Leto 1869 lahko slavimo kot leto rojstva našega prvega satiričnega časopisa Brencelj, leto 1991 pa kot leto smrti zadnjega satiričnega lista Pavliha. Kaj se je dogajalo vmes, mi boste verjetno težko povedali v treh stavkih, zato začniva na začetku.

Želja po slovenskem satiričnem časopisu je bila v 19. stoletju prisotna že pred letom 1869, a je ni bilo mogoče uresničiti, ker je po marčni revoluciji 1848 nastopila huda represija. Šele po liberalizaciji političnega življenja so leta 1862 na Dunaju sprejeli popustljivejši tiskovni zakon in nato leta 1868 še novelo k tiskovnemu zakonu. Ta je med drugim ukinila dolžnost plačevanja kavcije in tako omogočila izid časopisov z majhnimi nakladami. Kavcija je bila namreč vsota, ki je bila za male slovenske izdajatelje nedosegljiva. Uzakonjena je bila za primer, če bi se urednik pregrešil proti tiskovnemu zakonu; v tem primeru so kavcijo enostavno zasegli.

Vnaprej si moral plačati morebitno napako? Lep način, kako zavezati kljune časopisom, jih vzgojiti v samocenzuro.

Da, na ta način so zatrli na desetine listov, ki so izhajali okrog leta 1848; nekaj časa so izhajale le Bleiweisove Kmetijske in rokodelske novice. V začetku leta 1869 sta se skoraj sočasno pojavila satirična lista Brencelj, tega je v Ljubljani urejal Jakob Alešovec, in tržaški Juri s pušo, ki ga je izdajal Gašpar H. Martelanec. Napadala sta slovenske narodne sovražnike in s karikaturami in satiričnimi besedili komentirala politične dogodke. Lista sta si bila politično nasprotna, Brencelj je bil staroslovenski, konservativen in v skladu z Bleiweisovimi političnimi pogledi, Juri s pušo pa mladoslovenski, tako da sta se malo praskala tudi med seboj; strah pred konkurenco je bil velik.

Sta si bila na trgu zares tekmeca? V Ljubljani ali v Trstu?

V Ljubljani so brali oba, v Trstu pa je bilo takrat več Slovencev, kot je imela Ljubljana prebivalcev, tam bi lahko šla prodaja načeloma celo lažje, a se je Juri s pušo slabo prodajal, zato je Martelanec, ki je istočasno z Jurijem urejal tudi političen list Jadranska zarja, sklenil izdajati nepolitične liste, pisane v tržaškem italijanskem dialektu. Juri s pušo je po enem letu zamrl, Brencelj pa je izhajal kar petnajst let, to je poleg povojnega Pavlihe pri nas satirični časopis z najdaljšo življenjsko dobo.

Sta bila dejansko politična ali sta imela namen predvsem zabavati?

Oboje, a večina prispevkov in karikatur ima politični značaj. Leta 1870 je začel izhajati še Levstikov Pavliha, tako da smo imeli kar tri satirične liste, kar je bilo več kot kdajkoli pozneje. Pokrivali so celoten slovenski politični prostor, a so Pavliho po sedmih številkah potolkli Levstikovi prijatelji.

Boj se prijateljev, ti ti najbolj škodujejo… S čim se jim je zameril?

