Harlem, mesto duhov

Osvoboditev telesa

Na svojevrstno percepcijo črnske populacije v Ameriki, katere urbano središče je prav Harlem, je opozorila tudi umetnica Deana Lawson, rojena leta 1979 v Rochestru v New Yorku. V Studio Musem v Harlemu, kjer razstavljajo predvsem dela sodobnih črnskih umetnikov, so ravno pospravljali njene fotografije. Fotografinja, ki jo zanima, kako se nasilje, sveto, družina vpisujejo v telo, je serijo fotografij posvetila enajstim umorjenim črnskim ženskam. Gre za fotografije, ki jih je Lawsonova vzela z interneta in ki so obstajale v nekogaršnjem albumu, nato pa le še kot identifikacijske fotografije. Avtorico je najbolj prevzela fotografija ženske s sončnimi očali; kot da bi skušala skriti svojo identiteto in se izogniti množični konzumaciji, in kot da bi predvidela svojo usodo, namreč, da bo pristala v rokah serijskega morilca.

Lawsonova je z odpiranjem teme minljivosti črnskega ženskega telesa dregnila tudi v način reprezentacije tega istega telesa v medijih: o umorjenih ženskah se je govorilo, da so bile zasvojene s heroinom. Toda s tem, ko jim je fotografinja nadela imena, jim je vrnila dostojanstvo. »Če bi bile belke, bi zagotovo slišali zanje, predvsem pa bi jih večino, če bi policisti primer vzeli resneje, lahko rešili. Sama sem si predstavljala, da gre za moje tete, prijateljice, ki so bile umorjene.«

Poleg osvetlitve in proslavljanja črnskega ženskega telesa gre pri Lawsonovi tudi za njegovo osvoboditev. »V mojih delih je zgodovina ves čas prisotna,« je dejala in si popravila kitke spletenih las, ki so ji silile na oči. »Zavedam se, da lahko leta 2013 držim v rokah fotografski aparat tudi zato, ker pripadam novi generaciji črnskih žensk. Moja babica je bila služkinja, moja mama tajnica.« In čeprav je tovrstno oziranje v preteklost breme, je tudi navdih. Brez zgodovinskega konteksta bi bile osebe na njenih fotografijah samo gole podobe, na meji pornografije, tako pa so oblečene v najrazkošnejše kostume.

Med in grenkoba

Čeprav Lawsonova trenutno predava fotografijo na univerzi Princeton v New Jerseyju, pripada generaciji mladih umetnikov, ki se zgodovinsko navezujejo na Harlem in v njem iščejo navdih. Ena izmed osrednjih protagonistk na novo porajajoče se harlemske renesanse v 21. stoletju je tudi Sharifa Rhodes Pitts iz Teksasa, ki se je leta 2002 preselila v Harlem. Njeno knjigo Harlema ni nikjer (Harlem is Nowhere, 2013) je mogoče najti na eni izmed stojnic na 125. cesti. Prodajalec iz Malija s palestinsko ruto okoli vratu, za katerega sem imela občutek, da je tam še zaradi česa drugega kot samo zaradi razstavljenih knjig (ko sem ga vprašala, ali je knjigo prebral, je odgovoril »pas beaucoups« – ne preveč), mi je vedel povedati le, da se o knjigi govori na harlemskih ulicah. Bolj prepričljiv je bil zapis o knjigi Rhodes Pittsove v New York Timesu: »Njen Harlem je prostor, za katerega se je vredno boriti. Je bolj ogrožen kot pa ogrožujoč prostor.«

Avtorica v mešanici esejev, spominov in antropološke raziskave razpre zgodovinski prostor Harlema: območju so v daljnem 16. stoletju nadeli ime nizozemski kmetje (Nieuw Harlem), prvotno je šlo za kmetijsko območje. V 17. in 18. stoletju so Harlem poselili francoski, angleški in novi nizozemski priseljenci, ki so izolirano revno ruralno območje spremenili v bivalno naselje porajajočega se srednjega razreda.

Rhodes Pittsova je fascinirana nad svojevrstno mešanico urbanega in perifernega, ki so jo kasneje pomagali ustvarjati še irski in italijanski priseljenci ter v poznem 19. stoletju tudi vzhodnoevropski Judje. »To je Harlem, komaj poseljen – na samem začetku leta 1880. Stavbe so šele zgrajene, obsežna prazna območja med hišami so dokaz, kako je bilo to območje – podeželsko predmestje – po naključju priključeno mestu.«

Toda prazen prostor pomeni tudi prostor možnosti. Zgradba, o kateri govori Rhodes Pittsova, je nekoč stala na 133. cesti v Harlemu, ki ga po mnenju tudi drugih raziskovalcev zaznamuje fluidnost, bodisi v smislu njegovega poimenovanja, migracij njegovih prebivalcev kakor tudi večetničnosti. Ta fluidni prostor so v začetku 20. stoletja zahvaljujoč podjetnosti črnskih nepremičninskih agentov, ki so posredovali pri nepremičninah obubožanih belcev, začeli množično poseljevati črnci, bodisi z juga Amerike bodisi iz Afrike. Čeprav belci, živeči v Harlemu, »črnski invaziji« sprva niso namenjali posebne pozornosti, so se decembra 1905 v New York Timesu začeli pojavljati članki z naslovi kot »V Harlemu vlada prava rasna vojna za zemljišča« in »Izseljeni belec prosi črnce, naj mu dovolijo ostati«.

