Očitno je, da je Življenje, Smrt in Lepota – tak je namreč naslov razstave Andyja Warhola, ki je do 19. januarja na ogled v bodoči evropski kulturni prestolnici leta 2015, belgijskem mestu Mons – prireditev, ki je likovno še vedno aktualna, saj vabi široko občinstvo. No, marketinško odmevnost si v Warholovem primeru lasti tudi vse umetnostno tržišče, na katerem se je v času te velike zvezde poparta in po njegovi smrti leta 1987 »obrnila« ogromna količina njegovih del. Cene teh (slika 200 One Dollar Bills je na primer leta 2009 na dražbi pri newyorškem Sotheby's dosegla ceno 43,8 milijona dolarjev, slika Green Car Crash leta 2010 pri newyorškem Christie's 71,1 milijona dolarjev, leta 2012 pa je bil Warhol še vedno najbolj prodajani umetnik s skupnim izkupičkom okoli 330 milijonov dolarjev) ostajajo skoraj neprimerljive z deli katerega koli umetnika; no, s sliko Dustheads, prodano za 48,8 milijona dolarjev, se mu je letos približal tudi že prav tako pokojni umetnik, sicer pa najtesnejši prijatelj, s katerim sta slabi dve leti sodelovala na ustvarjalnem področju, Jean-Michel Basquiat.
Našla sta drug drugega
To je morda na videz neprimeren uvod v opis dunajske razstave Warhol/Basquiat v galeriji Bank Austria Kunstforum, ki je odprta do 2. februarja prihodnje leto, pa vendar je tudi ta prireditev oglaševana kot dogodek »z vrednostjo 500 milijonov evrov«. Pri tem poleg nekaterih pomembnih avtorskih originalov enega ali drugega umetnika združuje tudi rezultate njune skupne delavnice, ki so sicer v lasti züriškega galerista Bruna Bischofbergerja. Ta je dela prvič delno prikazal leta 1984 pod nazivom Kolaboracija, medtem ko je občasno skupno delovanje obeh umetnikov trajalo še dobra tri leta, potem pa ga je dokončno prekinila Warholova smrt. Basquiat je ta dogodek zaznamoval z nekaj Warholovimi portreti in sliko njegovega nagrobnika še pred svojim žalostnim življenjskim zaključkom (zaradi prevelikega odmerka heroina) le leto pozneje, v starosti komaj sedemindvajset let.
Kako je bilo pravzaprav videti sodelovanje obeh zvezdnikov? Leta 1983 se je tedaj že uveljavljeni Basquiat, ki je sicer začel na cesti – kot samouk pod psevdonimom Samo – kot grafitar, naselil blizu Warholovega newyorškega prebivališča. »Vampir« in »Maskota«, kot ju je takrat poimenovala kritiška publicistika, sta začela sodelovati v Warholovi delavnici, ki jo je ta že leta 1962 ustanovil za produkcijo svojih sitotiskov in filmov. Treba je vedeti, da se je po letu 1968, ko je Warhol med drugim preživel atentat, »podzemna« umetniška scena v New Yorku nekako umirila, in simbolično lahko zapišemo, da sta oba slikarja potrebovala drug drugega – Warhol je potreboval svežo kri, Basquiat pa slavno ime.
Obnovljeno vzdušje »delavnice«
Ob sami dunajski postavitvi velja omeniti, da je strokovna galerijska služba poskrbela za obnovljeno »delovno« vzdušje njune delavnice iz najboljših časov: tako je možno na določene datume (še 11. januarja in 1. februarja) slediti srečanju z jazz glasbo iz Warholovega časa ter njegovim filmom z The Velvet Underground, za zaključek razstave pa bo na ogled še film Basquiat, ki ga je posnel slikar Julian Schnabel z Davidom Bowiejem v vlogi Warhola; razstavo seveda dopolnjujejo še posebna vodstva in pogovori.
Nekaj najznačilnejših Warholovih del, kot so portreti v sitotisku Mao, Marilyn Monroe, Mona Liza, Zadnja večerja (po Leonardu), poleg črno-belih zarisov na platnu (seriji Eggs in Crosses) ter Basquiatovih risb in slik, nastalih med letoma 1981 in 1986, zagotovo še vedno navdušujejo bolj kot njuna dela iz skupne delavnice. Čemu? Morda prav zato, ker je predvsem v Basquiatovih originalih več duha iz kriznih razsežnosti masovnega potrošništva; tu so motivi nasilne spolnosti, narkomanije, borznega utripa, rasizma in še česa, vse do podob iz sveta jazza. Veliko je tudi športne simbolike, vse to v mešanici indiskretnih, kričečih reklamnih barvah s ceste. Basquiat je sicer zapustil okoli tisoč slik in dva tisoč risb iz svojega kratkega, devetletnega profesionalnega časa.
Parodija in kritičnost
Basquiat svoji značilni, morda celo preveč enostavni igrivosti dodaja tudi cinizem, ki včasih dobesedno prevpije njegov groteskni zapis: v eni svojih znanih slik Brown Spots (1984) se je celo dobesedno »spotaknil« ob lik ostarelega Warhola, ko je odprto banano prekril z znamenito belo lasuljo s sončnimi očali. In zanimivo, da se leto potem pojavi njuno skupno delo z naslovom Banane s tem istim »bananskim« likom in z bolj ali manj prepoznavnimi, razpršenimi znaki iz potrošniške kulture: torej kot neke vrste parodija na jasne, izčiščene prispodobe in podobe iz Warholovega umetnostnega repertoarja, ki so ga ustoličile visoko nad drugimi ustvarjalci kot najvidnejšo umetnostno ikono svojega časa.
Kaj podobnega se takrat ni moglo »zgoditi« Jean-Michelu Basquiatu in se verjetno tudi kdaj v prihodnosti ob morebitni revalorizaciji svetovnega pop trenda ne bo moglo. Basquiat je za vedno ostal v senci številnih imen angloameriškega sveta, ki so ustoličila simbole potrošništva predvsem z njihovim poveličanjem, manj pa smo si jih zapomnili po kritičnem razmerju do njih. Morda pa je tega Basquiat vendarle vsaj nakazal s svojo lastno življenjsko usodo.