Levstik je Pavliho ustanovil, da bi javnosti lahko predstavljal svoja politična stališča, saj je bila politična satira takrat priljubljena po vsej avstro-ogrski monarhiji. Želel je imeti vpliv na javno življenje, kar mu je omogočala politična publicistika, saj brez premoženja in dokončane izobrazbe ni mogel računati na ugledno javno ali politično kariero. Bil je zelo načelen človek, in ko je začel na Dunaju izdajati Pavliho, je po pričakovanjih napadel nemškutarje, pa tudi Nemce in staroslovence. Bralci so Pavliho sprejeli z veliko naklonjenostjo, bil je eden najboljših satiričnih listov v srednji Evropi, Levstik je prispevke pisal tudi z velikimi literarnimi ambicijami, karikature pa mu je risal vodilni dunajski karikaturist, Čeh Karel Klič, in to brezplačno, iz narodne solidarnosti. Zapletlo pa se je v času volitev v kranjski deželni zbor, na katerih je kandidiral tudi Levstikov dober prijatelj Valentin Zarnik, ki mu je poprej, ko se je Levstik iz Ljubljane odpeljal na Dunaj, v Mariboru z mladoslovenci pripravil celo prisrčen sprejem. Zarnik je bil edini mladoslovenski poslanec v kranjskem deželnem zboru in bal se je, da v Trebnjem ne bo izvoljen. Poslance so takrat volili tako imenovani volilni možje, premožni lokalni veljaki, ki so podpirali predvsem konservativne staroslovenske kandidate. Zarnik se je zato začel povezovati z odposlanci staroslovenskega društva Slovenija, Levstik pa je to izvedel in je objavil karikaturo Zarnika, ki pade med dvema stoloma staro- in mladoslovencev na tla. Zarnika in mladoslovence, Levstikove politične učence, ki so pričakovali, da jih bo Pavliha vselej podpiral, je ta karikatura tako ujezila, da so v Slovenskem narodu objavili poziv k bojkotu časopisa in svarilo, da je sovražen narodnim interesom. Pogromu se je znova pridružil Alešovčev Brencelj, Levstiku so namreč pritaknili še njegovo izposojanje denarja pri kranjskem deželnem predsedniku pred odhodom na Dunaj, češ da je šlo za podkupnine, in Pavliha je šel v franže.

Pravcati medijski umor načelnosti? To zveni strašno znano…

Imate prav, šlo je za svojevrsten politični »umor« s pomočjo medijev. Po tem Levstik res ni več komentiral politike, poskušal je znova sodelovati s Slovenskim narodom, nekaj dela mu je priskrbel prijatelj Josip Stritar, za službo skriptorja v ljubljanski licejski knjižnici pa je moral leta 1872 ravnatelju celo obljubiti, da ne bo več posegal v javno življenje in se ukvarjal s politično publicistiko.

Precej militanten časopis je bil tudi Juri s pušo.

Ta je bil usmerjen predvsem proti narodnim odpadnikom, lahonom, kot so rekli Slovencem, ki so se pridružili Italijanom, ter seveda proti nemškutarjem oziroma nemčurjem, Slovencem, ki so se odločili za pripadnost nemškemu družbenemu, kulturnemu in političnemu krogu. Proti samim Italijanom in Nemcem Slovenci niso odkrito nastopali, niso si upali, ker so biti takrat še preveč mogočni, to se je izostrilo šele, ko se je bližala prva svetovna vojna.

Satira je bila od vsega začetka usmerjena v obrambo slovenstva in proti domačim izdajalcem, hkrati pa pogosto konservativna, liberalnih idej nikakor niso hoteli sprejeti.

V tej zvezi je zanimiv primer Dragutina Dežmana, ki je bil v mladih letih eden najbolj zavednih Slovencev, govorilo se je, da je leta 1848 hodil naokrog s sabljo, na kateri je pisalo »udri nemškutarja«. Potem pa, ko je bil v Idriji izvoljen za poslanca v kranjski deželni zbor in ga je ta poslal v državni zbor, na Dunaju ni podpisal peticije za slovenski jezik v ljudskih šolah in za enakopravnost slovenščine na srednjih in visokih šolah, kasneje je glasoval tudi proti slovenskim narodnim pravicam, proti slovenski univerzi, in to je v Sloveniji povzročilo hud gnev, pravcato sovraštvo. Svojih liberalnih prepričanj, podpore ločitvi Cerkve od države, šolstva in znanstvenega delovanja, enostavno ni znal uskladiti s slovensko konservativnostjo, in zato je prestopil v nemški tabor in podpiral tudi ideje, ki so bile protislovenske.

