Vse to so bile pred obiskom Poljanske doline tihe želje družine brazilskega porekla. Pa so se res uresničile? So bila pričakovanja Varonovih previsoka? So se v Ljubljano, kjer so si pred dvema letoma zaradi službenih obveznosti očeta Bernarda uredili nov dom, res vrnili prerojeni? Z željo po vnovičnem obisku te slikovite doline?

»Seveda, tja se bomo zagotovo še vrnili, ampak takrat bomo...,« je ob povratku v prestolnico minuli petek hitela pripovedovati Paloma Varon. Navdušenja ni skrivala, a je njeno pripoved vseeno spremljalo malce grenkobe. Toda pojdimo lepo po vrsti.

Jezikovne prepreke

Občino Gorenja vas - Poljane je petintridesetletna Brazilka, sicer samostojna novinarka, ki ob študiju na ljubljanski fakulteti za družbene vede pripravlja prispevke za več različnih brazilskih tiskanih medijev, obiskala skupaj z možem Bernardom, šestletno hčerkico Cecilio in triletno Clarice ter tastom Eduardom. Prosti praznični dnevni so bili kot naročeni za skupna družinska doživetja, zato so se Varonovi na pot odpravili prav na božični dan, 25. decembra.

Zelo so se veselili spoznati tega – zanje popolnoma nepoznanega koščka Slovenije, o katerem so se pred odhodom pozanimali tako pri svojih prijateljih kot tudi po dveh spletnih straneh – wikipedie in www.obcina-gvp.si. Prva jim je postregla le z nekaj suhoparnimi podatki, pa tudi druga spletna stran jim zaradi zapisov zgolj v slovenskem jeziku in neposrečenega google prevoda v portugalščino ni bila ravno v pomoč.

A nekaj so vseeno uspeli izvedeti – da so tam čudovita narava, hribi in smučišče, ki omogoča tudi nočno smuko, ter da se v Poljanski dolini vselej dobro je. Prav tako si je družina s pomočjo spleta uspela rezervirati nastanitev.

»Slovenski jezik je tako zapleten. Lani sem se ga zavzeto učila na tečaju za tujce in bila celo najboljša učenka v našem razredu, ampak kaj, ko zaradi hčerkic, ki obiskujeta francoski vrtec, in pogoste službene odsotnosti moža doma nisem mogla veliko vaditi. Tudi prijatelji in znanci so z mano največkrat govorili v angleškem ali španskem jeziku,« se je Paloma hitela opravičevati, zakaj je lani obupala nad svojim učenjem slovenščine.

»Svoj izlet smo želeli popestriti tudi z aktivnostmi na snegu, zato smo se še posebno veselili obiska smučišča Stari vrh, o katerem so nam pripovedovali prijatelji. S starejšo hčerko sva želeli podoživeti snežne radosti lanskega januarja, ko sva na Krvavcu s pomočjo smučarskega učitelja osvojili prve smučarske zavoje, medtem ko smo posebej za to priložnost naši triletnici kupili nove sani. Želeli smo preživeti aktiven dan na snegu in okusiti čare zime, kakršne v naši domovini ne poznamo. A žal se ni izšlo po načrtih,« je bila iskrena sogovornica.

Okusna dobrodošlica

Dež in megla sta družinico, ki se je na pot odpeljala z avtom, spremljala vse do prvega cilja – Hotavelj, kjer so se Varonovi nastanili v apartmaju Pri Boštjanovcu. Zaradi uporabe navigacijske naprave z iskanjem niso imeli nobenih težav, zato so se lahko prepustili občudovanju pokrajine.

»Kakšne lepe vasice! Poglejte, kakšna čudovita narava! In kakšni hribi!« Paloma ni skrivala veselja nad videnim in priznala, da je bila malce začudena le nad spokojem, ki je vladal v vsej dolini. Cesta je bila prazna, ljudi ni bilo na spregled. Očitno so jih v domove pregnali prazniki in slabo vreme, je sklepala.

Njena bojazen, da bi ostali pred zaprtimi vrati apartmaja, je bila odveč. Malce pred poldnevom jih je na vratih nasmejana pričakala gospa Marta.

»Zelo je bila prijetna. Angleško sicer ni znala govoriti, a se je trudila z uporabo nemškega jezika. Na pomoč je poklicala tudi sina Gašperja in njegovo ženo. Vsi trije so bili zelo prijazni in nas za dobrodošlico pogostili z okusno malico – orehovo potico, izvrstnimi domačimi piškoti, sokom, čajem in domačim žganjem. Med okrepčilom so nam pripovedovali o lepotah in znamenitostih Poljanske doline ter nas povabili h krmljenju živali, ki jih redijo na svoji kmetiji. Bili smo njihovi edini gostje, zato so si lahko vzeli čas za nas,« Brazilka kar ni mogla prehvaliti gostoljubja lastnikov apartmaja.

