Je šport zgolj cirkus ali kaj več? Če bi vzeli za primerjavo tekaški Tour de Ski z dosežki kariere Alenke Čebašek, državno biatlonsko prvenstvo s rekordnim številom zvezdic Klemena Bauerja, revijalni svetovni biatlonski izziv z opaznim nastopom Jakova Faka in Teje Gregorin, bi že tu nekateri težko našli srž zgodb in potegnili bistvo. Pomembno je, vsaj moralo bi biti, da športni duh z elitnih terenov zaživi med ljudmi, člani društev, reprezentanti, rekreativci. Tudi mi, ki poročamo o športu, lahko ta odnos in pomen pomagamo gojiti, vzgajati, prenašati. S tem tudi bralci, poslušalci, gledalci najdejo vzor, motiv, zgled, ponos. Verjetno je zelo pomembno šport za vse generacije približati ljudem, vsem dostopne dejavnosti.

Šport ni zgolj prenašanje cirkuškega dogajanja sedečim navdušencem. No, konkretno, če bi bilo po mojem, bi v Planici že zdavnaj zgradili tekaški poligon in potem gradili tudi skakalnice. Razlika je, ali pride v Planico enkrat na zimo 50.000 ljudi na ogled predstave ali 5000 ljudi, od otrok do vitalnih starostnikov, desetkrat v nekaj mesecih na tek. Temu se ne jezi zgolj tisti, ki razume. Če bi bilo po mojem, bi bilo panogam ljudskega, vsem dostopnega športa namenjeno več pozornosti. Pred dnevi sem slišal, kako tožijo nad predebelo mladino in dolgoročno skrbjo za zdravje. Slišim, da bi bilo treba iz šolskih okolij umakniti vse simbole nezdrave prehrane. Nihče ob tem ni omenil, da bi bilo morda dobro malce več postoriti, da otroci hodijo v naravo, tečejo, kolesarijo, igrajo nogomet, smučajo – navzgor. To, kar delajo Alenka, Klemen, Jakov, Teja.

Tudi zaradi tega imajo omenjeni uspehi posebno težo. Ali, kot je dejal stoletnik, ko so ga vprašali, kako ohranja zdravje, vitkost in vitalnost: »Od dela sta debela le kramp in maček.« Nisem prepričan, če vsi, ki odločajo, kaj je bolj pomembno, vedo, zakaj, pa bi bilo dobro, da bi. V dobro zdravja vseh nas. Sr(e)čno 2014!