Ena izmed potez Scorsesejevega »poznega« stila je ta, da takšne vse prej kot simpatične like daje igrati čednim in dobrim igralcem, kot je Leonardo Di Caprio. Sicer pa je bil sam Jordan Belfort kot genialni prevarant dober »igralec«. In je še. Jordan Belfort je namreč realna oseba. Leta 1998 je bil obsojen zaradi pranja denarja in borzne mahinacije »pump and dump« (kar pomeni najprej napihovanje delnic nekega podjetja, s čimer se spodbudi njihovo intenzivno nakupovanje, nato pa njihovo izničenje), ki je vlagatelje oskubila za 200 milijonov dolarjev. Belfort je bil zaprt 22 mesecev, nato pa je postal »motivacijski učitelj«, ki udeležence seminarjev uči brokerskega posla. Napisal je knjigi Volk z Wall Streeta in Lov na volka z Wall Streeta, s katerima je zaslužil skoraj že dva milijona dolarjev, vključno s prodajo avtorskih pravic za Scorsesejevo filmsko adaptacijo. »Seveda si nisem sam izmislil te premetene igre finančnega izžemanja,« pravi Belfort. »Ta proces so začele najbolj prestižne firme na Wall Streetu, kot so Merrill Lynch, Morgan Stanley, Salomon Brothers in ducat drugih, ki so brez zadržkov pokopale tudi milijardo dolarjev vredno podjetje, če ni sprejelo njihove igre.«

Sam Belfort se torej ima le za eno izmed »brokerskih kobilic«, ki jih je naplavila deregulacija finančnega kapitala v 80. in 90. letih prejšnjega stoletja, toda Scorseseja je, kot kaže, ta lik vseeno očaral. V intervjuju za Wall Street Journal je izjavil: »Jordan veliko tvega, zaobide vsako oviro in vsako pravilo, vendar to počne zato, ker v tem uživa – tako briljanten je, da nenehno preskuša meje.« Volk z Wall Streeta je nedvomno mojstrsko režiran film, a prav tako je očitno, da je Scorsesejeva režija bolj kot v kakšni satiri (ali »kritiki«) brokerskega sleparstva uživala v prikazovanju sleparskega bogataškega uživaštva. V filmu ne izvemo kaj veliko o Belfortovih prevarantskih prijemih, zato se Scorseseju najbrž tudi ni zdelo zanimivo pokazati njihovih posledic. Nikoli ne vidimo »suckerjev«, ki so nasedli Belfortovim mahinacijam, vselej smo v zmagoslavnem taboru, še najbolj pa, ko smo sami očarani z Belfortovo retoriko, s katero navdušuje svoje zaposlene za ropanje strank. Satirična je morda edino »švicarska epizoda«, v kateri se »sofisticirano« švicarsko bančništvo izkaže kot povsem neskrupulozno glede vira denarja, ki polni njihove blagajne. V tej »švicarski epizodi« nastopi tudi Katarina Čas v vlogi »mule«, ki tihotapi brokerske dolarje; torej v neki pomožni, vendar dostojno odigrani vlogi.

A če Scorsesejeva režija tako uživa v spektaklu sleparskega bogataškega uživaštva (spolne orgije, drogiranje, razkošne vile, jahte in podobno), pa se vendarle zdi, da je ta režijski užitek tudi malo dvoumen, vsaj kolikor v tem uživaštvu vidi tako hudo dekadentno pregreho, da jo lahko »kaznuje« samo Bog (in sicer v obliki nevihte in strele, ki udari v letalo, ki je letelo po Belforta).