Predsednik republike Borut Pahor med srečanjem z našimi mladimi zdomci

To pa je bilo leto!

Pustimo ob strani čudaštvo, da sta ga učakala in preživela dva papeža, ki se zdaj obiskujeta na čaju. Kaj takega se še ni zgodilo.

Pustimo ob strani tistega najbolj razvpitega honorarca, ki si je na wikipediji – takoj za onim prvim, človekom in honorarcem – pridelal drugo v letu 2013 najdaljše ustvarjeno geslo (8200 besed) samo zato, ker mu je vsesplošen nadzor nad telefonskimi in spletnimi komunikacijami šel na živce; kljub tej njegovi slavi in prav zaradi nje danes na svetu ni agencije, ne novinarske in ne obveščevalne, ki bi hranila njegovo fotografijo, mlajšo od pol leta.

Pustimo nadalje ob strani vtis, da je na tem planetu svobodna samo še ena celina, namreč Rusija (Hodorkovski, Pussy Riot, Snowden, Greenpeace), in spoznanje, da je bil vojaški udar v tem letu pripoznan za bolj demokratično orodje, kot so neposredne volitve.

Pustimo Maggy Thatcher in Jovanko Broz. Obe sta spet pri Starem. Skupaj s Kapićićem, Popitom, Chavezom, Martensom, Andreottijem, Colombom, Martensom in Lou Reedom sta stopili do njega. In vnovič sta pri njem, v hiši cvetja, tudi škof Rožman in Peter II. Karađorđević.

Pustimo ob strani, da je Il Cavaliere od letos naprej samo še Il Capo dei Capi. Pustimo ob strani Ivana Janeza Janšo (KPK) in Ivana Janšo (Patria), Zorana Jankovića (KPK), Ivana Črnkoviča, Antona Krkoviča, Wolfganga Riedla, Ivana Zidarja, Dušana Črnigoja, Hildo Tovšak, Bruna Kordeža, Igorja Bavčarja in Franca Kanglerja.

Pustimo ob strani dilemo, ali je slovenska osebnost leta Barbara Klajnšek, Darko Majhenič ali trojka, ki je (še) nismo imeli prilike spoznati.

Pustimo ob strani odstop senata KPK, vpis zlatega pravila v ustavo, leto davkov, uveljavitev pokojninske reforme in reforme trga dela, sprejetje nacionalnega reformnega programa in programa stabilnosti (karkoli naj bi to že pomenilo), izvajano sodno reformo, reformo socialne reforme in spremenjeni zakon o referendumih.

Pustimo ob strani edini popoln debakel našega nacionalnega interesa – Hrvaška je nam navkljub članica Evropske unije.

Pustimo ob strani ciprsko bančno krizo, Fitch, Moody's in Standard&Poor's, stresne teste, slabo banko in naše stresne tekste.

Pustimo ob strani vse to in se spomnimo treh letošnjih pomenljivih zgodb. Vse so zimske.

Cankarjev dom je za slovensko državnost nekaj takega, kot je bil knežji kamen za karantansko. V njem in ob njem se je zgodilo domala vse, kar v zgodovini šteje. Stvar političnega prepričanja in slovanskega akcenta je, ali je kaj štelo že februarja 1989 ali šele junija 1991, zagotovo pa šteje tudi 8. februar 2013, ko je Cankarjev dom obratoval kot trdnjava. Kot Predjamski grad. Kar v resnici tudi je, kot takega so ga zgradili, z vsemi njegovimi zaklonišči in podzemnimi hodniki. Zunaj ga je oblegalo 20 tisoč ljudi, notri pa se jih je stiskala kvečjemu desetina. 20. decembra je bila podoba tam povsem drugačna: zunaj je stala samo še peščica februarskih vstajnikov, komaj kaj več februarskih povabljencev pa je sedelo v Gallusovi dvorani. Če je za kulturni praznik rekorde podiralo vstajništvo, se je pred tednom dni v Guinnessovo knjigo rekordov vpisala slovenska država: to je edina država, ki si državno proslavo svojega spočetja priredi celih šest dni pred državnim praznikom samo zato, da bi si lahko po proslavi vzela prosto in mesila božično potico.

Druga zgodba je vesela. 2013 je bilo leto, ko je bil luteranec za božič edini krajevni škof na Kranjskem in Štajerskem, njegovi v škrlat oblečeni kolegi ordinariji so bili medtem v trubarjanski internaciji (zaradi razlogov, ki niso nič doktrinarno svetopisemski in jih bomo tudi pustili ob strani), božične maše pa so vodili njih vršilci dolžnosti. Po vseh teh stoletjih, lubi Slovenci, je šele leta 2013 Primož Trubar dobil svoje pravo zadoščenje. To je bilo zares pravo Trubarjevo leto.

In tretja zgodba? Ta je optimistična, čeprav je v resnici še ni, a nas po napovedih istega vira iz uvoda čaka za vogalom, saj je predsednik že povedal, da bo »2014 leto preloma, začetek novega obdobja, ko bodo začele iti stvari na bolje«. Po tem, ko bomo prodali banke in firme, bo nastopil dan, ko bomo Slovenci v garaži stolpnice Goldman Sachs Centra Emona na nekdanjem Trgu republike, prav tam, kjer je nekoč (v zlati dobi Republike Slovenije) že bilo najbolj znano sprivatizirano ljubljansko parkirišče, na 3D-tiskalnikih printali pločevinke za red bull.

In tudi svojo lastno prihodnost. V njej se bosta dva dedka spominjala svoje mladosti.

»To je bilo leto,« bo vzkliknil prvi, »takih danes več ne delajo!«

Drugi pa mu bo odgovoril: »Takih tepcev pa tudi ne.«