Aktivist in pisatelj Alain Locke, nas pouči avtorica knjige Harlema ni nikjer, je Harlem kot eden prvih opredelil kot rasno središče, kulturni in politični prostor, kjer se zbirajo »coloured people«, obarvani ljudje. Kasneje so mu sledili še drugi, ki so Harlem preimenovali v »Meko črncev«, »središče črnske kulturne renesanse«, »črnska nebesa« in podobno. Eden izmed najbolj enigmatičnih pesnikov, ki so ime Harlema ponesli v svet, je bil zagotovo Langston Hughes. Pesnik je leta 1963 v prispevku za revijo Freedomways zapisal: »Harlem, kjer se cedijo med in čokolada in karamela in rum in kis in limona in limeta in grenkoba.« Pisateljica Lutie Johnson, ki je na začetku dvajsetih z juga Amerike pobegnila v Harlem, je podobno opazila, da »isti ljudje, ki se na vlaku običajno skušajo pomanjšati, v črnskem mestu nenadoma tako zrastejo, da komaj pridejo iz podzemne na ulico«.

S kulturo se ne da plačevati računov

Toda iluzija o Harlemu kot samosvojem svetu, kjer črnci lahko uresničijo svoje sanje, ni trajala niti za omenjene pisatelje. Okoli leta 1940 se je v Harlemu zgodilo približno sto umorov na leto, po vojni je Harlem zapustila večina belcev, kakor tudi pripadnikov črnskega srednjega razreda. Toda vzporedno z zgodbo o tem, kako je do srede šestdesetih organizirani kriminal prešel iz rok Italijanov in Judov v roke lokalcev, predvsem Portoričanov, Kubancev in v Harlemu živečih črncev, teče tudi zgodba o pojavu črnskih voditeljev in gibanj za enakopravnost črncev. »Carlos Cooks je bil za črnske nacionaliste to, kar je bil John Coltrane za tako imenovani avantgardni jazz,« mi je na 125. cesti dejal mlad moški, pred seboj moleč letak. Na njem je pisalo BUY BLACK, in ker nisem razumela, me je poučil, da je pripadnik Afriškega nacionalnega pionirskega gibanja, ki nadaljuje Cooksovo tradicijo.

Na letaku je bila fotografija leta 1913 v Dominikanski republiki rojenega Carlosa A. Cooksa; z leopardjo čepico na glavi in v črnem vojaškem jopiču. Cooks je bil prepričan, da so v starodavni Afriki poznali nuklearno orožje in da so z njegovo pomočjo ustvarili Saharo. Toda po drugi strani je bil Cooks tudi tisti, od katerega se je učil kultni Malcolm X, ki je izumil krilatico »Black is Beautiful« (Črno je lepo) in ki je umetnost uličnih govorov, še posebno na 125. cesti v Harlemu, pritiral do popolnosti.

Toda čemu Cooksove ideje pri belem dnevu vleči iz naftalina, sem spet nekoliko naivno vprašala moškega, ki mi ni želel izdati svojega pravega imena. Desetega decembra je newyorški župan Michael Bloomberg razglasil prost dostop do interneta v Harlemu. Ta se bo razprostiral od 110. do 138. ceste med Frederic Douglass Boulevardom in Madison Avenue, kar bo največje območje brezžičnega javno dostopnega interneta v Ameriki. Dostop do interneta bo tako dobilo več kot 80.000 uporabnikov, ki živijo v Harlemu. Moški brez imena me je pogledal s pomilovanjem. »V zadnjih letih so iz Harlema izselili deset tisoč črnskih družin. Harlem hočejo spremeniti v luksuzno naselje in prosti dostop do interneta je le prevara. Že zdaj ljudje ne morejo več plačevati najemnin. Harlem se spreminja v mit. Predstavlja se ga kot sosesko, kjer vlada bogata črnska kultura, toda s kulturo se ne da plačevati računov.«

Po stopnicah sem se spustila v podzemno. Na vhodu je mrgolelo policistov. Preden me je vlak popeljal nazaj v varni in mirni Brooklyn, sem na stenah zagledala fresko, ki naj bi upodabljala Harlem. Na belih ploščicah so izrisane stavbe, kot sta Apollo Theater in Cotton Club, nekoč priljubljena zabaviščna centra, ter nad njimi leteče figurice Harlemčanov. Moški v trgovini z ekscentrično oblikovanimi brki je imel prav. Harlem je mesto, kjer bivajo raznorazni duhovi.