Tako nam je razkril Edward Snowden. Mož se je uvrstil na drugo mesto v izboru revije Time za najpomembnejšega človeka letošnjega leta. Na prvo mesto in naslovnico se je s sijajno propagandno kampanjo povzpel papež Frančišek. Prvi je delal za laično franšizo vsemogočnega, drugi pa za njegovo versko partnerico. Vsevednost institucij je vladarica sveta.

To napeljuje na vprašanje, kaj mi vemo o Njih. Izkaže se, da bolj malo. Samo tisto, kar nam povedo žvižgači, ki tvegajo svobodo in življenja, da odprejo vrata, skozi katera je mogoče pokukati v svet skrivnosti.

Ob tem se postavlja še bolj ključno vprašanje. Kaj vemo o nas samih in kje lahko poiščemo odgovor? Pri odgovorih velja biti previden, za previdnost pa se ve, da hodi po čudnih in nepredvidljivih poteh. Najbolj učinkovita pot je najbolj preprosta – treba je pogledati na internet. Tam oni gledajo nas, mi njih, oni sami sebe in tudi mi same sebe. Zgodba je preprostejša, kot zveni. Tudi nadzor je diskretno objavljen na internetu. Google, ki ima poleg NSA največjo zakladnico podatkov o stanju človeštva, je ob koncu leta objavil lestvico največkrat iskanih besed na internetu. Kjer so besede, tudi stvari niso zelo daleč. Objavlja svetovno lestvico najbolj iskanih stvari in lestvico vsake države posebej.

Vsi, ki so zaskrbljeni za usodo Slovenije, bodo tam potolaženi. V rubriki »Kaj je« so na slovenski strani googla največkrat vprašali »Kaj je ljubezen?«. Takoj zatem pa »Kaj je internet?«. Ljudi najbolj zanimajo vprašanja čustvenega življenja in kraj, kjer nanje iščejo odgovore. Lepšega darila za božič bi iskalni stroj ne mogel postaviti pod drevesce. Vesoljne obveščevalne službe poskušajo skozi digitalno komunikacijsko mrežo odkriti zlo, objekte njihovega raziskovanja pa zanima, kaj je ljubezen. Nekje je moralo priti do velikega nesporazuma v panoramskem pogledu na svet.

Vsevednost 2.013

Letošnji božič je prinesel dve poslanici tistega, ki vse vidi in vse ve. Eno je, kot zahteva tradicija božičnega večera, prebral papež Frančišek v Vatikanu. Drugo je v skladu s specifičnim angleškim razumevanjem tradicije prebral Američan Snowden v Moskvi za britansko televizijsko mrežo, ki je z njim uravnotežila poslanico kraljice Elizabete. Papež je diskretno namignil, da je v teh časih tudi Bog negotov. V govor, ki je nekoliko neustvarjalno obračal obča mesta o miru na zemlji in zagotavljanju, da za permanentno vojno ni kriv bog, je vnesel eksotično novost. Poleg vernikov vseh denominacij je nagovoril tudi ateiste in nas, zmerne darviniste, s spodbudo, da »si zaželimo miru«. Mir si moramo zaželeti v velikih verskih vojnah, kjer se tepejo krščanske in muslimanske milice. Na prvem mestu v Siriji in Srednjeafriški republiki.

»Ali jaz obstajam, če vi ne verjamete vame?« je vprašanje, ki mora mučiti Vsemogočnega, odkar je Snowden pokazal, da se je vsevednost iz nebeškega kraljestva preselila v zemeljsko republikansko okolje. »Bog je dober, zvest, usmiljen,« je papež nevernike povabil v skupnost na Trgu svetega Petra. »Vsem želim, da spoznajo njegovo resnično obličje in da bi začutili, kako blizu je.« Ob tem se moramo spomniti in častiti njegovega otroka, ki se je rodil na božični dan.

Snowden se je odzval iz nekdanje prestolnice ateizma s sporočilom, da on ve, kakšno je njegovo obličje in kako blizu nam je prišel. Njegovega otroka pa čaka nepredvidena usoda. Vse o njem ne bo vedel samo njegov oče, ampak tudi množica obveščevalnih državnih birokratov, ki opravlja njegovo nekdanje delo.