Ljubljana/Dunaj in naši poslanci, ki tam zastopajo »tuje« ideje, na neki način spominja na današnji Ljubljana/Bruselj, odpira pa tudi vprašanje »emigranta«, ki iz zatohlega okolja odide v veliki svet in se tam sreča z drugačnimi, širšimi pogledi. In hitro postane »izdajalec«.

Dežman je postal izdajalec, prototip narodnega odpadnika in stalni junak slovenske karikature, še posebej s tistimi grabljami, na katere je, potem ko je v mladosti napisal pesmico Proklete grablje o nemškutarju, ki stopi nanje in prav po slovensko zabenti, stopil tudi sam. Brencelj ga ni izpustil iz krempljev vsa leta svojega obstoja. Kljub svojemu delovanju v nemškem kulturnem in političnem krogu na Kranjskem pa se je Dežman ves čas deklariral za Slovenca.

In takrat se v risbi izoblikujeta stereotipa Kranjskega Janeza in 'škrica', oholega, nemškutarskega meščana?

Večina slovenskega prebivalstva je živela na podeželju in logično je prav ta podeželski duh oblikoval splošna prepričanja. Personifikacija Slovenca, ta Kranjski Janez ali Pavliha ali Levstikov Gregor Potrebnik, je nastala v kmečkem okolju, krasila sta jo »zdrava kmečka pamet« in navezanost na tradicijo. Škric, gosposki človek v fraku, pa je predstavljal tujstvo, nemštvo in nemškutarstvo. To polarizacijo so vzdrževali tako konservativni Brencelj kot liberalni satirični listi, ki so mu sledili. Po drugi svetovni vojni pa se pojavi personifikacija Slovenije v narodni noši, vsa majhna in nebogljena je ob svojih velikih bratih.

Ena izmed nenehno ponavljajočih se tem je tudi boj proti davkom; in danes smo spet tam.

Od Brenclja do stare Jugoslavije pa vse do današnje Slovenije – tema davkov je vedno navzoča. To velja sicer tudi za druge države, a pri nas ima neke specifike ravno zaradi prevladujočega kmečkega okolja, kjer velja, da kar imaš in kar si si težko pridobil, težko daš v zameno za neko splošno dobro. Četudi davki v nekaterih obdobjih niso bili tako visoki. A v kateremkoli režimu so Slovenci v zgodovini bili, vedno so imeli občutek, da več plačujejo, kot dobijo. To zgovorno sporočajo karikature.

Morda pa ta »zdrava kmečka pamet« pojma davka v resnici sploh ni razumela? V njem je videla le krajo s strani države, ne glede na to, da je dobila železnico, ki je vozila bolj redno kot današnja.

To res kaže na to, da je bilo zavedanje o javnem dobrem izredno skromno, o davkih se je pisalo in norčevalo na dolgo in široko, skoraj nič pa ni bilo v karikaturah zaslediti o propadanju kmečkih gospodarstev in izseljevanju prebivalstva, kar je bil takrat veliko bolj resen problem. Tudi sprememba kmečkega v delavski razred je ostala malone neopažena.

Treba pa je vedeti, da je teme karikature vedno določalo neko politično prepričanje ali neka stranka v ozadju, in če je ena stranka za davke, je druga proti, in potem obratno, točno tako kot danes. V dvajsetih letih preteklega stoletja so se slovenske stranke razdelile v dva bloka. Na čelu avtonomistično-federalističnega bloka je bila katoliška SLS, na čelu unitarno-centralističnega bloka liberalna Jugoslovanska demokratska stranka. Stranke v opoziciji so opozarjale na davke, dokler niso prišle na oblast. Takrat davki naenkrat niso bili več problem in so jih kritizirali drugi, tisti, ki so jih prej v vladi podpirali. Podobne karikature o davčnem zatiranju Slovencev najdemo v katoliški reviji Ilustrirani Slovenec in v liberalnem dnevniku Jutro, samo protagonisti in stranke na njih so različni.

