Ma ne, to niso silvestrske teme, sem si tudi dejala, in takrat me je prešinila srečna misel: praznična tema je nekaj človeškega, kot radi rečejo uredniki, saj veste, nekaj, kar nagovarja slehernika, malega človeka, kar se bere. Iz zato me je obšlo: pa kaj je bolj človeškega, kaj bolj zadeva vsakogar, malega in velikega človeka, na praznik, tako pičel, tako od lani prepolovljen, kot lenoba? In ravno ena taka Lenoba je ležala na polici in mi mežikala. In proti pomežikom knjig sem popolnoma neodporna, če še tako sramežljivo gledam stran, me mikajo in kličejo, dokler ne podležem. Ko torej sredi dopusta pride petek, našilim računalo in začnem pisati. Najprej seveda malo o največji lenobi ever, o Vsevišnjem, ki je delal šest dni, od takrat naprej pa le palce vrti in ga boli đoko za njegov polizdelek. Pa o Diogenu, ki se je cele dneve v tistem sodu naprezal, da ne bi nič delal, četudi je notri imel mizo in so mu celo pripisovali, da je skrivaj vendarle napisal nekaj knjig. O njem so nato tisočletja tuhtali premnogi, tudi Manfred Koch, avtor te moje Lenobe. Kaj je pravzaprav demonstriral s tem svojim klošarstvom, s tem zavračanjem zahtev po delu, izdelovanju, produktivnosti, smotrnosti, ki naj bi nam prinesli smisel, zadovoljstvo, bogastvo? (Ha!) Z zavračanjem vsakršne denarne menjave, saj je celo seksal le s tistimi heterami, ki so se mu ponujale zastonj? In ali je tisti osel na konju, ki mu je delal senco, razumel, kaj mu je hotel reči, kaj si je mislil o njegovem osvajalskem blaznenju? In me je obšlo, da bi v tem našem histeričnem trenutku, ko delo ni več vrednota, ampak vsiljena manija, obsesija, ko že dolgo več ne gre ne za kakovost izdelka ne za njegovo smiselnost, koristnost in potrebnost, ampak zgolj za to, da eni igrajo biriče, drugi pa so vpreženi v kolo, iz zadnjika tovarn, parlamentov, univerz in medijev pa letijo pokvečeni produkti, bila edina res dobra politična akcija globalni uspavalni virus. Nekako tako, kot je v Trnuljčici zaspal ves dvor, bi se nocoj ob polnoči drug za drugim usnuli mi vsi, zaustavili bi se stroji, kamioni, parlamentarni golaž, borzni indeksi, televizije…

Še drugi stvari sem pribeležila v tisto kolumno. Ampak potem me je tja med smreke, kjer skrajno delovno treniram farniente, doletel – petkov časopis. In v njem – tekst o isti Lenobi kolegice Mojce Pišek! Super tekst, kajpada, Dnevnikova kulturna redakcija je najboljša v državi: rosno mlade bistre ženske, poleg Mojce Sandra Krkoč in naš »otroček« Maja Vojska, pa tiste v najlepši dekadi, ki vedo vse o glasbenem – Ingrid Mager – in filmskem dogajanju – Špela Standeker –, in potem seveda naš modrostnik, »Doktor«, kot mu ljubeče pravimo, Zdenko Vrdlovec. V šopek nas veže Gregor Butala, človek-urednik-vseved, ki ni še nikoli spregledal nobene naših napak, pa čeprav mu jih nenehno spretno podtikamo. Jebenti, sem si torej dejala – bil je očitno res čas samonagovorov in zdaj že tudi čas za vulgarne besede, kajti hudič je šalo jemal, ne morem vendar napisati kolumne o isti knjigi, že tako sem pri Dnevnikovem Generalštabu v večni nemilosti. In sem planila po drugi knjigi, ki me je spremljala v osamo, in sem jo brala paralelno, izvrstni Anatomiji melanholije nadvse simpatičnega učenjaka iz 16. stoletja, Roberta Burtona.

Lepo sem tkala o vzrokih melanholije, o pretiravanjih vseh vrst, v ljubezni, delovanju ali lenarjenju, o igrah na srečo in o jezi, ki je »začasna norost, ena najbolj nasilnih trpečnosti. Slednje iz čudi preidejo v navado, kajti v času izbruha med norim in jeznim človekom ni nobene razlike. Njihov razum je prazen, njihova volja neuklonljiva, slepi so, psujejo…« In o naših nenehnih tarnanjih, kjer si Burton pomaga s Sokratovim vprašanjem: če bi vsi ljudje sveta dali na kup vse svoje gorje in težave, nato pa jih pravično razdelili, bi jih vi delili z drugimi in vzeli svoj delež ali pa bi ostali takšni, kakršni ste? Bi pravično vzela nase del muk tiste ženske z dojenčkom iz Južnega Sudana, ki v temi stoji pred norci s kalašniki in v strahu ihti, da bi se še kamen odprl, le oni ne? In tudi o tem je šlo, da je zdravilo za melanholijo ljubezen, dobra družba, pa gledališče in še posebej ples! Moj človek, tale Burton, kaj naj rečem.

Toda potem prileti med smreke sobotni Dnevnik. In v njem Vrdlovčev zapis o melanholiji! Neee, porka fix, si zatulim (kajti prednovoletni čas je definitivno čas poglobljenega notranjega monologa), pa saj to ne more biti res! Tu imaš, koza neumna, če si v družbi najboljših kulturnih novinarjev v državi, ki vsi berejo dobre knjige, si še dodam, in poparjeno buljim v daljavo. Zapustim smreke, spustim se v mesto in se potožim prijateljici Sabini. In ta se zakrohoče in mi zapoje naslednjo melodijo: I' m a Loser Baby (So Why Don't You Kill me**) Jao. Točno to. To je tik pred koncem leta moj hit sezone, štiklc, ki najbolje zadane moje propadlo pentljanje z lenobo in melanholijo; počutim se kot totalni luzer. (Prosim, poiščite si ta komad na internetu, če si želite živo pričarati moje muke po Onem, ki je šele šest dni star, pa mi ga že tako serje.)

Zdaj mi, ker so nocoj dovoljeni vsakršni hlapi, jutri pa bo nov dan, dan z mačkom, dan za zelje, preostaja le še prijateljski nasvet iz knjige Zelje in spolnost Svetlane Slapšak (in če mi jutri tudi njo kdo ukrade, naj se mu posuši računalnik!): že Aristotel je vedel, da vino izloča nekakšno paro, ki gre v glavo in povzroča glavobol, zato mora človek zaužiti zelje, njegovi sokovi stečejo do spodnjega dela telesa, kjer se zadržuje vino, sámo zelje pa ostane v želodcu in osvežuje telo. Toda pozor, Dioniz je bil prepričan, da zelje povzroča impotenco, Albert Veliki pa ravno nasprotno: »Pravijo, da če se spije zjutraj na prazen želodec, izboljšuje pamet. Prečisti možgane, pretrese prsi, premika maternico in izziva željo za koitusom.« Tako. Odločitve, dragi moji, so v vaših rokah. Srečno.

*Jaz sem zguba, srček

**Zakaj me torej ne ubiješ