»Otrok, ki se bo rodil danes, bo odrasel brez koncepta zasebnosti,« je rekel Snowden. »Ne bo vedel, kaj pomeni imeti zasebni trenutek oziroma neposneto in ne-analizirano misel. Zasebnost je pomembna, ker nam omogoča, da določimo, kdo smo in kaj želimo biti.«

Govoril je iz zanimivega kraja, kjer je dobil politično zatočišče, potem ko je pobegnil iz Amerike. V nekdanji prestolnici ateizma je Vladimir Putin ravnokar pomilostil dve članici skupine Pussy Riot, ki sta bili obsojeni na dve leti zapora, ker sta v pravoslavni cerkvi prepevali ateistične pesmi. Putin ju je izpustil dva meseca pred iztekom kazni v božičnem pomilostitvenem napadu. Obe sta dali zgled za vse, ki ne verjamejo, da je svoboda stvar milosti. »Rusija brez Putina,« je bilo prvo, kar je rekla Nadežda Tolokonikova, ko so jo pripeljali pred vrata zapora. Njena sopotnica Marija Aljokina pa se je neuspešno uprla pomilostitvi in zahtevala, da jo pustijo prestajati kazen do konca, ker nikoli ni prosila za pomilostitev in jo razume zgolj kot Putinov propagandni trik.

V tem vzdušju je Snowden govoril o Orwellovem romanu 1984, ki je bil popularna negativna utopija v času, ko je bila Sovjetska zveza strogo nadzorovani imperij. Putin je bil član obveščevalne službe KGB, ki je imela iste ambicije kot ameriška vohunska agencija NSA. Nikoli ni rekel, da se je njegova država tem ambicijam odpovedala. Snowden je povedal, da so metode, ki jih je opisoval Orwell, v primerjavi s tem, kar je sedaj na voljo, igračke amaterjev z mokrimi sanjami o nadzoru. Do pred kratkim je tudi veljalo, da praktična izvedba Orwellove utopije ni možna. Sistem, ki bi hotel nadzorovati vse, bi moral biti večji od vsega. Če bi hoteli nadzorovati vse ljudi na svetu, bi za nadzorovanje potrebovali več ljudi, kot je prebivalcev planeta. Zato niti KGB niti vzhodnonemška obveščevalna služba Stasi niti CIA iz časa hladne vojne nikoli niso zares prav veliko vedele. Tipale so v temi. Razvoj superračunalnikov, satelitov in senzorjev je podrl to simpatično teorijo. S stroji je mogoče brez težav nadzorovati vse ljudi na svetu iz več držav hkrati. Orwellov 1984 je zares zastarel roman. »Inštrumenti nadzora v tej knjigi – mikrofoni in videokamere, televizijski aparati, ki nas gledajo – so nič v primerjavi s tem, kar imamo na voljo danes,« je sporočil Snowden. »V žepih nosimo senzorje, ki sledijo vsakemu našemu koraku. Pomislite, kaj to pomeni za zasebnost vsakega posameznika.«

Država je razvila ambicije vsevednosti, ki je bila do sedaj domena božjih fantazij. »Pred kratkim smo spoznali, da naše vlade skupaj gradijo globalni sistem množičnega nadzora. Gledajo vse, kar delamo.«

Papež je upravičeno spravljiv. Kaj vse Bog ve, je njegova privatna stvar in je ne deli z nikomer. Zato pa nekaj obveščevalnih agencij ve vse o njegovi poslovalnici na zemlji in gleda vse, kar delajo njegovi duhovniki in verniki. Vse tudi z uradniško natančnostjo beležijo na diske neskončnega števila računalnikov, ki sproti snemajo zgodovino sveta in vsakega njegovega prebivalca posebej. Posnetki ne morejo biti za javnost. Na vseh je oznaka XXX in se jih ne sme kazati otrokom. Tudi božji otrok bi bil zgrožen, čeprav že vse ve. V kakšnem nedolžnem času živi kraljica Elizabeta. Ona je v svoji božični poslanici pozvala svoje podložnike, naj se veselijo, ker je ona dobila vnuka, oni pa prestolonaslednika. Skupaj s Snowdnom, Putinom, papežem, NSA in angleško kraljico je letošnji božič izzvenel kot srednjeveški praznik. Pussy Riot so štrlele iz njega kot spomenik razsvetljenstva in upanja na francosko revolucijo. Voltaire bi jih bil vesel.

