Gibbonovo formulacijo, ki je vzniknila ob tematizaciji vladarske ideologije cesarja Avgusta, je mogoče uporabiti tudi kot ključ za razumevanje pomena posameznika v zgodovini. Romantična vera v odločilnost duha in dejanj množic pri oblikovanju podob dežel in epoh se vedno razkroji ob neizprosnem realizmu imen. Celo v vladavinah, utemeljenih na kolektivističnih in korporativističnih doktrinah, posamezne časovne pasove in mišljenjsko-vedenjske pramene emblematsko zaznamujejo osebnosti. Marksizem, leninizem in stalinizem so le najznačilnejši, še zdaleč pa ne edini primeri triumfa imen nad anonimnostjo. Ljudska množica lahko kaj pove samo kot molčeč kolektiv – kakor se pokaže ob sklepu velike Puškinove tragedije Boris Godunov. Kadar spregovori epoha ali generacija, zmerom uporabi glas posameznika.

V javni prostor je vstopil ilegalno

Zgodovinopisje je po zredčenju inovacijskih pobud francoske analistične šole, ki je prisegla na nadosebnostno in procesno pojmovan historicizem, spet v znamenju biografije. Celo revolucije in mesta se poskušajo razumeti in tematizirati v okviru modela, ki se prilagaja ritmu posameznikovega življenja. Prav tako se zdi značilno, da so se do kritičnih biografij povzpeli celo ljudje, ki so se v zgodovino zapisali kot člani najrazličnejših oblastnih teles. Tako je že mogoče vzeti v roke kritične življenjepisne študije o praktično vseh pomembnejših članih prislovično sivega Stalinovega politbiroja oziroma vlade – od V. M. Molotova (D. Watson, G. Roberts), L. M. Kaganoviča (E. A. Rees), A. J. Višinskega (A. Vaksberg) in A. A. Ždanova (K. Boterbloem) do S. M. Kirova (A. Knight), G. K. Ordžonikidzeja (O. V. Hlevnjuk) in N. I. Ježova (J. A. Getty, O. V. Naumov, M. Jansen, N. Petrov).

V Rusiji so pred nedavnim natisnili domnevni tajni dnevnik L. P. Berije, čigar poteze je že pred tem s pričevanjsko inteligenco, ki ne izdaja samo vrhunskega znanstvenika, marveč tudi politično izkušenega človeka, poskušal zagovarjati njegov sin Sergo. Prav tako so luč sveta zagledali spomini Stalinovih obveščevalcev P. A. Sudoplatova in A. S. Feklisova, ki so pokazali, da zgodovina niti v polsvetu tajnih služb ni več družinska zadeva. Stvari, o katerih se zaradi »dobre vzgoje« ne govori, so kratko malo prenehale obstajati. Toliko in toliko let po tem, ko je M. A. Bulgakov svetu oznanil, da rokopisi ne gorijo, so stvari jasne: verodostojna poročila so se ohranila tudi o dogajanjih, pri katerih je bilo narejeno vse, da bi bodisi ostala brez prič bodisi ne bi nihče verjel tistim, ki so jih preživeli. Arhive je mogoče uničiti, spomin pa je mnogo bolj trdoživ. Tisti njegovi prameni, ki ne žive kar tako, marveč vsemu navkljub, so praviloma tudi resnicoljubnejši od aktov, za katere njihovi ustvarjalci vedo, da bodo lahko ohranjeni za naslednja stoletja, in so zato prenapolnjeni s preimenovanji stvarnosti.

Pred časom se je – brez slavilnih nekrologov in slovesnih rekviemov – za zmerom poslovil Mitja Ribičič (Trst, 1919 – Ljubljana, 2013). Tišina, s katero so bili njegovi posmrtni ostanki pospremljeni k poslednjemu počitku, je bila enako zgovorna kot zadregarski molk ljudi, ki prisegajo na maksimo »o mrtvih le dobro«. A želja, da bi za pokojnikom v javnosti ne ostalo niti ime, je tako enostavna, da jo je mogoče pripisati le političnemu načinu mišljenja. Zgodovina, ki je v enaki meri celovito razumevanje nekdanjosti kot izkušnje in pošta v prihodnost, je precej bolj zapletena. Predvsem je prostor dejanskih, simbolnih in lažnih imen.

Nemajhen, vendar za čas vojske logičen paradoks je, da je Ribičič v javni prostor vstopil ilegalno. Ob sprejemu v maloštevilno, a tretji internacionali povsem predano slovensko komunistično partijo je praktično takoj postal tako imenovani srednji kader. Leninistična praksa je že v ruski revoluciji opozorila na ključno vlogo krajevnih in sektorskih voditeljev: marksistična teorija prav skozi njihovo delo prehaja v svet spreminjajočo stvarnost. Koristnost pri uveljavljanju vsega, kar se je razglasilo za zgodovinsko nujnost, je postala edini kriterij za določanje človekove (ne)vrednosti. Socializem, v uveljavljanju katerega je po razlagah maršala Tita tičalo bistvo jugoslovanske revolucionarne vojne med letoma 1941 in 1945, pač nima – kakor je junija 1976 v Zapiskih iz Tržiča poudaril Miroslav Krleža – nobene zveze ne s pravičnostjo in ne z moralo.

