Ni namreč dolgo tega, kar sem od tamkajšnjih pristojnih organov, ki se neradi vidijo na časopisnih straneh, dobil dokaj ogorčeno sporočilo, da o njihovi deželici naš časopis ne piše nič lepega, sploh pa so čista izmišljotina navedbe nekega našega sogovornika o krivičnih sodbah palestinskim morilcem in težkih razmerah, v katerih prestajajo kazni ljudje, ki bi si v resnici zaslužili najmanj giljotino za svoje protiizraelske rabote. Najprej bi se seveda na tem mestu zahvalil pošiljateljem, da nas redno berejo v ljubki deželi ob Mrtvem morju, kar nam v teh težkih trenutkih za tiskane medije po vsem svetu zelo veliko pomeni. Hkrati bi jih opozoril, da je konec zastonjkarskega klipingiranja in distribuiranja naših člankov o Izraelu znotraj sektorjev izraelske vlade in da bomo v prihodnje morali poseči po pravnih sredstvih za zaščito avtorskih pravic. Razumite, kriza je. Vsekakor pa se zahvaljujem za poslano gradivo, iz katerega je povsem jasno, da palestinski jetniki uživajo v izraelski zaporih. Najbolj presunljivo je pričanje nekega Ahmeda, terorista, kakopak, ki je izraelskim organom ves navdušen popisal zaporniški dan.

Zjutraj je zbor, pa zajtrk, potem dolgi sprehodi po zaporniškem dvorišču, kjer so, obdani z bodečo žico in visokim zidom, varni pred morebitnimi napadalci. Jetniki se zafrkavajo, smejijo, igrajo družabne igrice, pripovedujejo šale in športajo. Potem je spet zbor, kosilo, po njem poležavanje ali pa študij, med drugim tudi učenje jidiša. Lahko berejo, molijo ali se udeležijo raznih tečajev, pletilskega ali kuharskega. Da otroku doma spletejo kapico ali pa se naučijo pripraviti košer obed. Pravzaprav je iz dokumentov izraelskih služb razvidno, da se palestinski zaporniki pritožujejo zgolj nad neudobnimi železnimi stoli v avtobusih, s katerimi jih prevažajo na zaslišanja in nazaj. Prepričan sem, da bodo oblasti kmalu odpravile to pomanjkljivost.

Samo bedaku iz zbranih pričevanj ni jasno, da je bivanje Palestincev v zaporih pravzaprav en sam nekoliko daljši plačan dopust z all inclusive aranžmajem. Dejansko gre za sofisticirano in znanstveno utemeljeno preobrazbo teroristov v vzorne državljane izraelske avtonomne pokrajine Palestina s pomočjo pletilk, študija zgodovine Svete dežele, vloge Jahveja in tajne službe Mosad v boju za mir in blaginjo Izraela ter tečaja izdelovanja novoletnih okraskov. Zato solze izpuščenih Palestincev niso solze sreče, kot to napačno tolmači svetovna javnost, ampak globoke presunjenosti in žalosti. Ti ljudje so namreč iz jetniškega varnega in toplega doma izgnani na palestinsko ozemlje, kjer je lakota pogostejši gost kot poln krožnik, kjer ni služb, ni vode in elektrike, ni izobraževanja, kjer jih vsak hip lahko raztrešči izraelska letalska bomba in jim oko iztakne izraelski gumijasti naboj. Zato je izmišljotina, da navdušena množica ni omogočila izpuščenim jetnikom izstopa iz avtobusa, ampak ga nesrečniki pravzaprav niso hoteli zapustiti. Hoteli so nazaj v zapor, a so jih z gumijevkami nagnali v kruto negotovost. Kot vidite, resnica je včasih preprosta, samo prave informacije je treba imeti.