Toplo kosilo najlepše božično darilo

Vedno več lačnih trkalo na vrata

Žalsko zavetišče ni samo zgradba, v kateri ljudje, ki nimajo doma, spijo in se prehranjujejo, ampak lahko tudi delajo, ustvarjajo, se družijo, smejijo in občasno tudi sprejo. Tudi med gradnjo javne kuhinje so se kdaj skregali, vendar je Miša, ki je bila glavna nadzornica, stvari hitro spravila v red in jih pomirila. Ob odprtju je bila ganjena in je z velikim cmokom v grlu morala priznati, da so jo s svojo pridnostjo in zagnanostjo vsi po vrsti presenetili. »Brez njih projekta nikoli ne bi izpeljali. Vse so sami naredili, samo elektriko in vodo so nam brezplačno napeljali obrtniki, ki se na to spoznajo,« je dejala.

Letos spomladi se je začelo dogajati, da so ljudje iz vseh koncev žalske občine začeli trkati na vrata zavetišča in prositi za hrano. Miša je vsakemu dala pol kilograma kruha in kakšno pašteto, vendar si je kmalu morala priznati, da tako naprej ne bo šlo. Lačnih ljudi je bilo iz meseca v mesec več, v zavetišču pa ni bilo denarja, da bi kupili toliko hrane, da bi vse nahranili. Odločila se je, da pripravi program javne kuhinje in ga pošlje na občino, ki jo je pri njenih prizadevanjih takoj podprla. Čeprav je kriza in je treba varčevati na vseh področjih, so žalski svetniki brez problema našli 40.000 evrov, s katerimi bo občina upravičencem zagotovila topli obrok, donatorji pa so poskrbeli za ves material, s katerim so uporabniki zavetišča na mestu, kjer je bila prej garaža, zgradili kuhinjo.

Miša je postala druga mama

Občina Žalec je na javnem razpisu kot najugodnejšega ponudnika izbrala Gorenje Gostinstvo in z njim sklenila pogodbo za dve leti. Denar bo zadostoval za 40 kosil. Doslej so potrdilo o upravičenosti izdali 29 občanom in občankam, ki na mesec nimajo več kot 323 evrov prihodkov. Če bo število upravičencev naraslo, bo občina priskrbela dodaten denar. »Če bo treba, bomo na račun javne kuhinje pač zgradili kakšen meter manj pločnika ali asfalta,« je obljubil župan Janko Kos. »Najbolj pomembno je, da imamo srce, da ohranimo človečnost. Rad bi se zahvalil naši Miši. Svojega dela ne opravlja samo kot poklic, službo, ampak kot poslanstvo. Ona je resnično srčna ženska, duša, na katero se lahko ljudje obrnejo. Ona je simbol vsega lepega in dobrega. Če bi si jo veliko ljudi vzelo za zgled, bi nam bilo v življenju lepše,« je še dodal župan in vsi so vedeli, da je mislil iskreno.

Da Miša v sebi nosi ravno pravo mero ljubezni, topline in strogosti, nam je zaupal tudi 37-letni Franci, ki jo kliče mama. Imel je zelo težko življenje. Ko je bil star 16 let, mu je umrl oče, šest let kasneje je izgubil še mamo. Zašel je v slabo družbo, se začel drogirati in padel na dno. Spal je na prostem in živel iz dneva v dan. »Najtežje mi je bilo, ko se je stemnilo in sem gledal v osvetljene hiše. Predstavljal sem si, da ljudje sedijo ob mizi in večerjajo. Bil sem lačen in osamljen. Hodil sem po snegu sem ter tja in rešitev iskal v drogi. Ko sem se zadel, je bilo za kratek čas bolje in se nisem zavedal, da v resnici tonem vedno globlje.« Čeprav je bilo zelo hudo, se je rešil zasvojenosti z drogo in zadovoljstvo poiskal v drugih stvareh. Zavetišče je zdaj njegov dom, kjer se počuti varnega in sprejetega.

Samo je v zavetišče prišel šele pred dobrim mesecem. Prej je živel pri prijatelju v Levcu, vendar je bil večkrat lačen kot sit. Ko je pritisnil mraz in je imel že otrple noge, je spoznal, da tako ne more več živeti. Zdaj je na toplem in sit, več pa ne potrebuje, ker je navajen na skromnost. »Odkar pomnim, sem sam. Očeta nisem poznal, mama pa je odšla v Nemčijo. Že štirideset let je nisem videl in slišal. Pravijo, da je menda še živa. Ker sem bil tak siromak, si nikoli nisem ustvaril svoje družine. Nisem hotel, da bi bili tudi moji otroci siromaki,« je priznal in pristavil, da kljub težki življenjski preizkušnji nikoli ni slabe volje. »Le zakaj bi bil slabe volje? Zdrav sem in nič me ne boli, če imajo drugi drage avtomobile in lepe hiše. Mene bogatija ne gane. Samo da sem na toplem in da nisem lačen.«