Ne slepim se, da je kje v Sloveniji kaj bolje, a Severnoprimorci smo v nepovezovanju izvrstni. Pri doslej edinem skupnem projektu, gradnji regijskega centra za ravnanje z odpadki, smo se res izkazali. Že vsa leta prave enotnosti in podpore reševanju problema s smetmi ni bilo čutiti, Idrijčani so izstopili že poleti, Ajdovci so omahovali in se projektu naknadno pridružili, nato pa jih je tik pred zdajci spreletelo, da oni odlagališče pravzaprav že imajo in da jih regija ne zanima. Pa so izstopili in, če ne drugega, pripravljalcem 40-milijonske naložbe ukradli spanec.

Podobna zgodba je z novogoriško komunalo. Ta si že leto dni prizadeva, da bi ji šest občin prvič po letu 2001 odobrilo podražitev komunalnih storitev. Ker se sicer lahko zgodi, da odpadkov zaradi finančne luknje ne bodo zmogli več odvažati redno. Občinski sveti so potrebovali eno leto, da so temo uvrstili na svoje seje, komunala jim je morala trikrat nižati dvig cen. In ko so prve občine vendarle prikimale, so se Brici odločili, da oni pa ne bi. In spet je vse na začetku. Še ena iz turizma: vse severnoprimorske občine od Vipave do Bovca za turizem s podpiranjem lokalnih turističnih društev, vaških prireditev in podobnih malih akcij namenijo tri milijone evrov, težko pa jim je na kup zbrati pičlih 50.000 evrov, da bi regijo v svetu predstavili kot eno destinacijo. Težko si je zato predstavljati, da bodo z burjo obrušeni Ajdovci za svojega spoznali Kanin s snegom in gondolami. Če pa ga že Kobaridci – vsaj tako pravijo Bovčani – ne čutijo več za svojega. Malo bolj se bomo morali čutiti med seboj.

Kajti če ostanemo le pri smeteh in turistih – ne prve ne drugi meja ne poznajo. Priznana kuharska mojstrica Ana Roš iz Kobarida bržkone ne pravi kar tako, da bo treba premisliti in razširiti pomen lokalnega. Od Hiše Franko do Goriških brd in enih najboljših belih vin na svetu je vsega 35 minut vožnje. Od idrijskih čipk in žlikrofov do dvorca Zemono v Vipavski dolini prav tako. Če bi se regija poenotila pri skupni infrastrukturi in vlaganju v cestne povezave, bi bile regijske znamenitosti še bližje. Iz pogorja Kolovrata lahko čez celo Benečijo in Furlanijo šteješ barke v Tržaškem zalivu, vidiš Savudrijo in Benetke. Toliko priložnosti, pa takšna zaplankanost znotraj občinskih meja. Ki se ji vsaj v prihodnjem volilnem letu še ne obeta razsvetljenje. Raje kot na skupni kup bodo župani stavili vsak na svoj kupček, »flikali« svoje ceste, podpirali lokalna turistična društva, postavljali vsak svoje informativne table, tekmovali s sosednjimi občinami in na takšne limanice lovili svoje volilce. Ker povezovanje pač ne daje rezultatov čez noč.