Vemo, da ne vemo

Ideja, da je svet popolnoma transparenten in v njem nihče nima nobene skrivnosti, je nekaj novega. Še leta 2002 je ameriški obrambni minister Donald Rumsfeld govoril, da so reči, ki jih tudi on ne ve. Programi vsesplošnega nadzora komunikacij so sicer takrat že tekli, vendar so bile njihove ambicije po univerzalnosti omejene. Rumsfeld je navijal za invazijo na Irak. Na tiskovni konferenci v Pentagonu je na vprašanje o iraškem orožju za množično uničevanje postregel z odgovorom, ki je močno spominjal na poezijo. V verzih je priznal, da je celotna konstrukcija na smrt nevarnega Iraka pomanjkljiva.

»Poročila, da se nekaj ni zgodilo,

so zame vedno zanimiva.

Ker, kakor vemo,

včasih vemo, da vemo.

So stvari, za katere vemo,

da vemo.

Vemo tudi za znane neznanke.

So stvari, za katere vemo,

da zanje ne vemo.

So pa tudi neznane neznanke –

stvari, za katere ne vemo,

da zanje ne vemo.«

To bi bil sijajen reperski komad, če bi ameriški zunanji ministri znali peti. V istem nastopu je imel tudi trenutek teološkega navdiha. »Odsotnost dokazov ni dokaz neobstoja in obratno.« Kar velja za boga in za orožje za množično uničevanje. Rumsfeld je govoril o nevednosti kot močnem argumentu za napad na državo, v kateri je Sadam Husein v resnici ogrožal samo svoje državljane. Njegova teorija je bila preprosta. Tisto, kar vemo, je malenkost v primerjavami s strašnimi stvarmi, ki jih ne vemo, in še strašnejšimi rečmi, za katere niti ne vemo, da jih ne vemo. Če svet definiramo kot sovražnika, potem je cel svet bojišče.

Prav okoli leta 2000 pa je ameriška vojska odkrila možnost nečesa, kar je bilo v zgodovini vojskovanja velika novost. Možnost transparentnega bojišča. Prikazovala se je vojna, v kateri ima vsak vojak na glavi televizijsko kamero, ki kaže podobo neposredne pokrajine okoli njega. Kamere so tudi na vseh vozilih, helikopterjih in letalih. Vsi so v živo povezani s poveljniškim centrom, ki bojišče spremlja s sateliti in robotskimi letali. Vseeno je, če je trda noč, ker vojaki in kamere vidijo tudi ponoči. General Edward Atkeson z ameriškega inštituta za kopensko vojno je v začetku leta 2003 napovedal, da bo iraška vojna prva vojna, v kateri bo ameriška vojska imela popoln vizualni in zvočni nadzor nad vsemi svojimi enotami in popoln pregled nad iraškimi enotami. Kot začetni eksperiment se je ideja sijajno obnesla. Tistih nekaj ur, ko se je iraška vojska borila, so jih Američani klatili kot glinene golobe. Ko pa so se odločili, da se ne bodo več borili, in so se raztepli vsak na svoj konec, je nastopila težava. Transparentno bojišče ni pomagalo nič, ker nikjer ni bilo sovražnikovih vojakov.

Transparentne vojne je bilo konec, še preden se je dobro začela. Njeno usodo je najlepše orisal posnetek iz helikopterja, ki ga je objavil Julian Assange na Wikileaksu. Kamera je bila pritrjena na strojnico, čez katero vojak gleda na ljudi v vozilu. On vidi sovražnike in jih v nenehnem pogovoru s poveljniškim centrom postreli. Enega rani. Ob njem se ustavi kombi, iz katerega stopita dva moška, da bi ranjenemu pomagala. Poveljnik se z vojakom v helikopterju strinja, da gre za sovražnike, in odobri tudi njihovo odstrelitev. Klasična vojaška operacija proti oboroženemu sovražniku na transparentnem bojišču.

