»Nihče ni ukrojen tako umetelno, da bi ga občasno ne doletela melanholija,« pravi angleški učenjak Robert Burton na prvih straneh svoje Anatomije melanholije. Še posebej, ker je že svet kot tak »blodnjak, labirint zmot, puščava, brlog tatov, prevarantov, poln umazanih mlakuž, ocean neprijetnosti in neslanih šal, v katerem prevladujejo slabosti in nesreče«. Kako v takšnem svetu ne bi kdaj postali »čemerni, žalobni, nerazpoloženi, tako ali drugače razdraženi ali vznejevoljeni«? Toda mar ni svet kot tak tolikšen razlog za melanholijo, ker smo sami »tako peklensko nastrojeni drug do drugega«, ker »kot sleparji, zapeljivci, zvodniki vodimo za nos drug drugega« in »kot pobesneli volkovi uživamo v medsebojnem mučenju«? Tipična dispozicija melanholije je namreč ta, da je svet res izgubil vso privlačnost, vsak smisel in resnico, toda ta izguba se prenese tudi v sam subjekt oziroma v njegovo samozaničevanje.
Bolezen »črnega žolča«
Burtonova Anatomija melanholije je prvič izšla leta 1621, njen »čudaški« avtor, ki je 40 let preživel v oxfordski knjižnici, pa je vsaki od naslednjih izdaj (za časa njegovega življenja jih je izšlo pet) dodajal velike kose novega besedila, tako da je obseg knjige nazadnje dosegel nad 1000 strani. Pred kratkim je pri Studia humanitatis izšel slovenski prevod (delo Lidije Šumah), ki pa je narejen po novejši izdaji The Essential Anatomy of Melancholy iz leta 2002 in zajema približno šestino celotne Burtonove Anatomije melanholije.
Francoski zgodovinar Jean Starobinski ni edini, ki pravi, da je ta Burtonova knjiga »genialna sinteza, ki skoraj v celoti združuje vse, kar je bilo pomembnega izrečeno o melanholiji«. To bolezen so poznali že stari Grki, ki pa so jo opisovali kot organsko bolezen in njeno leglo videli v »črnem žolču« (od tod tudi njeno ime: melas > črno, hole > žolč). Toda ta čudna snov je bila obenem substanca mračne imaginacije, preplavljene z »grozljivimi vizijami« (Hipokrat) in »fantastičnimi podobami« (Galien), ki se hranijo tako s strahom pred smrtjo kot z željo po smrti. Prav zaradi te mračne imaginacije je melanholija tudi postala bolj »bolezen duše«, kot dokazujejo nešteti primeri in avtorji, ki jih Burton navaja v svoji knjigi. Kjer našteje in opiše tudi njene glavne vzroke: brezdelje in lenoba (»pomanjkljiva dejavnost je strup za telo in duha«, toda »duhovna lenoba je precej hujša od telesne«), osama, ki vodi v prazne domisleke (»muzanje samemu sebi, igranje brezkrajnega števila raznih vlog«) in v odmik od realnosti; potem žalost, ki je sploh »mati in hči melanholije«, in ne nazadnje strah, ki »tiranizira našo domišljijo bolj kot vse druge afekcije« – in česar se ljudje bojijo, »to si tudi umislijo in prikličejo«, tako da si na primer »ne upajo zdoma, ker jih je strah, da se bodo onesvestili ali umrli«.
Svet, ki je postavljen na glavo
Robert Burton sam se je imel za melanholika in gotovo ni naključje, da je njegova masivna Anatomija melanholije nastala prav času, ko je vanitas, ničevost, postala zelo razširjena tema v umetnosti. To je torej doba baroka, ki je – kot pravi Christine Buci Glucksman v svoji knjigi o baročni estetiki La Folie du voir – razvila cel »melanholični panoptikum«. Ta pojem prevaja neko dvojnost pogleda, ki vidi svet z vseh strani, tako od zunaj kot od znotraj, s prave in hrbtne strani, v njegovi polnosti in njegovi praznini, tako blišč podob kot nič, praznino, ki jo prekrivajo. V slikarstvu to dvojnost pogleda ponazarjajo anamorfoze, te podobe, ki z normalne perspektive niso prepoznavne, ker so ravno popačenje perspektivične forme, in šele ko jih pogledamo s strani (ali s pomočjo zrcala), zagledamo figuro, ki se v njih skriva. Na znameniti Holbeinovi sliki Ambasadorja je anamorfoza tisto čudno telo, ki leži pred nogami obeh veličastnih gospodov. To čudno telo, ta »madež« pritegne pogled, toda od blizu je ta objekt še bolj nerazpoznaven, če pa pogledamo sliko s strani, z zoženega gledišča, s katerega prizorišče izgine, se pojavi skrita figura – mrtvaška lobanja kot znak konca, znak ničevosti človeškega veličastja. Baročna estetika je sploh zelo v znamenju tega »ontološkega tenebrosa«, za katerega je ne-bit, nič, praznina bolj fascinantna od biti – italijanski pesnik Marino Dall'Angelo je celo zapel slavo niču, Gloria del Niente (1634).
