Ne verjamem v Božička in Dedka Mraza. Če bi verjela, da en moški usliši in izpelje perfektno izvršno produkcijo vseh naših želja, bi mi bilo morda v življenju lažje. Prav gotovo pa manj zabavno in pestro. En moški, veliko želja vseh prebivalcev planeta, nobenega dvoma, analize, popolna predanost, neomajna vera, brez humorja in radosti ob izvrševanju vsake, prav vsake želje, dragi moji, to ni raj na zemlji. Prej cirkus, kaos, zmeda. Ker so te dni dovoljene sanje in bo prvi novi dan nove ere šele čez pet dni, si bom dovolila izliti seznam želja in sanjati. Torej, če bi verjela v enega ali oba omenjena moška, bi si najprej zaželela, da se dobre vile vrnejo. Vsaj v marketing. Da mi ne bo treba plačevati erteve prispevka za antibakterijske in antiglivične reklame. Izvorno navodilo božičnega časa »sreča, zdravje, mir, ljubezen« se je izrodilo v bombardiranje s poceni šunko, avtom ali torbo na skonto, sledi bon in idealen teve paket za srečno družino. To sedaj sestavljajo: otopeli otroci z novim ipadom, srečna babica s tono zdravil, ki jih priporočajo igralci/zdravniki, presrečna mama, ker ima eno univerzalno čistilo za vse, in lep oče, ker se brije z edino pravo peno. Reklama z dobrimi vilami je bila duhovita, nabrita, malo se je tudi ponorčevala počez čez vse. Naj se grejpfrutovci, dobre vile iz reklame, vrnejo, da Sašo Hribar z ekipco Radia Ga-Ga dobi družbo. Materiala je na tone, katerakoli seja državnega zbor na tretjem programu nacionalke kliče po politični satiri, burleski, kabareju.

Naj se vrnejo Vesti na Vesti, nacionalka pa naj ves dan na prvem programu rola oddaje Prava ideja!, Prava ideja o športu, kulturi, naravi, ekonomiji, sociali... Prenosi sej in info program naj oplemenitijo nočni program. Čas bi bil, da Karl Erjavec na festivalu slovenskega filma dobi nagrado za najboljšo stransko vlogo. Resda film še nastaja, kar naprej je v nastajanju, ampak človek je trpežnejši od čigumija, kot super lepilo se popa na vse vlade, čas je, da se ga nagradi. Morda bi nevidno branžo slovenskih modnih oblikovalcev zaposlili za dizajn in masovno izdelavo tigrastih čevljev za komitente slabe banke. Da bo končno vidno, kdo so ti junaki, ki znajo vzeti kredit, ga ne odplačati in kar naprej visijo na zastonjskih kosilih. Želim si, da ne bi bili tako preklemansko pridni. Sodržavljanom želim, da protestirajo množično, nenehno, do skrajnih meja, dokler ne bo zadnja zahteva izpolnjena. Želim si, da bi se pri tem tudi zabavali. Častna četa izbrisanih, prekercev in samozaposlenih pa bi pospremila zadnje politike, ki bi sklonjenih glav prečkali rdečo preprogo in potem v neznano odvihrali v patriah.

Želim si, da bi minister za kulturo, preden odjaše ali odpleza, pridobil patrie za umetnike. Da jih opremijo za dolgo pot politikov v neznano. Roza barva, kot vemo, se obnese. Mimogrede bi kot dobre vile naredilo puf in otvorili bi nove vadbene prostore za ples. Zato, ker bi ekipa odličnih in izkušenih svetovalk noč in dan iskala primerne prostore, odpovedale bi se plačanim naduram, samo da bodo plesalci srečni. Želim si, da bi šel minister do Dragana Živadinova in ga vprašal, koliko denarja potrebuje. Če ga ni dovolj za zemeljske užitke, naj investirajo vsaj v vesolje. Potem bi taisti minister zaukazal, da mora Vlado Repnik v vsakem gledališču režirati, koreografirati tehnično opremo, tako kot je to storil v Kinu Šiška. Nobenega igralca, emocij, besed, glasbe, kostumov, samo perfektna koreografija reflektorjev in ostale opreme. Vsaj en spektakel tehnike torej. Želim si, da bi namesto k sestrični v slabo banko kufri denarja šli za homoseksualne spektakularne poroke, v romske gostilne, v centre za tujce. Lipicance bi za Rome, umetnike in ostale nebodigatreba posodili, da bi lažje potovali po državici, izven meja in širili veselje, domišljijo, inovativnost pa tudi dobro zabavo. Želim si, da bi moja prijateljica dobila tamalo Prešernovo nagrado, ker si jo zasluži in za naslednje leto nima dela. Da bo vsaj nekaj mesecev prešerno.

Zase si želim nekaj drobtinic. Prekaljena delam za študentske honorarje, če bi me plačali več, bi se utegnila poleniti in postarati. Lepo prosim, naj se situacija bistveno ne spremeni, da me od ugodja ne zadane kap. Noben stresni test ne bi pomagal. Predvsem pa, da ga najdem junaka in mu odrecitiram Julio Roberts iz filma Notting Hill. Saj veste, sem samo navadno dekle, ki... Potem pa bi z žepnino ministrstva za kulturo odvihrala v tople kraje razvijat projekt Sreča na plaži.