V petih letih obstoja se je kvartet krepko oprijel našega klubovja. Pred dvema letoma so v lastni režiji izdali odličen prvenec in prispevali glasbo za gledališče, lani so zakrožili s Klubskim maratonom, ta mesec pa so pri založbi KAPA izdali svojo drugo ploščo. Že ovitek, ki ga je spet oblikovala Mina Fina, se ne razlikuje bistveno od istoimenskega debija in namiguje, da smo dobili drugi ton (z)godbe Čao Portorož. Že zgodaj izoblikovani prepoznaven bazičen kitarski alter-rockovski zven so naturalizirali s prizvokom jugo-alter-rocka beograjsko-novosadskega trikotnika Disciplina kičme-Boye-Obojeni program. Na to dodatno napeljuje srbohrvaščina, ki jo uporabljajo ob slovenščini, francoščini, angleščini in drugih onomatopoijah. Refreni, besedne igre in medklici so bolj anekdotični kot sporočilni. V vokalizaciji se kitarist Gregor Andolšek in basist Ivian Kan Mujezinović izmenjujeta, izzivata, dopolnjujeta, izrivata in stopnjujeta naelektreno fluidnost dveh kitar na efektih, distorziranega basa in dinamičnega bobna. Abstrakcija besed, zvokov in fraz stopnjuje dramatični lok kitarske vožnje. Njihov glasbeni jezik je enostaven, izliti optimizem, hudomušnost in inštrumentalna elastičnost pa nalezljivi. Napevi hitro zlezejo v podzavest, od koder nezavedno zažvižgajo.
Drugi namig, da je nova plošča nadaljevanje prve, je ista ekipa sodelavcev. S producentom Žaretom Pakom so se lotili snemanja podobno kot prvenca in ohranili karmo živega benda. Osem skladb, ki minejo v kratkih, a sladkih dvajsetih minutah, zaobjame zadnja tri leta ustvarjalnega razvoja. Skladbi Ću in Anže poznamo z lanske kompilacije Klubski maraton 12, z Evroazijo pa sodita med tiste, ki so nasta(ja)le še za časa prvenca. Kot hita plošče izstopata prvi single Ljubavna in komad 84. S prvim jih z lahkoto vmešamo v novo srbsko sceno, medtem ko se krik v prekratki multilingvistični 84 – »Ljubljana je. Ni Ljubljana.« – sliši kot novovalovski hommage Otrokom socializma in ljubljanski alternativi 80. let. Drugo plat plošče tvorijo strukturno krepkejše in izvedbeno zahtevnejše skladbe mlajšega datuma Chien, Ma in Kino Udarnik. Premo sorazmerno s pridobljenimi veščinami in samozavestjo postaja igrivost Čao Portorož bolj razdelana, nepredvidljiva, polna novih potencialov in odklonov.
Sodeč po zadnjih intervjujih s skupino so drugo ploščo preprosto morali posneti. Z njo so dozoreli in si ambiciozno tlakovali pot v prihodnost. Dokler bo bend ohranjal živi ogenj zvočnega raziskovanja in srčnost igre, bo njihova godba pristna in iskrena. Odprte so jim vse poti, vendar – le kam v tej sprijeni Sloveniji?