Ribičič, ki se je spomladi 1942 pridružil štabu Druge grupe odredov, je v partizanih najprej skrbel za agitacijo in propagando. Zelo zgodaj je začel pisati proti beli gardi, s čimer je uveljavljal dandanes standardno pojmovanje partizanske vojne kot (tudi) državljanske. Ob tem je iz Groszovega hita Isle of Capri, ki ga je v francoščini prepeval največji zvezdnik vichyjske zabavne industrije Tino Rossi, v poljščini pa legendarni udeleženec varšavske vstaje Mieczyslaw Fogg, pričaral pesem V mraku gozda. Pfeilove verze in melodijo Still ruht der See je predelal v nič manjšo partizansko uspešnico Počiva jezero v tihoti. V črno je zadel tudi s preobrazbo asturijskega speva El chaflán númeru 8 v Na oknu glej obrazek bled.

Kot komisar različnih enot in con se je Ribičič manj izkazal. Zaradi svoje energičnosti, ki je vodila do nepopravljivo tragičnih posledic, si je prislužil najprej resna opozorila nadrejenih štabov, nato – ob sklepu lova na promonarhistično usmerjene borce in agente okupacijskih oblasti – pa tudi degradacijo in premestitev na Koroško, kjer je slovenski odpor deloval v najtežjih razmerah. Ribičič je pri polaganju računov opravil izdatno samokritiko in se tako izognil izključitvi iz partijskih vrst, ki je tedaj doletela celo prvaka štajerskih komunistov Sergeja Kraigherja. Po drugi strani pa je prav zaradi brezpogojnega priznavanja avtoritete revolucionarnega vrha ob koncu 1944 lahko odšel na moskovsko akademijo Dzeržinskega, ki je tudi v času korenitih reorganizacij sovjetskih tajnih služb ostajala pod nadzorom ljudskega komisarja L. P. Berije.

V zadnjih dneh aprila 1945 se je Mitja Ribičič – že kot major – vrnil v Jugoslavijo in postal eden od pomočnikov poveljnika slovenske Ozne Ivana Mačka. Organizacija, ki je delovala po zgledu sovjetskega Smerša, se ni ukvarjala zgolj s klasično protiobveščevalno dejavnostjo, temveč ji je bila zaupana tudi vloga osrednjega utrjevalca Titovega režima. Zanj je bila pomembnejša od klasičnega državnega aparata in od partije. V prvih dneh miru 1945 je prevzela celo izvajanje določenih nalog v sferi pravosodja, ki je po priznanju V. I. Lenina ljudskemu komisarju I. N. Štejnbergu z uvedbo diktature proletariata postalo prikriti sinonim za socialno iztrebljanje.

Ni bil le nema priča

Ozna se je po utrditvi Titove oblasti specializirala za obračun z nezaželenimi skupinami prebivalstva, med posamezniki pa so jo najbolj zaposlovali protirevolucionarni legitimisti, zagovorniki demokracije in nepravoverni komunisti. Čeprav so arhivi o njenem delovanju deloma nedostopni (verjetno uničeni), so bistvene poteze njenih delovnih metod znane. Spomini preiskovancev Ozne in iz nje zraslih služb, med katerimi imajo tisti, ki so jih zabeležili Angela Vode, Ljubo Sirc in Hrvoje Magazinović zaradi pričevanjske natančnosti posebno mesto, so dokazali, da rokopisi tudi pri nas ne gorijo. Draga skrb za odročnost arhivov je bila v bistvenem smislu zaman.