Hčerkici Cecilia in Clarice sta bili najbolj očarani nad domačimi živalmi – mačkom, poniji in brejo kobilo. Zelo sta uživali tudi na zunanjih igralih in med kratkim sprehodom z dežniki v rokah po bližnji okolici ter se veselili skorajšnjega odhoda na Stari vrh.

Kje pa je sneg?

O tamkajšnji ponudbi in snežnih razmerah so se Varonovi hoteli pozanimati v Turističnoinformacijskem centru (TIC), a so jim v Hotavljah povedali, da ga bodo našli le v Škofji Loki in da je zaradi praznikov verjetno zaprt. Morda so se zato še bolj razveselili turistične brošure z naslovom Pozdravljeni v raju pod Blegošem, ki so jo prejeli v dar. Podrobno so jo prelistali, v njej so našli podatke tudi v angleškem jeziku. Naredili so načrt želenih ogledov in se napotili na Stari vrh.

»Od Gašperja smo izvedeli, da smučišče zaradi pomanjkanja snega ne obratuje, a smo ga vseeno želeli videti. Upali smo na kakšen košček umetnega snega in se nadejali, da bo tamkajšnje gostišče kljub megli in dežju odprto. Nismo imeli sreče, obstali smo pred zaprtimi vrati. Najbolj sta bili seveda razočarani hčerki – s smučanjem in sankanjem ni bilo nič,« Paloma ni mogla skriti razočaranja.

A družina ni bila dolgo slabe volje. Dobrote v Gostilni Blegoš, kjer so si končno lahko privoščili božično kosilo, so jih nasitile in napolnile s prijetnimi občutki. Gostilno so našli v kraju Javorje, bila je edina odprta tistega dne, so povedali.

Tukaj niso bili osamljeni, v prostorni jedilnici je bilo sredi popoldneva tudi nekaj domačinov. Natakar je Varonove prijazno sprejel in jim v angleškem jeziku zaupal, da so njegovi prvi gostje iz Brazilije.

»Zelo je bil ustrežljiv. Ponudil nam je jedilni list, napisan v slovenskem, angleškem, nemškem in italijanskem jeziku in nam pomagal pri izboru domačih dobrot. Med čakanjem nanje je hčerki razveselil z igračo, zaradi katere je bila njuna izkušnja v gostilni še zabavnejša.«

Skrita umetnina

Pečenica z zeljem, svinjski zrezek z gobami, sirovi štruklji, žlikrofi v omaki, otroška pica, voda in pivo so šli brazilskim izvidnikom še kako v slast, tudi cena celotnega kosila – dobrih trideset evrov se jim je zdela zelo prijazna. Ko bi le še vreme postalo prijaznejše in bi bili lahko deležni čudovitega razgleda v dolino, so moledovali med popoldanskim sprehodom v neposredni bližini gostišča.

Njihove želje tudi tokrat niso bile uslišane, zato so se morali na prošnjo hčerkic zadovoljiti z ogledom vaškega pokopališča. Sledila je vožnja skozi Poljane, kjer so na pročelju rumene zgradbe ugledali napis informacije, a TIC vseeno niso našli. Odpeljali so se do Gorenje vasi.

»Tudi tukaj ni bilo žive duše. Vse je bilo zaprto, nikogar nismo srečali. V turistični brošuri smo prebrali, da je v upravnem središču območja čudovit osrednji vaški trg, kjer stoji vodnjak ljubezni v času murenčkov. Zelo smo si želeli ogledati umetnino, ki predstavlja družino, kjer ljubezen med moškim in žensko zamenja rojstvo otroka, a kaj, ko je nismo našli. Šele doma v Ljubljani so nas znanci opozorili, da je bila po vsej verjetnosti zaščitena pred zimskimi vplivi in zato morda prekrita...« je zaupala Paloma.

Ko sta se hčerkici naveličali raziskovanja v dežju, se je družina odpravila nazaj v Hotavlje. V apartmaju sta se najmlajši predstavnici družine skupaj z dedkom Eduardom kratkočasili z gledanjem televizije, Paloma in njen mož pa sta si zaželela večernega prigrizka in pijače. Toda – je v bližnji okolici zvečer sploh kaj odprto, sta se spraševala.

Nepozabna pika na i

Gospa Marta je po telefonu poklicala svoje znance in ju napotila nazaj v Gorenjo vas – v Taverno Petra. Vse druge gostilne so bile menda zaprte, zato zakonca nista oklevala. Ni jima bilo žal, srečala sta veliko domačinov, mlade in starejše, celo otroke. Ljudje so prijateljsko nazdravljali in se veselili, kot se za božič spodobi, sta povedala. Privoščila sta si čaj in sirove štruklje ter se čez dobro uro odpravila k nočnemu počitku.

