Guenguengova izpoved bi zvenela kot izmišljotina ali kot prizor iz filma čadskega režiserja Isse Sergea Coela Tartina City (Mesto Tartina, 2008), če spomladi 2001 v N'Djameni, glavnem mestu centralnoafriške republike Čad, opazovalci Združenih narodov ne bi odkrili 49.000 dokumentov. Našli so jih v zapuščenem generalštabu varnostne enote, imenovane Direktorat za dokumentiranje in varnost (DDS), ki jo je od leta 1984 do 1990 vodil nekdanji čadski predsednik Hissène Habré. Med njimi so bile uradne listine, ki so omogočile vpogled v administracijo DDS, načine njegovega delovanja, in predvsem, kako zelo je bil Habré vpleten v politiko in prakso DDS. Iz te male gore dokumentov so opazovalci Združenih narodov izbrali 2733 dokumentov in jih statistično obdelali.
Čeprav za dokumente, ki so jih odkrili, ni mogoče reči, kolikšen delež celotne dokumentacije predstavljajo – zaradi česar tudi ni mogoče rekonstruirati celotnega vzorca delovanja čadske vlade med letoma 1982 in 1990, ko je v Senegal prebeglega Hissèneja Habréja na predsedniškem mestu zamenjal nekdanji polkovnik in sedanji predsednik Idriss Déby – pa je vseeno iz njih razvidno, kaj se je dogajalo v čadskih zaporih med Habréjevo osemletno vladavino. Hissène Habré naj bi bil odgovoren za smrt najmanj 40.000 ljudi. Večino teh umorov, trdijo opazovalci Združenih narodov, ki od začetka leta 2013 skupaj s senegalskimi sodniki – po odloku posebnega senegalskega sodišča – in lokalnimi čadskimi aktivisti intenzivno zbirajo dokaze proti Habréju, je njegova varnostna služba izvedla v podzemnih ječah.
Podzemna ječa v predsedniški palači
Podzemne ječe so bile na različnih koncih po vsej državi: DDS je osumljene pridržala v glavnih štabih, v nekdanjih klubih francoskih vojakov, celo v predsedniški palači, približno petdeset metrov od Habréjevega bivališča, ter v barakah, znanih pod imenom »tabor mučenikov«. Kot podzemni zapor je služil celo bazen v neposredni bližini Ameriške agencije za mednarodni razvoj, ki so ga uporabljali od leta 1987. Tudi zaradi tega je paradoksalno, da so Združene države, nekdanje Habréjeve zaveznice, ki so sredi osemdesetih Habréjev režim videle kot ščit pred Gadafijevo Libijo, danes tiste, ki so sklenile krog okoli nekdanjega čadskega predsednika. Skupaj z Evropsko unijo, Afriško unijo in civilnodružbenimi organizacijami, v katere so se povezali nekdanji zaporniki, so se odločile, da bodo proces proti Habréju, ki se ima zgoditi sredi leta 2014, predvajale na čadski nacionalni televiziji.
Na ta način naj bi proces proti Habréju – trajal naj bi 15 mesecev, poleg obsodbe seveda – proizvedel dodano vrednost: s tem, ko bo dosegljiv za ljudi v Čadu, bo omogočil katarzo, predvsem pa naj bi vplival na njihovo razumevanje preteklosti in pripomogel k bolj demokratičnemu razumevanju zakonodaje. Toda, da je do tega zgodovinskega preobrata prišlo, se je moralo zgoditi dvoje. Hissène Habré je 23 let po padcu vlade in predvsem s pomočjo 11,6 milijona dolarjev, ki jih je vzel iz državne blagajne, živel v Senegalu v razkošni vili ob morju. Na njegovo nesrečo je marca 2012 sedanji senegalski predsednik Macky Sall na volitvah porazil Abdoulaya Wada, ki je dolga leta ščitil nekdanjega čadskega predsednika. Sall je izdal odlok, da mora senegalsko sodišče soditi Habréju; poleg tega je Afriška unija skupaj s čadskimi aktivisti začela snovati posebno sodišče, ki bo obravnavalo Habréjev primer.
Francoski časnik Le Monde je poročal, da »se bo prvič v zgodovini zgodilo, da bodo sodišča ene države sodila voditelju druge države«, toda Habré je zanikal vse obsodbe, in celo izjavil, da so le del »politične mahinacije«. Kaj natančno je s tem mislil, ni jasno, vseeno pa je očitno, da se čadsko-senegalska soap opera približuje svojemu koncu. Čeprav si danes za proces proti Habréju mnogi pripisujejo zasluge, so bile Habréjeve žrtve, združene v različne civilnodružbene organizacije in navdahnjene z obsodbo nekdanjega čilskega predsednika Augusta Pinechota, tiste, ki so ves čas podpihovale ogenj. Že leta 2000 so proti Habréju vložile tožbo. Njihov argument je bil, da se bivšim predsednikom države, še zlasti, če so odgovorni za pomor in mučenje 40.000 ljudi, lahko sodi kjerkoli, ne samo v njihovi lastni državi.