Z delom Mitje Ribičiča, ki je titoistični oblasti nenaklonjene ljudi še v poznih letih štel preprosto za hudobne – to je v njegovih očeh gotovo opravičevalo koncepcijo miru kot nenehnega boja oziroma vojne nizke intenzitete – so bili predstojniki zadovoljni. Iz območja srednjih kadrov je zato lahko prešel v vrste višjih: v vojaški hierarhiji je napredoval do polkovnika, prek tožilskih in upravnih funkcij pa se je leta 1969 celo povzpel na mesto predsednika jugoslovanske vlade. Februarja 1970 je na obisku pri prvem ministru kraljice Elizabete II. Haroldu Wilsonu, v okviru katerega si je ogledal tudi londonsko galerijo Tate, doživel svoje zvezdne trenutke. Teorija konvergentnosti ciljev marksističnega in prostemu trgu zavezanega sveta je bila tedaj – po politični odjugi v državah vzhodno od Zahoda in po uvajanju prvih neleninističnih ukrepov v njihovo ekonomsko prakso – na svojem vrhuncu. Kazala se je tudi perspektiva bližnjega konca dolgotrajne vietnamske vojne, ki je bila nasledek poprej prakticirane strategije zadrževanja komunističnega ekspanzionizma. Laburistični kabinet v Londonu si je tedaj od sodelovanja z Jugoslavijo obetal veliko, vendar pa se je izkazalo, da Ribičič ni in ne more biti državnik podobnega formata kot Wilson. Ob številnih »menjavah straže« na ključnih položajih v Titovi federaciji, ki se je tudi po uveljavitvi samoupravljanja štela za izvrševalko diktature proletariata, je bilo že politično preživetje uspeh. Vprašanje konceptov se je pri tem odrinilo na stranski tir. Malokdo je to vedel tako dobro kot Ribičič, ki je bil več kot le nema priča zgodnjih obračunov vladajoče garniture s starejšimi partijci (dachavski procesi) in s Stalinu vdanimi tekmeci (informbirojevske čistke) ter poznejše »sečnje« samostojneje mislečih mlajših komunističnih prvakov (od kiparsko nadarjenega Marka Nikezića do literarno ambicioznega Staneta Kavčiča). Ortodoksni titoisti so tako potegnili črto med seboj in preteklostjo na eni ter prihodnostjo na drugi strani. Zmagali so, a ostali so čisto sami in docela sedanjiški. Fiziološki zakoni pa so neizprosno delovali...

Njegova usoda bo postala biografija

Poteze Mitje Ribičiča iz poznejšega obdobja njegovega političnega delovanja, ko si je uspešno prizadeval za slovenski televizijski dnevnik in kazal dokajšnje razumevanje vse usodnejših ekoloških vprašanj (v tem je imel konkurenco kvečjemu v Alešu Beblerju), opozarjajo, da se je navzlic priseganju na čedalje bolj togo politično prakso maršala Tita vsaj nekoliko zavedal (od)teka(nja) časa. Gotovo pa ni pričakoval popolnega preobrata v mednarodnih odnosih, do katerega je prišlo na prehodu iz Carterjeve dobe v Reaganovo: potem ko so evropski komunisti s konferenco v Vzhodnem Berlinu leta 1976 spet demonstrirali težnjo po usklajevanju svojih potez in ko je Sovjetska zveza zaradi uspeha številnih intervencij začela mejiti na države, na katere je sama hotela, se je Zahod potrudil naglo modernizirati raketne arzenale. Vzhod, ki je zaradi prepričanja o superiornosti marksizma nad drugimi mišljenjskimi tokovi pristajal na medsebojno primerjanje, je v tekmi z njim zaradi neučinkovitosti svoje distributivne ekonomije klecnil. Teorija konvergentnosti je romala v ropotarnico zgodovine, čeprav jo je še po letu 1983 v praksi podpiral Interakcijski svet pod vodstvom nekoč zelo prodornega nemškega kanclerja Helmuta Schmidta. Ribičič je v njegovem okviru odigral poslednjo vlogo na mednarodni sceni. A to je bil le nastop na senčnem plesu poslavljajočih se vplivnežev.

V domovini se je Ribičič po umiku iz aktivne politike kazal kot popoln upokojenec. Dejansko pa je s podporo struji Milana Kučana v prerivanjih s »prakomunisti« – takšno ime so na hodnikih oblasti dobili pristaši Franceta Popita – le ohranil določeno težo. Čas bo nemara pokazal, ali je od tod črpal veliko samozavest, s katero je nastopal ob neprostovoljnih poosamosvojitvenih soočanjih z lastno preteklostjo. A vse do vpeljave doktrine izključno osebne odgovornosti v slovensko pravosodje, do katere je prišlo nekaj mesecev pred njegovo smrtjo, resnih razlogov za skrb ni mogel imeti.

Tišina, ki je vase sprejela življenje Mitje Ribičiča, bo prej ali slej prekinjena. Njegova usoda bo postala biografija. Če bo negacionistična ali apologetska, ne bo jasno, čemu je tako prav. Toliko bolj pa se bo to izkazalo, če bo kritična. Celo ob življenjepisih, ki so posvečeni najbolj zasenčenim članom sovjetskega politbiroja oziroma vlade, bo lahko človeško in politično povedna. Do tedaj pa bosta tudi v Ribičičevem primeru veljala (nekoliko prirejena) verza Matthewa Priorja, s katerima se Angleži poslavljajo od ljudi, ki so tako ali drugače usodno zaznamovali njihovo življenje:

Moža vrlinam biti mil

in malce slep, kjer je zgrešil.