1. Ukinitev prenosov in posnetkov vseh prireditev, ki dišijo po ideologiji, strankah in državnem vmešavanju v vsebine. To pomeni, da se na ekranih ne sme več prenašati nobenega pogreba iz Cankarjevega doma, kjer je polovica dvorane prazna, politiki naveličani sedijo kot lutke in en govorec brez duha nekaj pleteniči o tem, kako bomo premagali težke čase. Nikoli več se ne sme na nacionalki pojaviti prireditev Mati Domovina pod krinko festivala domoljubne pesmi. Naj se zaradi mene domoljubi, domobranci, partizani, levičarji in desničarji vsak dan šopirijo na odrih, ampak brez TV-kamer.

2. Ukinitev športnih strokovnih komentatorjev pri zimskih športih. To je edino, kar je še ostalo nacionalki. Vse drugo, nogomet, košarka, hokej in rokomet, so že preselili na specializirane športne programe. Ob njih smo se včasih zabavali, zdaj pa trpimo. Trpimo, ker vidimo več kot komentator in strokovnjak skupaj. Trpimo ob količini izrečenega, ki je neduhovito in brez dodane vrednosti. Spisek se lahko razširi tudi na komentatorje, ki grejejo stolčke v informativnih oddajah in po pravilu prihajajo v oddaje nepripravljeni. Za njih je dovolj že, da so prepoznani kot strokovnjaki ali analitiki.

3. Ukinitev tretjega programa. Spremljanje zasedanj državnega zbora in različnih odborov ni več zabavno. Predvidljivo napadanje, žaljivo komentiranje in neskončno repliciranje so le še forma brez vsebine.

4. Bojkot vseh, ki so obtoženi ali osumljeni. Praksa, da so največji frajerji na TV-zaslonih tisti, ki so fasali obsodbe, je možna samo pri nas. Če zraven dodamo še bojkotiranje vseh politikov druge in tretje lige, si bomo vsi skupaj oddahnili. Ti tako in tako trosijo samo pesimizem, sovraštvo in destrukcijo.

5. Planet TV naj že končno najde nekoga, ki bo celotnemu programu dal smisel in podobo. Za zdaj je še vse skupaj videti kot s fračo nastreljane oddaje, ki bodo delale same od sebe. Rešitev ni v stand up komikih, ker imajo štofa v vsaki oddaji ravno za en dober reklamni blok, niti v imenih, ki so dobila odpovedi pri konkurentih.

6. Prepoved, da nastopajoči na zaslonih govorijo floskule tipa: Če bomo enotni, bomo zmogli. Če bomo stopili skupaj, bomo zmagali. Če bomo napeli vse moči, bodo premagane vse ovire. Še enkrat: pri nas ni problem, da smo neenotni. Problem je veliko bolj preprost. Imamo premalo pameti, premalo drznosti, premalo jasnih vizij, premalo izdelanih strategij in premalo optimizma. Vsi čakamo, da bo nekaj padlo z neba. Ali da nas bo rešilo to, da odkrivamo okostnjake v omarah, tajkune pod vsakim kamnom in krivce za pol stoletja nazaj. Padli smo na enostavno finto politike in politikov, ki lahko preživijo le tako, da ves čas ustvarjajo izredne razmere. Da vsak dan producirajo dvome, strahove in rišejo katastrofe na obzorju.

Skratka, nič radikalnega in nič neizvedljivega. Mirno gremo lahko v novo leto tudi brez televizij. In mirno gredo lahko na počitnice na Pop TV. Še vedno obvladujejo slovenski televizijski prostor brez spektakularnih vsebin in novih zvezd. Z enim resničnostnim šovom, eno napol zabavno oddajo in konstantnim informativnim programom. Lahko rečemo, vsaj nekaj stabilnega v tej deželi…