Začel je s tisoč evri kapitala. Toliko, kolikor je znašala njegova tedanja plača. »Začel sem v bistvu ljubiteljsko. Kot ljubitelj pekočih paprik sem najprej iskal semena zase, potem pa sem jih začel prodajati na Bolhi. Iz tega se je razvila dejavnost, od katere danes živim,« razloži visokoraslež, ko smo ga v zadnjih dneh minulega leta obiskali v njegovem malem proizvodnem prostoru, kjer je z grelcem ravno »varil« pokrovčke na stekleničkah svojih omak. Popoln samoniklež. Pravi, da je moral vse spoznati sam: »Najprej vzklijem semena, iz njih vzgojim sadike, nato pridelek, ga poberem, predelam, zapakiram in dam na trg. Nihče mi ni povedal, kako se lepijo etikete, zaprejo pokrovčki, kako se delajo omake. A drugega načina ni. Pomagajo mi še domači in prijatelj.«
Ostre paprike so radikalna scena. Če kot splošno najbolj znano enoto pekočosti vzamemo klasični tabasco iz rdeče stekleničke, kakršen je v ponudbi v sleherni piceriji, so Pippove male vražice tudi dvestokrat močnejše. Ljudje, ki z njimi eksperimentirajo, kar pomeni, da zaužijejo čilije nepredelane, se pravi kot plodove, se dobesedno valjajo po tleh v krčih, iščoč uteho nekontrolirano mahajo po mizi z rokami, blodnjavo krožijo po prostoru, nekontrolirano podrigujejo, po deset ali več minut, kolikor praviloma traja glavni udar, ne vedo, kaj bi s seboj, ne morejo govoriti, doživljajo začasna stanja ohromelosti telesa in udov, ne čutijo ustnic, jezika, grla in se seveda potijo ter jokajo. No, jokajo niti ni pravi izraz. Potijo se jim oči, bi bilo pravilneje. »Sam sem se ustrašil le, ko sem pojedel celo bhut jolokio in me je zvilo po tleh,« opiše naš gostitelj izkušnjo z eno najostrejših papričic, kar jih je gruda planeta porodila. Vsaj do sedaj znanih.
Bhut jolokia izhaja iz indijske pokrajine Asam, svetovni ljubitelji pa so zanjo izvedeli leta 2007, ko se je v Guinnessovo knjigo rekordov uvrstila kot najbolj pekoča med najbolj pekočimi. Tistega leta sicer. Njeno šampionstvo je danes preteklost, a o nadaljevanju bitke nekaj kasneje. Grm zraste do višine 120 centimetrov, plodovi so dolgi 10 do 14 centimetrov. Njena pekočost lahko znese tudi preko milijona skovilov, enot za pekočost, kot jih je v dvajsetih letih minulega stoletja določil ameriški farmacevt Wilbur Scoville. Enota skovila naj bi povedala, koliko enot vode je potrebno, da se primerljive enote kapsaicina, snovi, ki jo čiliji vsebujejo in ki dejansko povzroča pekočost, ne da več zaznati kot pekoče. Koliko enot vode potrebuješ, da izničiš pekočost. Metoda je sicer sporna v toliko, ker se lahko testi glede na okoliščine, v katerih se izvajajo, precej razlikujejo, vendar pa se je med ljubitelji prijela. Tabasco naj bi tako premogel 2500 do 5000 skovilov.
Bhut jolokia ni več šampionka. Lani je bila za najmočnejšo papričico proglašena carolina reaper, hibridna zel, skombinirana iz kitajskih čilijev, ki jo je ustvaril Ed Currie iz Južne Karoline v ZDA. Zadevica zmore 1,569.300 skovilov, čeprav naj bi posamični primerki sunili tudi preko dveh milijončkov. Uživanje pekočih paprik tako prehaja iz gurmanstva v šport. Ekstremni šport. Dejavnost za posebneže. Za ljudi, kot je Stanko Đurić, spletni zvezdnik v konzumiranju najbolj pekočih paprik, ki je med zaužitjem prve jolokie v skrajnih mukah izjavil, da ni tako jokal, odkar mu je oče umrl, pri enem naslednjih poskusov, v katerem je nanizal par paprik zapored, pa je obrok zalil z litrom tabasca. Na eks.
