Po devetih mesecih Frančiškova zvezda še vedno žari in greje. Še več – navdihuje v dobrem, kar priznavajo tudi tisti, ki v poglavarja Katoliške cerkve zrejo z zgodovinsko, sociološko in teološko utemeljeno skepso. Ampak papež Frančišek čisto zares vzbuja upanje, da evangelij v Rimu (spet) šteje in da bo Cerkev znala sestopiti iz »sakralne religioznosti v prostor celostne človečnosti«, kot bi rekel daljnovidni Edvard Kocbek, ki je prav to »nemoč« zameril predvojni Cerkvi.

Frančišek Cerkve in krščanstva v letu 2013 ni spremenil, zagotovo pa ju je odločilno zaznamoval. »Sveti piar«, okronan z osebno karizmo, mu je pri tem odlično služil. S simboličnimi gestami je opozarjal na nujnost in smer sprememb. Takoj po izvolitvi je, na primer, zavrnil razkošni zlati križ, prevoz v limuzini in bivanje na vatikanskem dvoru. Izbral si je preprostejši dom Sv. Marte, se slikal s podarjeno katrco in si vzel svobodo, da kdaj pobegne protokolu in varnostnikom. Za prvi obisk si ni izbral pomembne države ali univerze, s katere bi pošiljal akademska sporočila svetu. Odpotoval je na nesrečno Lampeduso, sam, brez Bertoneja, ki je takrat še zasedal položaj državnega tajnika, in od tam povedal Italijanom in Evropi, kar jim gre. Beguncem je treba pomagati in jih sprejeti, je poudaril tudi v prvi božični poslanici. V zgodovino so šle tudi njegove besede: kdo sem jaz, da bi obsojal geja, ki išče Boga? Kdo sem jaz, da bi obsojal, je pravzaprav maksima, ki daje papežu Frančišku sliko in ton.

S premišljenimi organizacijskimi in kadrovskimi potezami pa je nov papeški koncept nadgradil v operativen program. Brez sprememb doktrine. S kolegijem kardinalov se je lotil prenove okostenele, 2000-glave kurije, s preiskovalno komisijo je vzel v svoje roke vatikanske bančne posle, z zamenjavami članov v kurijskih telesih je zmanjšal težo konservativcev. Iz kongregacije za škofe je denimo nedavno odstavil kardinala Burkeja, znanega po silovitem nasprotovanju abortusu in gejevskim porokam. Nato je leto zaokrožil še z okrožnico Evangeljsko veselje, s katero je kritiko kapitalizma izpod peres svojih predhodnikov oplemenitil z jasnostjo, ki ne dopušča več interpretacij, da so zlo kapitalisti, ne pa sistem sam. Ubija ekonomija izključevanja, je zapisal papež, prst uperil v »strukturno revščino«, »diktaturo gospodarstva brez človeškega cilja«, »absolutno avtonomijo trgov« in se zavzel za pravico držav, da poskrbijo za skupno dobro. Kot Latinskoameričan pač dobro ve, kaj lahko stori ljudem v liberalizem zavit pohlep. Več kot pomenljivo je, da si je prav z okrožnico prislužil silovite kritike: da ga vleče na levo ali celo v marksizem.

Papež je seveda zgolj in samo vrhovni poglavar Cerkve, omejen fizično, kadrovsko in prostorsko. Zmogel bo le toliko, kot bo zmogla Cerkev pod njegovim vodstvom. Celo njegov podpornik, kardinal Kaspar, svari pred prevelikimi pričakovanji, češ, papež lahko prenovi Cerkev, ne more pa je na novo izumiti. S čim vse se mora soočati, kažejo ne nazadnje tudi reakcije slovenskega klera na njegove klice k odgovornosti in življenju po evangeliju. Škof Glavan se je na primer pred dnevi »proslavil« s trditvijo, da sta bila odstavljena nadškofa le žrtveni jagnjeti. Žrtveni jagnjeti? Škofu so, kot kaže, pozabili povedati, katere odločitve je sprejel nadškofijski gospodarski svet, ko ga je v Mariboru vodil škof Stres, in zakaj je sporno ustanavljati slamnata podjetja, pri čemer je sodeloval škof Turnšek...

Tudi Frančiška, ne le vse nas, očitno čaka težko leto…