Prenekateri umetnik ali na področju kulture delujoči posameznik je v letošnje leto (vsaj v prenesenem pomenu) zakorakal – na ulici. Razmeroma živahno udeležbo kulturnikov v valu slovenskega protestniškega gibanja, ki je iz lanskega leta pljusknilo še v prve mesece minevajočega, je mogoče najbrž v prvi vrsti pripisati visoki družbeni ozaveščenosti posameznikov, vsaj delno pa tudi vedno slabšim pogojem dela za vse več kulturnih ustvarjalcev (še zlasti tistih »samozaposlenih« v kulturi), ki so se za nameček v veliki varčevalni maniji minulih let vse prepogosto znašli v vlogi grešnega kozla ali kar »parazitov družbe«. Ko je vstajniško vretje ob zamenjavi vlade nekoliko potihnilo, pa je bil partikularni izkupiček kulturnega sektorja naslednji: kultura je znova dobila »čisto svoje« ministrstvo, z njim pa tudi novega, »čisto svojega« ministra, ki je namesto prostodušnih dovtipov raje ponudil držo učinkovitega tehnokrata. Uroš Grilc je tako med drugim napovedal posodobitev celotnega kulturnega sektorja, s svojo ekipo že po dobrih dveh mesecih predstavil osnutek novega Nacionalnega programa za kulturo, torej strateškega dokumenta, ki je pod prejšnjo garnituro najprej krepko zamujal, nato pa se izkazal za precejšnje skrpucalo, lotil pa se je tudi popravkov krovnega zakona, ki naj bi ga v popolnoma novi obliki dobili v kratkem, z njim pa tudi celovito reformo področja kulture. Kljub različnim vsebinskim pomislekom, ki jih je bilo deležno to preurejanje kulturne zakonodaje, je vsaj v splošnem prevladalo prepričanje, da se stvari nekako le poskušajo premikati v pravo smer, finančnim rezom navkljub. Na kulturnopolitičnem področju je tako Grilc postal junak leta z največjim številom danih obljub, medtem ko lahko junak prihajajočega leta postane z njihovo izpolnitvijo. Po drugi strani so se enako junaško odrezali samozaposleni v kulturi, ki so v letu 2013 ponovno dokazali, da država ne more pisati tako slabih zakonov, kot lahko oni dobro delajo.
Izstopajočih ustvarjalcev in dogodkov je bilo seveda več, vsaj nekatere predstavljamo ob fotografijah. Vsekakor lahko za junakinjo leta v določenem smislu razglasimo tudi tiskano knjigo, vsaj kolikor je končno postalo jasno, da ji je kljub apokaliptičnim napovedim usojeno preživeti, kolikor so njene tekmice, elektronske bralne naprave, nič več in nič manj kot »orožje izbire«. No, s področjem knjige pa je povezan tudi kulturni misterij leta: to je Mladinska knjiga. Ni namreč povsem jasno, kako lahko založba s toliko kulturnega kapitala s takšnimi težavami išče kulturnega lastnika. kul
