Velikih besed in izdatne medijske pozornosti je bil v zadnjem letu deležen komaj polnoletni Jake Bugg. Ne bomo trdili, da pohvale niso bile zaslužene, še zlasti ker se je njegov prvenec tako samozavestno postavil v opozicijo vsem dosežkom butastih resničnostnih šovov in pop-folk klo(v)nom tipa Mumford and Sons, a vseeno je na tem mestu treba vsaj malce potegniti ročno zavoro pri pisanju o glasbeniku, ki zelo rad pogleduje v vzvratno ogledalo. Jake Bugg namreč še vedno hodi po tankem ledu, po neki nedoločljivi meji med »novo tradicijo« in splošnimi hipsterskimi aluzijami. Po eni strani je namreč odprt do raznolikosti, po drugi pa je opazno, da hoče biti umetnik, ki ima rad enosmerne velike geste in pozornost.

S tem sicer ni prav nič narobe, če pod žarometi skozi sebe odkrivaš sebi lastno umetnost, le ne smeš je p(r)odajati skozi prizmo pozerstva, kar se Buggu trenutno vendarle malce dogaja. Njegova povečini odsotna drža na odru predstavlja prav to: ambicijo in dizajn, ki pod porumenelo aranžersko patino skrivata in odkrivata razgledanega glasbenika, katerega teksture dolgujejo svoje tako resignaciji kot najstniškemu hrepenenju in strasti. Postavlja pa se vprašanje tranzicije, ki jo – sodeč po prebranem – Jake Bugg ne(rad) izpostavlja. Ni se namreč mogoče znebiti občutka, da je fant glasbeno »razodetje« doživel iz druge roke, prek Arctic Monkeys in The Coral, in ne preko dokumentov Boba Dylana ali Woodyja Guthrieja, še manj Nicka Draka. In da je trenutno še vedno v fazi zbiranja podatkov.

Upornik, ki išče spontanost

S to sekundarno vizijo sovpada tudi rekrutacija Ricka Rubina za producenta drugega albuma Shangri La. Če bi človek sprva pomislil, da gre za naravni zasuk v pravo smer, ki jo bomo – ob pomanjkanju primernejšega termina – poimenovali kot tradicionalno, moramo vedeti, da je tudi Rubin v te vode prek ameriških recitalov Johnnyja Casha stopil naknadno in se od izkušenega Moža v črnem marsikaj naučil. To znanje zdaj prenaša na Bugga, hkrati pa s spreminjanjem in zlasti bogatenjem njegovih avtorskih poudarkov preizkuša njegovo umetniško prožnost, nadarjenost in zaenkrat še ne docela razvito identiteto. V neki drugi zgodbi pred približno dvajsetimi leti je to spontano uspevalo Becku. Prav ta spontanost je trenutno velika pomanjkljivost Jaka Bugga, ki je vsekakor prepoznal svoj »izviren« diskografski potencial, manjka pa mu odločnosti za velik korak, s katerim bi enkrat za vselej odvrgel naloženo težko breme.

Nekaj manjših korakov je že za njim. Predvsem zgodnja zrelost, s katero je zavrnil dominantne pop trende in se prav nič parazitsko naslonil na tradicijo ter jo za dosego cilja prikrajšal iskrenih strasti. Jake Bugg namreč ni umetna tvorba, ni na silo oblikovani sledilec belega bluesa ali odpadnik urbanega folka; je sad svojega prepričanja in talenta, upornik z razlogom, v katerem se (končno!) prepoznava tudi njegova generacija, kar se je še pred kakšnim letom ali dvema zdelo čista znanstvena fantastika.

Iskanje zgodb iz preteklosti

Po tistem, kar je Jake Bugg prikazal na nedavnem koncertu na Dunaju, kjer je v začetku novembra nastopil v Gasometru, smo lahko odšli zadovoljni – a ne povsem. Več kot očitno je, da Buggu primanjkujejo zgodbe predhodnikov oziroma vseh tistih, s katerimi ga tako pogosto primerjajo. Njegova drža in odnos sta bili namreč preveč statična, v tem primeru celo res dylanovska, kar se je prevedlo tudi v dokaj zakrčeno igranje kitare. Iz godlje ga je reševal zares izjemni basist, ki je iz ozadja vodil in narekoval tempo tria (v sestavu je bil še soliden bobnar). Težko bi za omenjeni krč obsodili primanjkljaj odrske kilometrine, prej je šlo za občutke presenečenja, da Jake Bugg še vedno ni dojel vseh dimenzij svojega uspeha, ki sicer ni prišel ravno čez noč, a prav veliko teh se tudi ni zvrstilo. V njih je še dovolj prostora za sanje, kar bi lahko izkoristil v prihodnje in postal bolj dostopen, predvsem do samega sebe.

Tako bo tudi organska sinteza vsega dobrega, kar nam je popularna glasba kadar koli posredovala, skozi filter njegove poezije dobila širši odmev. Na omenjenem koncertu sem namreč pričakoval večjo udeležbo moje in starejše generacije (dvorana ni pokala po šivih), ki bi prišli preverit vse velike besede, a naletel sem predvsem na najstniški žur, ki je bil v predzgodbi deležen solidne doze americane v maniri hibrida Woven Hand in Iris DeMent predskupine HoneyHoney. Tisto, kar je najbolj prepričalo – poleg uvodnega vonja po delu družine Lomax in priredbe My My, Hey Hey (Out of the Blue) Neila Younga – pa je bilo, da ima Jake Bugg razvit aktiven odnos do tradicije in se tega potenciala tudi dobro zaveda. Koliko je to v skladju s plehko idejo časa, je že druga zgodba. Pri Buggu se namreč pričakuje sindrom tretjega albuma, kajti prva dva, izdana le v dobrem letu dni, lahko vidimo kot eno samo enoto.