Tudi trenja znotraj Slovenije, med centrom in pokrajinami, so od tedaj?

Osrednja slovenska dežela je bila Kranjska in tu se je ob volitvah pričakovalo, da bi Slovenci lahko dobili večino, a se to ni vedno zgodilo. Odločil je namreč volilni cenzus, ta pa je bil v prid Nemcem in nemškutarjem, ki so bili premožnejši. Na Štajerskem in na Primorskem tega pričakovanja ni bilo mogoče gojiti, saj so bili Slovenci, pa naj so bili še tako borbeni, v manjšini. Od tod zamera do Kranjske, ki bi edina po demografskem ključu lahko izborila zmago. To se vidi tudi pri taborskem gibanju. Tabori so bili najprej na Štajerskem in Primorskem, samo na Krajnskem ne, ker je bila pretežno staroslovenska. Tako da so jih morali Primorci in Štajerci malo zmigati, in potem je bil organiziran največji tabor v Vižmarjih. Na tabore je prišlo več tisoč ljudi, kar je neverjetno z ozirom na tedanji način obveščanja in transport. Na njih so poleg zahteve po Zedinjeni Sloveniji obravnavali tudi lokalna gospodarska vprašanja.

Po drugi strani so Slovenci v drugih deželah tudi zavidali Kranjski, da se njen položaj hitreje izboljšuje, Avstro-Ogrska se je takrat vendarle postopoma demokratizirala, in ob volilnih reformah v začetku 20. stoletja so imeli osrednjeslovenski politiki boljši dostop do Dunaja kot drugi. Ivan Šuštaršič, predsednik SLS, naj bi na primer na Dunaju med pripravami volilne reforme za dva mandata več na Kranjskem zabarantal en koroški in en štajerski mandat. In tako je nastala karikatura Šušteršiča kot grobarja koroških, štajerskih in primorskih Slovencev, ki jo je objavil liberalni satirični list Osa leta 1906.

In zdaj nimamo niti enega satiričnega lista več.

Do leta 1980 se jih je zvrstilo kakih 80 do 90, sam sem se posvečal tistim s karikaturami. Potem ko je leta 1991 ugasnil Pavliha, ki je izhajal od leta 1944 oziroma 1945, pa smo ostali brez enega samega. Poskus oživitve Pavlihe žal ni uspel. Imamo dobre karikaturiste, a ne posebnih časopisov. Še najbolj to likovno zvrst goji Mladina kot vizualni komentar k člankom, a v specializiranih satiričnih listih je bila najpomembnejša ravno likovna podoba, kar velja tudi za karikature na naslovnicah dnevnikov, kjer opozarjajo na osrednje, aktualne dogodke. Verjetno sta jo dokončno pokopala televizija in internet, ki posredujeta hitre povzetke dogajanja.

To pa pomeni izgon celotne likovne zvrsti. Zdi se mi, da gre za globoko nerazumevanje vrednosti in sporočilnosti risbe, ki je ne more nadomestiti nobena elektronska forma.

To drži, risba kot osnovno likovno sredstvo je iz večine medijev izginila, in to je velika škoda zanjo in za medije.

Ob tem pa vaš pregled kaže, kakšno vrhunsko kvaliteto je znala doseči.

Vrhunsko, v čisto umetniškem in vsebinskem smislu. In to ob vseh omejitvah, ki jih taka risba ima, in ob vseh prepovedih. Tako denimo ni karikature cesarja Franca Jožefa, ki je vladal kar 68 let; prva je izšla v Kurentu šele po razpadu Avstro-Ogrske. Cenzura je bila in je še vedno: vsak režim je imel svoja pravila glede tabujev, zraven pa sta poleg uradne cenzure vedno delovali še skrita cenzura in pa samocenzura.

