Rusija je bila leta 1999 na robu gospodarsko-finančnega zloma in politično razsuta z nesposobnim predsednikom Jelcinom, ki so mu stvari povsem ušle iz rok. Nekaj svetovno prepoznavnih imen se je kasneje identificiralo s teorijami zarote, po katerih je za bombnimi napadi, ki so pretresli Rusijo, stala tajna služba FSB kot naslednica KGB s ciljem, da svojega uslužbenca Putina in službo samo popelje na oblast. O tem so odkrito spregovorili pokojni častnik FSB Aleksander Litvinenko, prav tako ubiti znani ruski odvetnik Sergej Jušenkov ter zgodovinar Jurij Felštinski, ki je s politologom Vladimirjem Pribilovskim soavtor knjige o Putinovem vzponu na oblast z naslovom Operacija naslednik. Objektivnejši analitiki so opozarjali na pomanjkljive dokaze v teh teorijah zarot ter izpostavljali razsežnosti terorizma izpod Kavkaza, vključno z grožnjami in dejavnostjo tamkajšnjih militantnih skupin. K pospravljanju stvari pod preprogo pa je največ pripomogel enajstoseptembrski napad na ZDA s posledično vojno proti terorizmu, ki je v svetovnem merilu pomešala vzroke in posledice teh skrajnostnih dejanj.

Moskva je dva zaporedna bombna napada v Volgogradu nemudoma povezala s terorističnimi napadi v ZDA in drugod po svetu ter pozvala k mednarodni solidarnosti v boju proti terorizmu. Čeprav do sinoči ni še nihče prevzel odgovornosti zanju, je bil prst uperjen proti tako imenovanemu kavkaškemu emiratu, ki ga je pred šestimi leti na območju Čečenije virtualno ustanovil Doku Umarov. Tega zaradi terorizma in povezav z Al Kaido iščeta tako Rusija kot ZDA, med drugim pa je odgovoren za napade na moskovskem letališču Domodedovo, tamkajšnji podzemni železnici ter na ekspresni vlak Nevski. Julija letos je Umarov sporočil, da bo »z vsemi silami« onemogočal potek olimpijskih iger v Sočiju, ker »mudžahidi v Alahovem imenu ne morejo dovoliti, da bi se te odvijale na grobovih številnih muslimanov ob Črnem morju«. A ta grožnja ne izključuje vseh drugih skrajnežev, ki jim olimpijske igre v Sočiju predstavljajo še poseben izziv, saj so se zaradi vrste vzrokov spolitizirale kot še nobene doslej. Nemalo zaslug za to ima pravzaprav Vladimir Putin sam, ker se z njimi ni samo poistovetil in jih naredil za najdražje v vsej zgodovini olimpizma, temveč jih je spremenil v svoje politično igrišče, ko se z njimi povezujejo tako rekoč vse predsednikove odločitve, pa naj gre za nedavne odmevne pomilostitve (za nekatere političnih) zapornikov ali pa razumevanje človekovih pravic, denimo v povezavi z istospolnimi partnerstvi.

Kdor koli že stoji za terorističnimi napadi, tudi če pristajamo na teorije zarot, je dosegel svoje. Zimske olimpijske igre v Sočiju ne bodo zlet svetovne mladosti, športnega duha in svobodnega druženja. Da je igre mogoče zlorabiti, nam je jasno vsaj že od Münchna leta 1972, a da bi bil ideal olimpizma do te mere potisnjen v ozadje, se še ni zgodilo. Niti v času bojkotov OI v Moskvi in Los Angelesu niti ob politično posebno obarvanih igrah v Pekingu. Strah, da bodo športne strasti v Sočiju zasenčile neke druge, je povsem upravičen. Odgovornost za to pa ne gre pripisovati zgolj skrajnežem ali Putinu, ampak MOK, ki je v svoji deklarirani apolitičnosti še preveč političen.