Vesolja, pravijo, ne moremo »zaobjeti« na noben način. Morda bo naše teoretično znanje v prihodnosti pognalo v »božje dimenzije« lanskoletno odkritje Higgsovega bozona oziroma »božjega delca«, ki je bilo v iztekajočem se letu okronano z Nobelovo nagrado za fiziko. (Ti vedo o vesolju vse: / vesolje, tam sem jaz doma, / poznam ga bolje kot svoj žep, / na izlet bom še kdaj skočil tja.)

Precej manj možnosti ima človek, da bi lahko kadar koli bistveno razširili radij in dimenzije svoje dejanske ekspanzije v vesolje. To mero oziroma mejo strokovnjaki imenujejo »dogodkovni horizont«, označuje pa »mejo tistega dela vesolja, ki ga bomo lahko vsaj nekoč v prihodnosti videli (torej prejeli signal iz njega)«.  (Res, sporočila iz njihove ladje / še kdaj valove nazaj do nas, / od nas pa nihče ne zna več teh znamenj, / kot bi klical, v svojem jeziku, kak strah.)

Znotraj nepredstavljivih kozmičnih dimenzij si je torej človek zarisal prvo mejo na radiju »dogodkovnega horizonta«, kar si lahko predstavljamo v velikosti manjšega milnega mehurčka na večernem nebu, znotraj njega pa smo zarisali še drugo mero in mejo, drug milni mehurček, ki smo ga poimenovali »vidni del vesolja« in ki si ga lahko predstavljamo kot praktično neviden milni mehurček, ki je izgubljen v večjem milnem mehurčku (dogodkovni horizont), tako kot je ta večji mehurček izgubljen v večernem nebu (vesolje). Ta mali košček »vidnega« dela vesolja bomo z napredovanjem tehnike nedvomno še veliko bolje spoznali, pomemben korak na tej poti pa je prav fotografija dobrega starega Hubbla iz letošnjega septembra. Z njeno pomočjo je človek v letu 2013 »povečal« vidni del vesolja za novih 160.000 zvezdnih kopic. Naša Rimska cesta vsebuje recimo okoli 150 teh kopic, torej smo vidni del vesolja povečali za okoli 2100 galaksij v velikosti naše Rimske ceste, pri čemer ima vsaka kopica nekje od nekaj sto tisoč pa do nekaj milijonov zvezd (z golim očesom lahko vidimo na nebu do 6000 zvezd). Ob »predpostavki, da podatki, ki jih je pridobil Hubblov teleskop iz manjšega dela neba, veljajo za celotno nam vidno vesolje, tedaj to (po novem) vsebuje okoli 50 milijard galaksij, vsaka galaksija pa vsebuje v povprečju okoli 100 milijard zvezd.« Torej, da ne bo pomote, govorimo o milnem mehurčku (vidni del vesolja) znotraj milnega mehurčka (dogodkovni horizont), ki lebdi v neznanih in nedoumljivih dimenzijah… (Sede na svetu na trdnih stolih, / v mehkem blagu naših oblek, / spe v dežnih nočeh pod stropi, / zraven svojih neljubih žensk.)

S tem pa dosežkov človeka pri spoznavanju in osvajanju vesolja v letu 2013 še ni konec. Septembra je namreč prišla potrditev, da je 722 kilogramov težka sonda Voyager 1 35 let po izstrelitvi postala prvi človeški izdelek, ki je zapustil domače osončje (torej območje osmih planetov, ki krožijo okoli edine zvezde z imenom Sonce). Trenutno je Voyager 1 v »zelo praznem prostoru«, kjer je komaj kak atom, prva naslednja »postaja« na njegovi pogumni poti skozi vesolje pa bo zvezda z imenom Gilese. Na oddaljenost »zgolj« 1,6 svetlobnega leta se ji bo sonda približala čez 40.000 let. (Ti, ki so šli dalj, so poročali / zmeraj redkeje, zmeraj manj. Da jih lovi nekak privid, / vidna prikazen zdaj, zdaj komaj glas. / Celo zvezd je tukaj zunaj manj – / tam nekje se vrti bela pega v temi…)

Če se vrnemo na zemljo, potem nas 40.000 let nazaj popelje v trenutek, ko so se našim prednikom, kot kažejo najdbe, začeli manjšati prsti na nogah (nožne kosti pa so ostale enako močne). Evolucijski antropologi se strinjajo, da je lahko razlog za krajšanje prstov samo obutev, in morda je prav obutev odigrala ključno vlogo v drami, ki se je, kot vse kaže, odvila na planetu Zemlja pred 40.000 leti. (Sredi zvezd, noč in dan, se vrti ta svet / Zemlja pleše tja med zvezde. / Pade sned, pade maj, pride spet jesen...)

Ob najdbi »malega okamnelega prsta« v južni Sibiriji so bili znanstveniki najprej prepričani, da je del te verige manjšanja nožnih prstov, nato pa so rezultati analize DNK vse skupaj obrnili na glavo: »DNK-zaporedje odkritega človečnjaka je na prvi pogled zelo podobno človekovemu, a hkrati se od njega precej razlikuje.« Novo vrsto so poimenovali »X-ženska«, imela naj bi iste prednike kot ljudje in neandertalci, čas, v katerem je ta vrsta manjših človečnjakov izginila s planeta, pa ocenjujejo na obdobje od 48.000 do 30.000 let. To je čas od prve obutve na nogah naših prednikov (pred 40.000 leti), ki jih je usposobila za veliko daljše in težje pohode, do prvega »booma« človeške kulture (pred 30.000 leti), o čemer pričajo najdbe različnih orodij, orožij in prvih igel za šivanje. (Tisoč let že Zemlja pleše. / Orion saksofon Mesec kontrabas / Zemlja pleše tja med zvezde.)

Preden nas Gregor Strniša (verzi v tekstu so iz pesniškega cikla Vesolje in iz komada Zemlja pleše) preda Videosexu in Anji Rupel, da se zavrtimo v novo leto, samo še misel, ki jo je ob imaginarnem prizoru srečanja naših prednikov (z obutvijo) in fizično podrejenih sosedov (brez obutve) nekako težko spregledati. Če vzamemo za mero človekovega napredka ne tehniko, ampak zmožnost redefinicije osnovnega vzorca delovanja, potem se motivacija in logika, ki napajata in poganjata tisto davno srečanje pred 40.000 leti, niti v eni sami točki ne razlikujeta od recimo vojn med Rimljani in Germani, od kolonialističnih osvajanj, od nacističnega pohoda po Evropi v 20. stoletju ali od dominantnega načina komunikacije v tem prostoru in v tem času, v Sloveniji konec leta 2013. To je, povedano z besedami dr. Igorja Grdine, logika »afirmacije in eliminacije«, ki je ostala v 40.000 letih popolnoma nedotaknjena. (In z njo grad, vsak oblak in vse ceste in cel / Ta najin mali dom ... In celo / Ta najin mali dom.)

In znotraj te logike je od zavestnega udarca s kolom do boga samo korak. Srečno.