Zanimivo pa je, da na začetku, v prvih številkah Brenclja in Jurija s pušo, sploh niso imeli domačih risarjev, natisnili so klišeje, ki so jih dobili od drugod, urednik jih je opremil s podnapisi in jih nekako prestavil v slovensko okolje. To so v osemdesetih letih 19. stoletja počeli tudi v Škratu, Rogaču, Brusu, kjer so objavljali karikature čeških karikaturistov. Alešovec je karikature dal risati študentu bogoslovja Francu Zorcu, ki je bil povprečen risar, v prvem planu je domiselna vsebina karikatur. Šele Jurij s pušo, ki je sredi osemdesetih let znova začel izhajati v Trstu, je imel nekega dobrega risarja, a resnični razmah se je zgodil šele z začetkom 20. stoletja z Maksimom Gasparijem, Hinkom Smrekarjem, Gvidonom Birollo, Franom Tratnikom. Najprej so se pojavili v listu Osa, ki je bil protiklerikalno usmerjen; risba je bila povsem na nivoju sodobne secesijske risbe. Ti mladi umetniki vesnani so v tem času študirali v grafični šoli na Dunaju, Tratnik pa v Pragi. Z njihovimi karikaturami in ilustracijami se je pri nas uveljavila risba kot enakovredna likovna zvrst.

So bili ti najboljši karikaturisti izvajalci uredniških idej ali so sami izbirali teme?

Smrekar je vsekakor sam izbiral teme, samoiniciativno risal karikature, satirične ilustracije, nekaj za objavo, nekaj pa kar tako, za razstavljanje v ljubljanskih izložbah. Če pogledamo statistiko, je imel Maksim Gaspari v prvih desetletjih veliko več objav kot Smrekar. Gaspari je bil namreč izvrstna risarska roka, predvsem za portretne karikature, politično pa ni bil prav nič izbirčen: najprej je risal za liberalno Oso, potem za projugoslovansko Jutro, potem za Kurenta, pa za katoliškega Ilustriranega Slovenca…, po vojni pa za Pavliho, torej za delavce.

Smrekar je bil iz drugega testa, zelo samosvoj, izjemen umetnik, ki so ga vse predolgo obravnavali le kot karikaturista, zabavljača; po mojem še do danes ni dobil ustreznega mesta v umetnosti. Bil pa je tudi prvi, ki so ga napadli kot karikaturista. Do tedaj so vedno napadli izdajatelja, urednika, avtorji karikatur niso veljali za odgovorne za njihovo sporočilo.

V mnogih karikaturah, tudi pri Smrekarju, je mogoče videti negativno podobo Juda kot utelešenje pogoltnega kapitalista.

Najprej so se take karikature pojavile v tržaškem Brivcu konec 19. stoletja, zelo eksplicitno protijudovske so bile, napihnjeni bogati židovski bankirji in podobno. Razlog je bil ta, da je v Trstu seveda živela velika judovska manjšina, ki pa je paktirala z Italijani, proti Slovencem. Tudi Smrekar je imel take žolčne antisemitske izlive, najdemo pa jih tudi pri tedanjih slovenskih literatih, recimo pri Vošnjaku; to je bila tudi v slovenskem prostoru precej razširjena tendenca od 19. stoletja naprej.

Če je imel antisemitizem v Trstu konkretno politično podlago, je drugod ni bilo, Jude so iz Maribora pregnali že v 15. stoletju. So to sovraštvo enostavno prevzeli iz germanskega prostora?

Tako je, karikaturisti so tipizirano podobo Juda povzeli iz germanskega območja kot likovni stereotip in ga gojili naprej, ne da bi ga poskušali reflektirati.

Kakšni so bili najpogostejši razlogi za zaplembe in preganjanja skozi čas?

