal ravnokar srečno dovršeni tretji slovenski protialkoholni kongres, je mednarodna in nadstrankarska, kakor je nadstrankarski in mednaroden alkoholizem sam, ali kakor je mednarodna veda, umetnost, omika in še marsikaj drugega.

Zato se vrše mednarodni protialkoholni kongresi, katerih XVII. bo letos v Milanu, 1. 1915. pa v Pragi. Istotako imamo avstrijske protialkoholne kongrese, katerih III. je bil letos v Solnogradu, IV. bo 1. 1914. v Brnu, 1. 1916. pa v Ljubljani. (Menjajo se: eno leto mednarodni, eno leto avstrijski; vsak pa vsako drugo leto.) Na teh avstrijskih kongresih zborujemo protialkoholiki – tako je v opravilniku ugotovljeno – na podlagi nevtralnosti v verskem, narodnem in političnem oziru, – zato da si kaj v lase ne skočimo. Sicer so na prvem teh kongresov hoteli Masarykovci nekaj sitnariti, pa smo jih baš mi Slovenci na podlagi opravilnika tako pošteno domu poslali, da je cela dvorana ploskala, oni pa so se potepeno umaknili. Od tistega časa je mir; druge reči položimo na stran, in pred očmi imamo samo eno veliko idejo, ki nas je združila. – Te avstrijske kongrese je sprožila in povzročila naša slovenska protialkoholna organizacija. Kar je namreč dobro, absolutno dobro in nam ne more nič škodovati, zakaj bi tega ne privoščili tudi tujim ljudem in drugim narodom: Nemcem, Italijanom in Madžarom? Privoščimo jim malo vode!

Če je pa zmernostna akcija lahko last vseh narodov, imamo pa mi Slovenci ravno z narodnega stališča še poseben vzrok, prilastiti si to akcijo. Lahko rečemo: Če imajo drugi večji narodi deset vzrokov boriti se zoper alkoholizem, imamo jih mi dvajset. Majhni smo in šibki, tega ne moremo tajiti. Kdo se nam pa poleg naših direktnih narodnih nasprotnikov bolj živo zajeda v naše meso in razjeda naše narodno telo kakor alkohol?! (...)

Nešteto bolezni, prezgodnjih smrti, nemira po družinah, zapravljenih posestev, pretepov, pobojev, nesreč vsake vrste! To je blagoslov alkohola! Ali tega pa država ne vidi? Tista država, ki ščiti alkoholne kapitaliste, je vsaj ravnotako dolžna ščititi naše ljudstvo pred materialno in moralno propastjo! Zdaj se pa dobijo celo ljudje, ki z narodnega in naprednega stališča smešijo našo zares sveto vojsko za spametovanje našega ljudstva, ki si kupuje z milijoni svojo narodno smrt! Zares, kdor zaničuje težavni naš stan – kdor ne uvidi, da se borimo za pametno in nadvse pravično stvar – ta nima al' srca al' nima možgan! (...)

Z bridko ironijo je rekel naš duhoviti Milčinski že na II. slovenskem protialkoholnem kongresu: Kranjci se nimamo pred svetom ponašati samo s svojim blejskim jezerom in postojnsko jamo, ampak žalibog tudi s tem, da smo v Avstriji glede števila pretepov in pobojev na – prvem mestu. Lepa čast, kaj?! Le da so začeli za to čast zadnja leta Štajerci – odkar se med njimi toliko žganja pije – z nami pridno tekmovati in so nas že gotovo prekosili. (...) Poglejte v okolico Ptuja in Maribora, poglejte v Haloze, poglejte v te beznice, poglejte v občine, kjer vlada ptujski šnops! Kje je narodna zavest, kje moški ponos naših rojakov?! Prodani so tujcu, – s šnopsom so jih kupili. (...)

In liberalni listi so imeli komaj nekaj vrstic poročila o stvari, pri kateri se gre za rešitev celega naroda iz stoletne sužnjosti, ki nas narodno najhuje tlači in uničuje. »Stvar je klerikalna.« (...)

Nočemo očitati »Narodu« dosedanjega njegovega norčevanja iz našega bridko resnega in resnično narodnega delovanja. Tudi ne očitati, ampak samo za zabavo povedati, da je pred dobrim letom poročal, da se je urednik »Zlate dobe« v Šiški tako napil, da so ga iz gostilne vrgli, aretirali in na ričet obsodili, – katero ganljivo zgodbo so mu nekateri jurčki tudi verjeli! Kdo mu je tega medveda natvezil, sam Bog vedi! (...)

Kaj pa narodno-napredno ženstvo? Splošno žensko društvo je bilo na kongres tudi povabljeno, – a njega zastopnic ni bilo mnogo videti pri tem narodno-naprednem delu. Častite narodne dame, ki ste doslej vršile svojo narodno dolžnost s točenjem narodnih in tujih pijač na narodnih veselicah, – glejte tu plemenitejše delo in lepše polje za narodno delovanje! (...)

Slovenec, 4. januarja 1913

Boj proti alkoholu. Že več nedelj slišimo v cerkvi razne pastirske liste, ki oznanjujejo boj proti alkoholu. Gotovo lepa in čedna namera, da ne bi bila – hinavska. Gotovo mora vsakdo odobravati, da je počel najvišji cerkveni knez v deželi boj proti alkoholu, kazoč na njegove žalostne posledice. Ali besedam naj slede tudi dejanja. Radovedni smo, kako si škof misli ta boj proti alkoholu, ko pa vpeljuje po deželi po svojih duhovnih pomočnikih razna konsumna društva, kjer se potoči in popije več spirita in kjer se pijančuje več kot v vseh drugih gostilnah vojvodinje kranjske! Tako imamo n. pr. pri nas na Jesenicah oziroma na Savi že 10 let obstoječe konsumno društvo. To konsumno društvo se je do danes celo brez koncesije ves čas pečalo v najvišji meri s točenjem šnopsa in drugimi alkoholnimi ubijalci. Drugje, kje so tako srečni, da imajo katoliške šnopsarije, tudi ni bolje! – Če hoče tedaj škof svoje besede ugotoviti, jim dati pravo podlago in jih okoristiti, naj najpreje zapove in zabrani v konsumnih društvih točenje žganja in drugih alkoholnih pijač! Garantiramo mu potem, da bodo njegove besede padle na rodovitna tla in rodile stoteren sad, ker s tem bo rešil delavca zapeljevanja v pijančevanje in ponočevanje po katoliških konsumih in teatrih! Besedam naj slede dejanja, saj je vse le pesek v oči, vse samo – humbug!

Slovenski narod, 4. januarja 1913