Seveda sanje govorijo o sanjavcu in ne o stvareh, ki se predstavljajo v njih. Moje sanje ne govorijo o politiki, njenih režimih, programih in težnjah. Uporabile so ta okvir, da so povedale neko mojo zgodbo. Pa vendar vsebujejo tudi »obče mesto«, prav zato jih obnavljam. To mesto v njih zavzemam kar sam. Na njem se lahko najdejo tisti, ki mislijo, da nobena politična ureditev, ki jo zastopajo sedanje politične elite, ne bo rešila nakopičenih težav, temveč jih bo kvečjemu poglobila.

Sanjam pač ni treba skrbeti za argumente. Vse, kar se nam kaže v sanjah, vzamemo s popolno gotovostjo. S tem posnemajo realnost; tudi ta pojem govori o nečem, s čimer se je treba sprijazniti. Včasih pa se ne sprijaznimo. Takrat je bolje, da najprej premislimo. Utegnemo si namreč nakopati še več istega. Podobno kakor ljudje rečejo, da smo včasih imeli eno vsemogočno partijo, z demokracijo pa smo jih dobili še več.

Če kaj, nas bo iz te godlje rešila korenita sprememba politične kulture. Prav klic po spremembi je skupni imenovalec vstajniških gibanj. Sprememba v odnosu do korupcije se že dogaja, vendar je odstop vodstva KPK pokazal, da se politika še ni pripravljena lotiti korupcije tam, kjer bi bilo treba začeti – pri njej sami. Kako torej doseči spremembo? Vstajniki jasno povedo: z zamenjavo politične garniture, ki vzdržuje sedanjo situacijo. Kozmetične spremembe volilnega sistema, ki popravljajo le razmerja znotraj političnih elit, tega zagotovo ne bodo dosegle.

Zanimiva je misel sosednjega kolumnista (ali kako naj temu rečem) Tadeja Trohe o enoodstotnem volilnem pragu. Ta bi temeljito premešal karte. Enoodstotni volilni prag bi odprl jez in v poplavi bi najbrž potonilo veliko sedanjih politikov. Da bi to delovalo, pa bi morali biti izpolnjeni trije pogoji. Prvi je ta, da bi morale politične elite sprejeti tak volilni zakon. Verjetnost za to je neznatna, saj se tako rekoč po naravi stvari upirajo spremembam, ki bi jih odtrgale od oblasti.

Drugi pogoj je, da bi se moral ta (novi) nabor poslancev v kakšni točki vendarle poenotiti, kar se tudi ne zdi lahek zalogaj. Državni zbor bi se namreč napolnil z lokalnimi in drugimi drobnimi interesi, če niti ne omenjam folklornih posebnežev, s katerimi bi se bilo treba zdaj »uskladiti«. Kaj bi iz tega nastalo? Bi to okrepilo participacijo ljudi pri odločanju? Ali pa bi jo dejansko onemogočilo? Samo po sebi najbrž nič od tega – vse je odvisno od konkretnih okoliščin in ljudi. Vsekakor pa bi omogočilo nastop novih ljudi in s tem novih priložnosti. Tudi posebnežev ne gre a priori odpisati.

Tretji pogoj je močna država. Potrebna bi bila zelo trda merila zlasti glede korupcije, pa tudi glede tega, kaj je politično dopustno in kaj ne. Sklic po enoodstotnem pragu bi bil brez močne države neoperativen. Ne moremo pa pričakovati, da bi sam vzpostavil močno državo. Za kaj takega bi bil preveč neenoten. Prej bi rodil serijo slabih kompromisov, torej prav nasprotje močne države. Za vstajniško agendo tudi ni dovolj priti h koritu. Vzpostaviti mora sistem, ki bo zavezoval državne organe in omejeval voljo oblasti, hkrati pa bo dovolj elastičen, da ga bo mogoče tudi korigirati na mestih, kjer se bo izkazalo, da spodnaša svoja izhodišča. Prvo vprašanje je torej, katera so ta izhodišča. Sedanja množica pogosto protislovnih idej, ki se pojavljajo v ali ob vstajniškem gibanju, nakazuje neenotnost, ki se z morebitnim vstopom v »visoko politiko« (dokaj ironičen izraz, če pomislimo na pritlehnosti, s katerimi imamo opraviti) gotovo ne bi zmanjšala.

Skratka, da bi gibanje vzpostavilo močno državo po merah pravičnosti, zakonitosti in socialnosti, mora najprej priti na oblast. Pa še potem ni nič zagotovljeno. Odpori proti spremembam (in poskusi nadaljnjega prilaščanja) se bodo nadaljevali na vseh ravneh, zunaj in znotraj gibanja. Tudi zato (in zato, da bi obdržali kurz) je nujno ostriti izhodišča.

S stališča vstajniškega gibanja ni bistveno vprašanje, kakšen sistem hočemo. Vprašanje, »kaj hočemo«, nujno odpre vse mogoče fantazije in želje, ki so med seboj marsikdaj nezdružljive, in pri kompromisih se rado zgodi, da odgovor ne ustreza nikomur. Torej dosežemo prav narobe od tega, kar smo se namenili napraviti. Če gradimo sistem na tem, se bodisi slepimo, da to, kar »hočemo«, ni zgolj volja aktualnih ali prihajajočih elit, bodisi vnaprej gradimo ruševine (ali pa oboje). Še zlasti če se lahko poenotimo samo pri vprašanju, česa nočemo: take politike, korupcije, asocialne države itn. Pri interpretacijah tega, kar hočemo, pa postane naša retorika meglena in polna prispodob, skoraj karikatura politične retorike. Boleče očitno je, da nam manjka dobrih idej.

Namesto tega bi se bilo zato bolje vprašati, kakšen sistem bi bil pameten. To je čisto drugačno merilo, ki dopušča bistveno manj poljubnosti kot »volja«. Oziroma, če smo natančni, šele zdaj lahko sploh govorimo o kakšnem merilu. Mogoče »pameten« ni najboljši izraz; gre pač za najboljšo presojo učinkov, ki jih bo imela kakšna rešitev, na podlagi zgodovinskih izkušenj in drugih ekspertiz. To ni ideja o »strokovni vladi«. Ne govorim o tehnični izvršbi sprejetih programov, temveč o razmisleku, ki bi moral biti opravljen že pri njihovem načrtovanju in sploh pred vsakim ukrepom. Vsak tak korak bi moral najprej na javni zagovor. Odločanje bi se s tem upočasnilo, vendar bi postalo odgovornejše, transparentnejše in nujno tudi bolj celostno. Takega sistema pa ni mogoče vzpostaviti brez spremembe ustave in volje oblasti, da se odpove delu svojih pristojnosti (resda prav tistemu delu, ki ga najlažje pogrešamo: samovolji in proizvodnji neumnih zakonov). Za to ima od vseh političnih subjektov v Sloveniji nekaj potenciala le vstajniško gibanje.