Brenclja so večkrat zaplenili, prvič že leta 1869 zaradi komentiranja spopada med slovenskimi kmeti in nemškimi turnarji, pripadniki nemškega telovadnega društva, ki se je zgodil na Jančah. To je bil eden prvih večjih spopadov na nacionalni ravni med Slovenci in kranjskimi Nemci. V Vevčah je bil ubit Slovenec, morilcev niso izsledili, posredovali so orožniki in vojska, kaznovani pa so bili samo slovenski kmetje. Proti Alešovcu je potekala porotna obravnava, prva sploh v Ljubljani po uvedbi porotnih sodišč za tiskovne prekrške, a so ga, ker je bila v poroti verjetno večina Slovencev, oprostili. Dve leti pozneje pa je bil zaradi prispevka o nemškem krojaču obsojen zaradi kaljenja miru in zaprt za dva meseca na Žabjeku. Kot politični zapornik je imel v zaporu boljši status kot drugi zaporniki. Kasneje se je hvalil, da je tam napisal tri drame.

Tudi časopisa Jutro in Dan so pred prvo vojno zaradi karikatur pogosto cenzurirali, v tiskarni so risbe in besedila vzeli ven in tam je bila potem prazna lisa ali napis Zaplenjeno!, enako v Kurentu pred koncem prve vojne.

V tem času je opaziti tudi premik od prejšnjega proslovenstva k proslovanstvu, naklonjenost ideji o jugoslovanski državi je očitno naraščala.

Drži, za Jutro, prvi dnevnik, ki je leta 1910 začel objavljati karikature, se je celo ugibalo, da naj bi ga plačevala srbska iredentistična organizacija Narodna odbrana. Vsekakor pa so Slovenci v času balkanskih vojn že zelo verjeli v možnost pobega iz Avstro-Ogorske v neki svoj, južnoslovanski krog, in karikature so to razpoloženje spremljale. V tem času so se v dnevniku Dan in prodajno izredno uspešni knjižici Balkanska vojna v karikaturah in pesmih pojavili stereotipni liki zlih Turkov, v drugi balkanski vojni tudi Bolgarov, medtem ko so Srbi vse bolj postajali edini pozitivni liki.

Toda kmalu po nastanku SHS in kasneje Jugoslavije se je satirična ost uprla proti tej novi državi?

Da, in to že leta 1919 prav v Kurentu, ki je prej tako ostro kritiziral Avstro-Ogrsko; avtor je bil Smrekar. Že hitro so se pojavili dvomi o prisilni povezanosti, o neenakopravnosti Slovencev s Srbi in Hrvati, srbski nadvladi… Te karikature kažejo, kako se zgodovina ponavlja: vsakič, ko Slovenci mislimo, da smo postali gospodarji lastne usode, kmalu nastopi razočaranje, nezaupanje… Zdaj smo šele dve dobri desetletji samostojni, pa ne zaupamo več nobeni stranki. Kar me spomni na satirični list Posebna izdaja, ki je izhajal od leta 1937 do 1939 in je v uvodniku napisal, da bo nastopil proti vsem strankam, da ne zaupa nobeni stranki razen stranki veselja in dobre volje, katere program je, da nima nobenega političnega programa.

Prvo anarhistično vstajništvo?

Očitno. Risarja Štefan Jerko in Smrekar sta na karikaturah odkrito opozarjala na srbsko izkoriščanje Slovenije, politike brez izjeme sta risala kot pujske, skratka, za Posebno izdajo je pomenilo biti na oblasti isto kot biti pri koritu.

Z vojno pa hudič vzame tudi šalo.

Med drugo svetovno vojno je bilo zaradi razmer gledanje seveda črno-belo, tako kot v vsaki vojni, do sovražnikov ni bilo mogoče biti razumevajoč in ne strpen do razlik, bili so poosebljeno zlo, pa naj je šlo za okupatorja ali za kolaborante. Karikaturo kot propagandno orožje sta v enaki meri in enako strupeno uporabljali obe domači strani. Tudi domobranska satira je poznala popolnoma ista orodja kot partizanski grafiki. Na karikaturah v reviji Slovensko domobranstvo, ki jih je risal Jože Beranek, so partizani prikazani kot nerodni, razcapani razbojniki.

Zelo ostre so medvojne karikature Rupnika in Rožmana, slednji pa je danes povsem rehabilitiran.