Le da se potem izkaže, kako je bila v prvi skupini ustreljena televizijska ekipa in njeno spremstvo, v drugi pa družinski oče, ki je v avtomobilu vozil dva otroka. Klasičen poboj civilistov v okupiranem mestu. Vojni zločin. Ideja transparentnega bojišča se je potem razširila na ves svet. Svet, ki ga je razkril Edward Snowden, je veliko bojišče, kjer vlade sveta z vsemi stroji, ki so jim na razpolago, sledijo vsem državljanom vseh držav, kot da so sovražniki ali sovražnikovi agenti.

Papež Frančišek in Angry Birds

Skozi oči robotskega letala mora biti svet res videti kot nekaj strašnega. Drugače nadzor nima smisla. Nadzirajo in beležijo pa ne samo obveščevalne agencije, ampak telefonske družbe, kabelski operaterji, proizvajalci računalniške opreme in programov, apple, samsung in tudi ekipa Angry Birds.

Z druge strani pa je svet nekaj skrajno simpatičnega. Googlov seznam najbolj iskanih besed na največjem mastodontu sveta pokaže državljane planeta kot zares zanimivo živalsko vrsto. Kdo na celem svetu je letos na googlu najbolj zanimal prebivalce celega sveta? Nelson Mandela. Ker so Združene države najbolj radovedne o tem, kaj delajo vsi drugi ljudje – kaj je zanimalo Američane? Paul Walker, igralec v filmski seriji Hitri in drzni, ki se je ubil z avtomobilom. Mandela je bil pri njih na tretjem mestu, pa tudi na drugem ni nobenega slavnega terorista. Med najbolj iskanimi ameriškimi politiki je Barack Obama. Kaj je še drugega novega?

Kaj da pregled vsega prometa na internetu? Koga se je na vseh socialnih omrežjih, iskalnih strojih, pogovorih, blogih, tviterju in vseh drugih digitalnih kanalih sveta največkrat omenjalo? Papeža Frančiška. Od besed so bile pred njim »404«, ki pomeni računalniško napako, »fail«, ki pomeni isto, in »hashtag«, ki razlikuje različne teme na tviterju. Popularnejši je od Asada, NSA, Putina, samega Edwarda Snowdna in nekoliko presenetljivo tudi od Pussy Riot. Fail in 404, ki sta pred njim, sta tako visoko samo zato, ker je v Ameriki popolnoma propadla spletna stran, na kateri je Barack Obama poskušal zdravstveno zavarovati 300 milijonov Američanov, in se je sesula vsakič, ko so ljudje poskušali priplezati nanjo. To je zares zanimiv paradoks letošnjega leta. Država, ki ima posebno agencijo za snemanje vsega prometa na internetu, ne zna postaviti spletne strani zdravstvenega zavarovanja.

Slovenija pa je že samo na googlu čudežna dežela. Poleg ljubezni in interneta je iskalce zanimalo, po vrsti, kaj so zvok, trojka, gluten, pridevnik, samostalnik, depozit, glagol in na desetem mestu pezdirek. Kaj, zaboga, je pezdirek? Vse drugo je logično. Slovenija je dežela blaginje, kjer ljudi zanimata ljubezen in slovnica. Najstrašnejše vprašanje na seznamu »kako« ni »Kako narediti bombo in vreči vse v zrak?«, ampak »Kako shujšati?«. Takoj za tem usodnim vprašanjem je »Kako do denarja?«, potem »Kako se zrediti?«, »Kako se učiti?« in »Kako napisati prošnjo?«. To je najbolj normalen narod na svetu. Alenka Bratušek je na petem mestu med najbolj iskanimi osebami v državi. Takoj za Aljo Krušič, Borisom Strelom, Matjažem Tankom in Ivo Hočevar.

To je intimni svet, ki mu sledijo te nepredstavljivo močne obveščevalne agencije, ki svet ovijajo okoli svojih prstov. Beležijo vsakdanje banalnosti, ki tvorijo zgodovino sodobnosti. Vsi ljudje na svetu imajo podobne interese. Zanima jih, kaj so samostalnik, pridevnik in glagol. Brez tega ni miru na svetu.