Četrtkovo jutro so Varonovi začeli z obilnim zajtrkom, za katerega je prav tako poskrbela gospa Marta. Upoštevala je njihove želje in jim pripravila slastne dobrote po naročilu: sir, salamo, marmelade, čaj, kavo, kruh in jajca. »Zelo okusno in resnično domače,« so bili jasni Palomini najdražji.

Zaradi dežja, ki jih je vztrajno spremljal na vsakem koraku, in zaprtja vseh znamenitosti ob dnevu samostojnosti, so odpovedali svojo nočitev s četrtka na petek.

»Gašper in njegova žena zaradi tega nista bila razočarana, zdelo se je, da sta razumela našo 'stisko'. Zaradi predhodne rezervacije sta nam za prvo nočitev zaračunala dodatnih dvajset evrov, a se zaradi tega nismo preveč vznemirjali – že takoj po zajtrku je namreč sledila nepričakovana pika na i naše izvidnice v Poljanski dolini,« se je smejalo Palomi.

Gašper je namreč družino pred njenim slovesom razveselil s pojasnilom, da 26. december ni samo dan samostojnosti, ampak da na škofjeloškem konjarji in ljubitelji konj tega dne praznujejo tudi štefanovo. Povabil jih je, da se mu pridružijo na prireditvi Žegnanje konj – srečanje in tradicionalni blagoslov konj. In prav o tem dogodku bo brazilska družina zagotovo še dolgo pripovedovala svojim rojakom v domovini.

»Bilo je zanimivo in za nas nekaj popolnoma novega in drugačnega. Še posebej naši hčerkici nista mogli skriti svojega veselja, da sta videli toliko konj in bili priča njihovemu blagoslovu, čeprav smo morali dogodek spremljati pod dežniki. In koliko ljudi se je udeležilo svete maše! Zdelo se je, kot da je bila tam zbrana vsa vas!«

Prijetno dopoldne so Varonovi želeli zaključiti z dobrim kosilom, a na svoji poti skozi Poljansko dolino žal niso našli odprte gostilne. Obed so si zato privoščili šele v prestolnici...

Hrepenenje ostaja...

»Škoda, da nam jo je zagodlo vreme in nismo mogli smučati. Pa tako sem se bala, da nas bo zeblo! Naš potep si bomo verjetno najbolj zapomnili po prijaznih domačinih. Veste, preden smo se preselili v Slovenijo, smo mislili, da ste ljudje tukaj kot vsi Evropejci – hladni in zadržani. Mislili smo, da ste Slovenci zaradi krajših zimskih dni in pomanjkanja sonca depresivni, zato smo se bali slabega počutja in kakšnih zdravstvenih težav. A smo kmalu ugotovili, da se sami ne pritožujete glede štirih letnih časov. Pri vas vlada veselo razpoloženje, mladi se radi zabavajo in to kljub slabemu vremenu!« je bila zgovorna Paloma.

Zaupala je, da je življenje v Sloveniji popolnoma drugačno od vsega, kar imajo v Braziliji: »Vaša država je lepa, čista in zelena. Všeč mi je, ker je tako majhna in da lahko v enem dnevu obiščemo tudi katero od sosednjih mest – zunaj državnih meja. Veste, pri nas v Sao Paolu, od koder prihajamo in kjer živi čez dvajset milijonov ljudi, je kakovost življenja precej nižja. V Sloveniji je precej bolj varno vzgajati otroke in v temi nas tukaj ni strah hoditi po ulicah. Obožujemo tudi vsakodnevni stik z naravo, ljudi, ki so vselej odprti do tujcev in se trudijo pomagati tudi takrat, ko pride do jezikovnih preprek.»

»In vaša hrana... Odlična je! Doma v Ljubljani sicer najpogosteje kuhamo brazilske jedi, toda čez balkanske dobrote – prebranec, čevapčiče in burek jih ni! Pa sladice – potica, kremna rezina in domači piškoti nam gredo tudi zelo v slast. Še zdaj mi je malce žal, da nismo gospe Marte prosili, naj nam svoje domače piškote postreže tudi za zajtrk. Tako so bili okusni... No, tudi zaradi njih se bomo v Poljansko dolino zagotovo vrnili. Ampak takrat se bomo prej dodobra pozanimali glede vremena. Občino Gorenjo vas - Poljane želimo doživeti prav takšno, kot je predstavljena v turistični brošuri – s soncem obsijano in razgledi, ki jemljejo dih...«