Karikature ljubljanskega nadškofa Rožmana, ki je veljal za glavno katoliško avtoriteto v okupirani Ljubljanski pokrajini, so bile pogoste tudi v prvih letih po vojni, ko so mu sodili v odsotnosti. Nastajale so kot reakcija na njegovo medvojno delovanje in kot del povojnih proticerkvenih tendenc.

Že od prve vojne naprej pa se kaže tudi vizionarska črnogledost karikaturistov. Smrekar v zbirki Zrcalo sveta riše apokaliptične in nadrealistične prizore ne le preteklosti, ampak tudi prihodnosti, po drugi vojni, leta 1947, je na naslovnici Pavlihe risba ameriškega Kipa svobode z atomsko bombo v roki in z napisom: Naprej v borbo za demokracijo. Kot danes…

Smrekar res deluje mračno vizionarsko in potem v drugi vojni tudi tragično umre. Prva leta po drugi svetovni vojni pa so zelo zanimiva, ker takrat še najdemo tudi portretne karikature, poleg domačih izdajalcev tudi kakšnega politika novega režima, predvsem pa tuje kapitaliste in imperialiste, ob informbiroju tudi vzhodnoevropske politike. Po informbiroju pa nastopi neka nevidna cenzura, cepljena na avtocenzuro. Nič več se ne obravnava ne domačih politikov ne predstavnikov narodov in narodnosti v SFRJ, tabu je tudi tema bratstva in enotnosti, pa JLA, neuvrščeni, razredni in komunistični simboli itn. A ob vseh teh prepovedih je še danes videti, kako je karikaturistom vendarle uspevalo karikirati marsikaj prepovedanega: to je domiselnost v ozkem dovoljenem prostoru. Sodelavka Pavlihe Irena Špenko se spominja, da so krtačne odtise vsake številke nekaj časa nosili na pregled v tiskarno Ljudske pravice, potem pa ni bilo več potrebno. Pavliha tudi ni prejemal dotacij, saj se je izvrstno prodajal, dosegli so do 60.000 izvodov naklade. Potem pa so ga počasi izpodrinile druge revije, Teleks, Tribuna, Mladina.

Treba pa je tudi povedati, da so vsi režimi dopuščali ventile za sproščanje družbenih napetosti in so dovoljevali nekatere stvari, ki so bile načeloma prepovedane; to je poznala tudi Sovjetska zveza. Odgovorni urednik Pavlihe je bil v petdesetih letih celo udbovec, a ni čisto jasno, ali ga je nastavila oblast, da bi delal red, ali pa so bili na časopisu tako zviti, da so si sami poiskali človeka, ki jim bo v zaslombo. In jim je res bil, vloženih je bilo 85 tožb, pa samo ena obsodba. Celo Svetozar Vukmanović-Tempo, zvezni minister za trgovino, ni uspel s svojo tožbo na ljubljanskem sodišču zoper odgovornega urednika Pavlihe, ko je Pavliha leta 1955 objavil Amaliettijevo karikaturo šprinterjev-cen, ki bežijo pred počasnežem-plačami, ljudje pa vpijejo: Tempo! Tempo! Sodišče je presodilo, da gre za primer zakonite družbene kritike. Urednik je dobil samo partijski opomin. Vukmanović se je pritoževal celo Titu, ta pa se je menda smejal in mu svetoval, naj vloži civilno tožbo.

V samostojni Sloveniji pa je edini poskus cenzure tisti zoper glasbeno skupino Strelnikoff in njihovo Marijo s podgano.

A ni bil prvi tovrsten, Slovenci so se že leta 1913 javno razburjali, ker je Fran Podrekar narisal vodiško Johanco kot Marijo s teličkom v naročju, še bolj pa leta 1928, ko je Jutro objavilo karikaturo katoliškega politika Antona Korošca v okrvavljenih duhovniških oblačilih. A tako pač je, satira, če je blaga, ni več resnična satira, kot žanr namreč vedno hodi po robu dopustnega in dostojnega.