Dispozitiv baročnega melanholičnega panoptikuma pa lahko najdemo tudi v Anatomiji melanholije, že kar na samem začetku, kjer se Burton postavlja v vlogo Demokrita in sprašuje, kaj bi ta videl v današnjem (torej Burtonovem) svetu: »Videl bi človeka, ki s korupcijo, prevaro in sleparstvom kupuje velike dvorce… Videl bi reveža, ki tvega življenje za svojega gospodarja, ki mu bo njegovo pičlo mezdo dal šele konec leta… Videl bi modreca ponižanega in bebca povišanega… Z eno besedo, videl bi svet, postavljen na glavo.« Za baročnega melanholika naj bi bil ideal napisati knjigo citatov, pravi Buci-Glucksmannova – in Burtonova Anatomija melanholije je res tako polna najrazličnejših citatov in primerov iz neštetih zgodb, legendarnih, poetičnih ali »kliničnih«, da je videti kot popolno uresničenje tega ideala.
Ko je subjekt pust in prazen
A če se je v baroku mentalno stanje melanholije najbolj izrazilo v estetskih, kulturnozgodovinskih in filozofskih produktih, pa je glede te »bolezni duše« že Burton vedel, da ni le nekaj, kar občasno doleti vsakega človeka, marveč lahko prevzame tudi obliko resne, »kronične ali dolgotrajne bolezni«. Kot takšno bolezen je melanholijo v 19. stoletju začela obravnavati psihiatrija.
In nato psihoanaliza. Po Freudu (v spisu Žalovanje in melanholija, 1917) je melanholija patološka oblika žalovanja, žalovanje pa je običajno reakcija na izgubo objekta, ljubljene osebe ali neke libidinalno zasedene abstrakcije (domovine, svobode, ideala in podobno). Žalovanje in melanholija si delita iste poteze – bolečo depresijo, nezanimanje za zunanji svet, nezmožnost ljubezni, zavrtost vsakršne aktivnosti –, razen ene, ki je značilna samo za melanholika: podcenjevanje in celo zaničevanje samega sebe. Melanholik se patološko ponižuje in zaničuje, kar je po Freudu povezano s tem, da pogosto sam ne ve, kaj je pravzaprav izgubil. V žalovanju je z izgubo ljubezenskega objekta svet postal pust in prazen, v melanholiji pa je tak subjekt sam, kar pomeni, da se je izguba objekta transformirala v izgubo jaza; v melanholiji torej ne gre toliko za izgubo objekta kot za izgubo, »praznino« samega subjekta.
Izgubljeni sij absoluta
Zato pa lahko psihični svet naselijo prikazni in duhovi, pravijo v psihiatriji, kjer je melanholija opisana tudi kot neuspela obramba pred psihično bolečino, povzročeno z izkušnjo izgube objekta; kot posledica na ravni motivacije nastopi apatija pa tudi zanemarjanje zahtev realnosti, na afektivni ravni prevlada občutek praznine in nemožnost uživanja, na ravni komunikacije pa umik iz družbe in pasivna drža.
Kaj pa če ta nič, se sprašuje psihoanalitičarka Marie-Claude Lambotte (Discours mélancholique), s katerim se identificira melanholik (»jaz nisem nič« je njegov refren), ustreza odsotnosti nekega absoluta? Ali se melanholik ne umika iz posvetnih zadev, ki se mu v njegovi lucidnosti zdijo prazne, ničeve, nesmiselne, prav zato, ker za njimi ni več sija kakšnega absoluta? Na Dürerjevi grafiki Melanholija (1514) bi na takšen absolut lahko kazal sij tiste zvezde, ki žari na robu slike. V Trierjevem filmu Melanholija (2011) te grafike sicer ne vidimo, toda Melanholija je tudi pri njem ime planeta. Planeta, ki na koncu filma posrka vase vso Zemljo, prav kakor melanholika povsem posrka občutek izgube.