Pred usodnim letom 2008 je bila Irska blizu polne zaposlenosti z razmeroma hitro rastočim gospodarstvom, ki je, podobno kot v Sloveniji, poleg izvoza na trge EU doma v veliki meri slonelo na bliskoviti ekspanziji gradbenega sektorja. Slednji je na svojem višku leta 2006 predstavljal četrtino dodane vrednosti in slabih 13 odstotkov zaposlitev irskega gospodarstva. Za primerjavo, v Sloveniji se je delež gradbeništva v dodani vrednosti med letoma 2006 in 2008 gibal okoli sedmih odstotkov in pol, pri tem pa je sektor zaposloval »zgolj« dobrih 9 odstotkov vseh zaposlenih. Razliko med nami in Irci gre pripisati velikosti nepremičninskega balona, ki je na zelenem otoku dosegel rekordne vrednosti v celotni EU, gnan z leti nadpovprečne gospodarske rasti in poplavo poceni denarja. Medtem ko so naše banke imele bolj uravnotežen portfelj (potencialno rizičnih) kreditov, so se irske po ameriškem vzoru skoraj izključno posvetile nepremičninskim posojilom. Tudi na Irskem je del kreditov nasedel v nepremičninah kreditno manj sposobnega dela prebivalstva.

Kot velja za vse »kvalitetne« balone, je tudi na Irskem veljalo, da je balon vzdržal toliko časa, dokler je večina investitorjev verjela, da se bo zgodba o uspehu nadaljevala. Balon je deloval in pozneje tudi počil, ker so nekateri kreditojemalci in kreditodajalci verjeli, da se rast cen nepremičnin ne bo nikoli končala in da slednjo poganjajo zdrave osnove in ne špekulacije na trgu. In ko je prišlo do korekcije na trgu nepremičnin na Irskem, je bila ta silovita. Cene nepremičnin so padle na raven pred letom 2000, kar je pomenilo, da so se cene stanovanj v Dublinu znižale za 62 odstotkov v primerjavi z najvišjim doseženim nivojem iz leta 2006. V Sloveniji so cene stanovanj lani padle na raven iz predkriznega leta 2007, kar je pomenilo kumulativen padec cen rabljenih stanovanj za slabih 15 odstotkov, še nekoliko višji pa je bil po podatkih Statističnega urada padec cen novih stanovanj. Medtem ko je kriza irskemu trgu nepremičnin izbila dno, je pri nas dno zgolj preluknjala in vrednost nepremičnin pri nas prej curlja, kot da bi jo odneslo naenkrat.

Podobno velja tudi za primerjavo med irskimi in slovenskimi bankami. Irski račun za bančno luknjo je tako znašal 45 milijard evrov, kar je v letu 2010 pomenilo proračunski deficit dobrih 32 odstotkov BDP. Za osvežitev spomina, slovenske številke znašajo 4,8 milijarde evrov ali dobrih 13 odstotkov BDP leta 2013 oziroma 3 milijarde evrov (dobrih 8 odstotkov BDP) za tri banke v državni lasti. Bistvena razlika je tudi v tem, da so Irci pod težo bremena reševanja bank za pomoč zaprosili trojko in dobili pomoč v znesku 35 milijard evrov.

Kaj je pomenila bliskovita dokapitalizacija bank na Irskem, s katero je vlada vsakega davkoplačevalca zadolžila za dodatnih 22.500 evrov? Gospodarska rast se je razmeroma hitro pobrala in bila po kriznih letih 2008–2010 v letu 2011 dokaj robustna, leti 2012 in 2013 pa sta prinesli stagnacijo. Eurostatova napoved za prihodnji dve leti je bistveno ugodnejša od tiste za Slovenijo, saj je napovedana 1,7- oziroma 2,5-odstotna rast (pri nas enoodstotna kontrakcija prihodnje leto in komaj opazen 0,7-odstoten dvig BDP v letu 2015). Brezposelnost na Irskem ostaja visoka s slabimi 15 odstotki proti slovenskim devetim odstotkom. Podatek pa je še toliko bolj alarmanten ob dejstvu, da se je emigracija mladih iz Irske znova bistveno povečala med krizo in po njej. Slednja namreč znatno izboljšuje siceršnjo sliko brezposelnosti. Tudi bančni sektor se otepa posojil, ki se ne servisirajo redno, in drugih podobnih naložb (ang. zombie assets) in posledično ne kreditira gospodarstva v zadovoljivi meri.

A irska zgodba ima dodaten zaplet, s katerim se v Sloveniji težko poistovetimo. Irski bruto domači proizvod je dobrih 20 odstotkov večji od njihovega bruto nacionalnega proizvoda (BNP). Z drugimi besedami, dobro petino vsega, kar ustvarijo rezidenti Irske, je plod dela podjetij v tuji lasti. Irski BNP je tako padal tudi v sicer uspešnem letu 2011 in kljub marginalnemu izboljšanju ne kaže pretiranega potenciala za rast. Irsko torej še bolj temačne usode rešujejo tuje multinacionalke. Multinacionalke na Irskem delujejo kot platformne tuje investicije, pri čemer prednjačijo ameriška visokotehnološka podjetja, ki jim Irska služi kot stopnica do evropskih in drugih svetovnih trgov. Irska gospodarska rast v osemdesetih in devetdesetih letih prejšnjega stoletja je dobila zagon z vstopom več tujih investitorjev, vendar pa ob koristih, ki jih tuje investicije prinašajo, obstaja tudi tveganje umika investitorjev na bolj zelene poljane. V tem primeru bi kazalo imeti močnejše jedro domačega gospodarstva, ki bi lahko sčasoma nadomestilo luknjo, nastalo za pobeglimi tujci.

Slovenija se za zdaj na vse načine izogiba irskemu scenariju in ji, vsaj za zdaj, ni bilo treba zaprositi za zunanjo pomoč pri reševanju nasedlega gospodarstva. Ključno vprašanje pa ostaja, ali bo izogibanje trojki Slovenijo stalo manj, kot je vsiljen varčevalni program stal Irsko? Slovenski »zmoremo sami« pristop k reševanju krize nam je za zdaj prinesel kumulativni padec BDP za 10 odstotkov od začetka krize, povečano brezposelnost (za dobrih pet odstotnih točk), skokovito rast zadolženosti in cen zadolževanja ter ne nazadnje tudi padec plač v zasebnem in javnem sektorju. Podobno se je godilo na Irskem, ki je od 2008 preživela 20-odstotno »negativno korekcijo« BDP, brezposelnost pa se je povečala za dobrih 8 odstotnih točk. Kljub temu da Irci krize še niso povsem prebrodili, so njihovi obeti bistveno boljši od slovenskih. Nas čaka vsaj še eno »izgubljeno leto«.