»Intervjuvali smo več kot tisoč ljudi v Čadu, toda imeli smo tudi 712 kartotek z izjavami in fotografijami,« je dejal Souleymane Guengueng leta 2001 za New York Times. »Bog nas je vse ustvaril po svoji podobi. Zato bi bilo krivično, če bi vsi ti ljudje ostali utišani in pozabljeni. Vprašal sem se, ali res ni ničesar, kar bi lahko storil za vse te ljudi in njihove sorodnike, da si povrnejo čast.«
In čeprav so mu menda grozili, je leta 2000 skupaj z drugimi čadskimi aktivisti odpotoval v Senegal, kjer so senegalska sodišča, očitno po posredovanju tedanjega predsednika Wada, zavrnila obravnavo primera. Toda Guengueng, tesno sodelujoč z opazovalci Združenih narodov, se ni vdal. Njihova nova strategija je bila, da dobijo nalog za aretacijo Habréja in zahtevek za izročitev Belgiji, kjer bi nekdanjemu predsedniku sodili na Mednarodnem sodišču v Haagu.
Ni mogoče ostati nekaznovan
V odgovor na zahtevo Belgije so senegalske oblasti Habréja leta 2005 aretirale, čeprav so na koncu zavrnile možnost, da bi mu sodile. Senegalska vlada je zahtevala, naj Afriška unija ustanovi posebno sodišče in v te namene pridobi 35 milijonov dolarjev. In medtem ko so darovalci z vsega sveta zbirali denar, nekdanji Habréjevi poveljniki – večina jih je namreč še vedno na vodilnih položajih v Čadu – pa grozili odvetnikom, so tudi mednarodni opazovalci vestno sestavljali poročilo. Poleg tega, da so na podlagi najdenih dokumentov rekonstruirali, kaj se je dogajalo v zaporih DDS, in prišli do osupljivih zaključkov, da je bila na primer leta 1986 smrtnost v čadskih zaporih tudi 87-odstotna, so dokazali predvsem, da je bil Habré o dogajanju znotraj DDS natančno obveščen, še več, da je nekaj sto zapornikov celo poznal po imenih.
Hissène Habré, ki je v Franciji pridobil naziv doktorja znanosti, je organizacijo DDS, sestavljeno iz tisoče ljudi in razdeljeno v triindvajset oddelkov, logistično pripeljal do popolnosti. Ne samo, da je nižje častnike na položaje imenoval po ključu osebnih odločitev in jih s tem zavezal, da so mu bili neposredno odgovorni, njihovo napredovanje je bilo odvisno od števila smrtnih žrtev, ki so jih povzročili. Ko je brutalnost leta 1986 dosegla višek in so v tedaj petmilijonskem Čadu zaprli tudi do sedemsto ljudi na teden, je Habré na primer podrejenega častnika Abakarja Torbo imenoval za vodjo zaporov DDS ter ga dve leti kasneje na državne stroške poslal na romanje v Meko. Tovrstne ugotovitve raziskovalcev Združenih narodov, ki so se opirali na že obstoječe podatke organizacij, kot je Amnesty International, torej kažejo, da nekdanji čadski predsednik za morijo, ki se je zgodila med letoma 1982 in 1990, ko je bil na oblasti, nosi polno odgovornost.
Čeprav je verjetno, da bo v procesu proti Habréju prišlo do zakasnitev, je ključno, da ne pride do ponovnega zavlačevanja. Glede na to, da bodo na sojenju prisotne tudi žrtve v zastopstvu civilnodružbenih organizacij, Habréjev primer nosi širše implikacije. Mnogi afriški voditelji se pritožujejo, da se Mednarodno sodišče v zadnjih letih krivično osredotoča na Afriko; toda pravo vprašanje ni, zakaj ravno Afrika, temveč ali so afriška sodišča zmožna organizirati procese proti voditeljem, ki so zagrešili zločine nad lastnim ljudstvom. Habréjev primer naj bi pokazal, da ni mogoče ostati nekaznovan. V prvi vrsti je to pomembno predvsem za preživele, ki naj bi na ta način dobili določeno potešitev in si, kot je poleg Guenguenga omenil tudi znani čadski režiser Mahamut Salif Harun, povrnili dostojanstvo: »Za nas, ljudi puščave, je značilno nasilno ravnanje, vendar hkrati tudi ponos in spoštovanje sočloveka.«