V čem je smisel, se človek vpraša, ko si na spletu ogleduje recenzije raznih čilijev in iz njih pripravljenih zvarkov. Okej, nekateri z njimi hujšajo, saj bojda topijo maščobe, zaradi česar se je v primeru zaužitja premočnega čilija najbolj smiselno tešiti z mlekom ali jogurtom. To sicer splošno znano dejstvo so preverili in dokazali tudi mythbustersi v eni svojih oddaj. Dobrobiti pekočega so tudi druge. Kapsaicin, kemična snov, ki jo čili vsebuje in ki povzroča, da je plod pekoč, bojda odpravlja glavobol, odmašuje dihalne poti in sinuse, zavira raka prostate, znižuje visok krvni tlak, redno uživanje čilijev telo zalaga z vitamini, lajša črevesne bolezni, ščiti srce in še bi se dalo našteti, seveda tja do pospeškov v spolnem življenju.
No, ljubitelji so videti prej kot mazohisti. Pred pokušino praviloma kažejo navdušenje nad bližajočo se izkušnjo, ko zadevo zaužijejo, pa padejo v stanja agonije. »Poskusil sem buth jolokio. Po spletu sem jo naročil. Kakih deset minut sem bil malodane hrom, je pa občutek, ko zadeva popusti, sanjska. Počutiš se kot prerojen,« je izkušnjo opisal anonimni Ljubljančan, za katerega smo slučajno izvedeli, da prakticira pekoče. Oziroma ne več: »Verjetno ne bom več zaužil tako močne paprike. Hotel sem preizkusiti, kje so moje meje,« je dejal.
Sanjska stanja »potem« so pojasnljiva z endorfinom, ki ga telo ob napadu pekočosti oziroma po sproženju adrenalina začne proizvajati. In pekočosti se bojda da celo navaditi. Po Pippovih izkušnjah s kupci, ki prihajajo k njemu iz vse Slovenije oziroma vse raje posegajo po njegovih izdelkih – tako da stara šala njegovega prijatelja, da bi lahko s trgovinskih polic izpodrinil tabasco, niti ni več šala – lahko začetnik v pol leta pride celo do najbolj pekočih omak.
Takole pojasnjuje trenutne razmere: »Nehote sem se ob pravem času začel ukvarjati s pravo zadevo. Pekoče paprike so v teh časih scena, ki je v izrazitem razmahu. Neke vrste manija. Po eni strani obstaja veliko ljudi, ki že sicer radi eksperimentirajo s pekočimi feferoni in o njih vse vedo, so pa tudi novinci, ki jim je to nekaj novega. Predvsem tisti, ki se na to spoznajo od prej, menijo, da je super, da se je z izdelavo omak začel ukvarjati tudi nekdo iz naših krajev, saj so jih prej morali kupovati na tujem. Hkrati se razvija tudi scena s semeni. Nekateri sadike na balkonu vzgajajo zgolj za okras, drugi zato, da imajo svež čili vedno pri roki.«
Pippovi čiliji s Sorškega polja, iz katerih izdeluje svoje omake, dosegajo od 100.000 do dva milijona skovilov, omake pa pripravlja izključno iz svežih. Avstralska ekipa recenzentov, katerih poskus si lahko ogledate na spletu, je bila nad njimi navdušena. Tako nad okusom kot udarnostjo. Niso pa poceni. »Razmeroma drage so zato, ker potrebuješ veliko paprik. Iz kilograma paprik dobiš približno 80 gramov iztržka. Sam jih sušim zelo malo, izključno za posip, pač zaradi ljudi, ki imajo raje čili v suhi obliki. Kot dodatno ponudbo. Sušim na mreži v kotlovnici, nikoli v pečici, ker se v njej uničijo tako barva, aroma kot jakost. S suhim čilijem lahko zares delajo samo tam, kjer imajo dobro podnebje in poceni delovno silo. Torej v Afriki, Indiji in v Mehiki.«
A samonikli proizvajalec iz Sv. Duha pri Škofji Loki je konkurenca veliki korporaciji. Primer se zdi fantazmatski, pa ni, če pomislimo, da za gre svet pekočega, ki pa je povsem svoj svet. Svet z drugimi standardi. Ljudem, ki pekočine ne marajo, je preveč že tabasco, za ljudi, ki jo ljubijo, pa je ta najbolj komercialna omaka kvečjemu prva faza, ki jo želijo preseči. »Pijem ga kot vodo,« je dejal poba s celjsko registracijo, ki je v času našega obiska na Gorenjskem prišel po novo zalogo Pippovih stekleničk in prezadovoljen sedel v avto.