In kakšni skeči bi to bili! Namesto hudobnih inkvizitorjev v rdečih oblačilih iz legendarnega skeča »Nihče ne pričakuje španske inkvizicije!« bi v restavracije, avtobuse in trgovine vpadali teroristi v dolgih belih oblačilih. Že vidim: pred trgovino z mešanim blagom v Timbuktuju na primer se ustavi konvoj džipov, okrašenih z zloglasnimi črnimi zastavami Al Kaide. Iz enega spleza bradati John Cleese kot poveljnik Al Kaide in v spremstvu do zob oboroženih teroristov vstopi v trgovino, lastnik – Michael Palin seveda – pa odreveni od groze. »Nobody expects arabian al-Qaeda!«
Bradati poveljnik Al Kaide v klasični pajtonovski komediji absurda s tipično britansko zadržanostjo pozdravi lastnika in vpraša za vrečko nescafeja z vanilijo. Prestrašeni lastnik mu prinese nescafe, mrki terorist prešteje drobiž in vljudno prosi za račun. Človek za pultom seveda misli, da je narobe slišal. Račun za vrečko nescafeja? »Prosim. Če ni pretežko,« ta ljubeznivo potrdi. Lastnik mu previdno izda račun, poveljnik Al Kaide ga spravi v žep, vljudno pozdravi in zaželi lep dan, nakar se skupaj z oboroženim spremstvom povzpne v vozila in izgine v oblaku cestnega prahu. Skeč se seveda konča s telopom: »Nihče ne pričakuje Al Kaidinih knjigovodij!«
Skoraj petdeset let po Montyju Pythonu so takšni skeči nemogoči. Če ne zato, ker sta Palin in Cleese v letih, ko se ljudem ne ljubi več zajebavati s ponorelim svetom, zato, ker skeč »Nihče ne pričakuje Al Kaidinega knjigovodstva« sploh ni zajebancija!
Opisani dogodek v Timbuktuju se je namreč zares zgodil, le da strašni vodja teroristov ni bil John Cleese, ampak Nabil Alqama s svojo gosto brado osebno, poveljnik Južnega poveljstva Al Kaide za države Magreba. In trgovine, v kateri je Nabil Alqama kupil nescafe in lepo prosil za račun, razumljivo ne vodi Michael Palin, ampak enaintridesetletni Malijec Mohamed Djitteye, s čigar pričevanjem dopisnik Associated Press – istega dne, ko se je Palin na BBC pritoževal, da z islamom ni šale! – začenja fascinantno zgodbo o administraciji Al Kaide, katere poslovne knjige so urejene, kot bi šlo za računovodstvo kakega švedskega podjetja za prodajo pisarniškega pribora, ne pa najbolj zloglasne teroristične organizacije v zgodovini.
V zapuščeni zgradbi v Timbuktuju, v kateri je do posredovanja francoske vojske delovalo poveljstvo Al Kaide za Magreb, so tako med hišno preiskavo našli poslovne knjige s stotinami skrbno vpisanih računov za nakupljeni material, vse v treh izvodih, od orožja in eksploziva do makaronov, gorčice in vrečk nescafeja, vključno z natančnim razrezom proračuna, delovnimi razporedi, preglednicami s plačami in osebnimi mapami zaposlenih: zapise klasične administrativne, finančne ali kadrovske službe torej. Pri čemer podružnica Al Kaide v Maliju ni nobena izjema – podobne arhive so našli tudi v Afganistanu, Somaliji in Iraku.
V veličastnem montipajtonovskem obratu so fanatični borci proti zahodnemu načinu življenja nazadnje sami prevzeli zahodno poslovno kulturo in jo vpeljali na domači trg.
V kaotičnem Maliju je davčni račun na primer nekaj popolnoma neznanega. V tej revni, lačni deželi še vedno obstaja suženjstvo, povprečna življenjska doba je komaj petdeset let, država je izmučena od malarije, kolere, državljanske vojne, uporov Tuaregov in državnih udarov, tako da finančna policija ni ravno visoko na seznamu stvari, ki bi se jih državljani Malija lahko bali. Preden se je v mestu pojavila Al Kaida, Mohamed Djittaye v življenju ni izdal računa za prodano blago. Blok z računi je nabavil samo zaradi njih: še vedno ga ima v trgovini, nedotaknjenega, odkar so teroristi zapustili Timbuktu.
Tudi revolucija ni več to, kar je bila. To je zdaj resen posel, že ko bijete gverilsko vojno za odcepitev Azavada od Malija, kaj šele ko delate svetovno revolucijo. Al Kaidin džihad očitno ni nič drugega kot še ena multinacionalna družba, ki se tako kot vsaka bori proti konkurenci za monopol na svetovnem trgu. Navsezadnje, kaj je geslo njihove mreže – »centralizacija odločanja in decentralizacija delovanja« – drugega kot manifest korporativnega kapitalizma, ki bi lahko enako veljal tudi za McDonald's in Coca-Colo? Gre za gigantsko korporacijo z nacionalnimi podružnicami, v katerih se točno ve, kaj kdo dela, prihodki in izdatki pa se morajo pokrivati tako kot v kateremkoli drugem podjetju.
Vse dokler v votlino nekje nad gorskimi prepadi Afganistana ne planejo Cleese, Palin in ostala družba ter pred osuplimi bradači s kalašnikovimi, zatopljenimi v registratorje in poslovne knjige, zmagoslavno vzkliknejo: »Nihče ne pričakuje davčne uprave!« Po na desettisoče ubitih, milijardah dolarjev škode in uničenih celih državah strašna Al Kaida – tako kot pred osemdesetimi leti njen ameriški kapitalistični soimenjak Al Capone – nazadnje pristane na kolenih zaradi utaje davkov.
V svetu, urejenem kot velikanski trg naravnih virov, denarja, informacij, idej in kave z vanilijo, imajo manj smisla za humor od teroristov Al Kaide namreč samo še inšpektorji davčne uprave.
