Zdrava kakor rinoceros. Minulo poletje hotela je neka jako nervozna, vedno bolehava dama iz T. v toplice v Ems. Zahtevala je od svojega hišnega zdravnika, da natanko pouči v pismu Emškega zdravnika o njeni bolezni. Hišni zdravnik je res izročil dami pri odhodu pismo na topliškega zdravnika. Mej potom dama ni mogla premagati svoje radovednosti in je odprla pismo. Čitala je: »Dragi gospod kolega! Pošiljam Vam ženskega čudnega pavijana, ki ima vse napake svojega plemena. Obdelajte prav pošteno to nadležno zoperno stvar. Zdrava je kakor rinoceros in ima velikanski denarni mošnjiček.« Drugarica, ki je spremljevala damo, je baje omedlela, ko je videla čudne obraze svoje gospodinje, čitajoče to laskavo pisemce zdravnikovo.

Slovenski narod, 21. decembra 1892

Liga starih devic. Dame mesta Bristol, ki so ostale neomožene, so ustanovile »Ligo starih devic«. Na ustanovnem zboru, ki se je vršil te dni, je pripovedala tajnica tega društva, da je največja sreča za žensko, ako ostane neomožena. Pravila se glase sledeče: 1. Vse članice morajo biti stare od 17. do 30. leta, nositi morajo dolga krila ter skrbno paziti na svojo frizuro. Članice se prosijo, da se oblačijo, kolikor mogoče, prikupljivo ter naj bodo popolnoma dekliškega vedenja. 2. Članice so dolžne biti popolnoma nedostopne za vse snubitve in naj se boje zakona. 3. Vse članice imajo sveto dolžnost mladim deklicam priporočati ligo ter jim dokazovati njene koristi. Opozarjajo naj deklice posebno na § 2, ki govori, kake naj ne bodo deklice, sicer se jim lahko pripeti, da se omože. 4. Vsaka članica mora znati braniti pravice lige, mora biti zdrava ter zmožna sama si služiti vsakdanji kruh, tako da ni treba nobeni članici stopiti v zakon. – Tajnica te znamenite lige pa je morala priznati, da ni lahko pridobivati društvu novih udov.

Slovenec, 31. decembra 1904

Za klepetave ženske kaj. Nastopni smešni dogodek pripetil se je nedavno v Birolinu. Pred prodajalnico nekega trgovca ustavili sta se dve ženski ter se zgovarjali brez konca in kraja, tako, da je bil pristop do prodajalnice upravo nemogoč. Trgovec poslal je svojega učenca, ki je ponudil vsaki zgovornih dveh dam stolček in ju povabil, da sedeta. To je pomagalo. Med glasnim smehom mimoidočih zginili sta klepetavki. Razume se, da sta poprej še srdito se ozrli po ljubeznivem trgovcu.

Slovenski narod, 12. aprila 1892

Pop o šoli. V koloskem komitatu je rumensk pop tako-le pridigoval: »Bratje moji! kdor ima dve kravi, naj obe vpreže, kdor ima pa samo eno, naj jo pripreže h kravi svojega soseda, in naj gre jutri orat njivo našega šolskega nadzornika, gospoda Kethelja: on to zasluži, ker ga nij nikdar k nam, akoravno je komaj pol ure od nas; on nas ne sili, da svoje otroke v šolo pošiljajmo in šole popravljajmo in zidajmo, kakor drugod. Mi imamo svoje otroke celo leto lehko pri delu, ker jim nij treba v šolo hoditi; zato uže smemo gospodu nadzorniku en dan darovati. Kdor ne pride orat, ga naznanim gospodu nadzorniku, da bode moral potlej svojega otroka v šolo pošiljati.«

Slovenski narod, 1. januarja 1874

Zaradi enega jajca dva zoba. Franc Albrecht, delavec v Cerkvenih ulicah št. 21 je bil našel v poslednjem času v Trnovem račje jajce, katero je bil dal Janezu Šarcu, posestniku v Korunovih ulicah št. 14, da je bode njegova kokla izvalila in se je ž njim pogodil tako, da bode raca, ko se bode iz jajca izvalila, njegova last. Usoda pa je hotela, da se je izvalil racman. Janez Šarc je sedaj menil, da je racman le njegova last, ker je bil v sklenjeni pogodbi le govor o raci. Racman se je bil do božiča prav dobro zredil in Janez Šarc si ga je privoščil, ne da bi bil Franceta Albrechta povabil, kar je tega hudo peklo. Včeraj ponoči sta prišla Šarc in Albrecht v Mihaličevi gostilni v Trnovem skupaj. Ko je Albrecht očital Šarcu, da ga je ogoljufal, ker se je sam z racmanom mastil, vrgel mu je ta vrček v glavo. To pa je Albrechta še bolj raztogotilo, zgrabil je Janeza Šarca, ga vrgel na tla in ga s čevljem sunil v usta, da mu je izbil dva zoba. O nesrečni racman, kaj si vse povzročil!

Slovenski narod, 3. januarja 1900

Moder pes. Na Dunaju ima neki pek zelo modrega psa. Vsak dan mu donaša iz kavarne časopise ter jih nosi nazaj. Vedno je bil kuža točen. Nobena skušnjava ga na poti ni zapeljala. Te dni je svojo pot še hitreje opravil. Vse se je čudilo njegovi pridnosti. Zdaj pa se je pojasnila ta pridnost in kunštnost psa. Prijatelj gospodarjev je prišel z novico, da se pes vedno vozi po – električni železnici. Pes je pogruntal, da pride z električno železnico hitreje naprej, zato je skakal za ljudmi v vozove in tako pospešil svoje delovanje. Morda dobimo z električno železnico tudi v Ljubljani kakega tako modrega psa.

Domoljub, 21. decembra 1899