Ob predpostavki, da je Boris Johnson res inteligenten, se znajdemo v hudih škripcih: če inteligenca ni zmožna ne akumulirati znanja ne iz njega analizirati in deducirati kompleksnejših misli, ampak zmore proizvajati le najbolj slaboumne fašistoidnosti, čemu potem sploh koristi? Če je inteligenca tako družbeno škodljiva, kot je videti iz njegovega primera, potem bi bilo bolje povsem osamiti tista dva, domnevno najbolj inteligentna odstotka prebivalcev na kakšnem Deviškem otočju, kjer bi se pohlepni brihtneži žrli med seboj do konca, in svet bi bil rešen.

Johnson je seveda čisto preprosto bedak, a to samo po sebi ni dovolj zanimivo in ne dovolj redko, da bi bilo vredno omembe, če ne bi bil zaradi svojega političnega položaja zelo nevarno teslo. Župan enega najpomembnejših mest na svetu je, ki si obeta postati britanski premier. Britanski Berlusconi. Postati predsednik ljudem, kot je denimo Susan Boyle.

Susan Boyle je tista škotska pevka, ki je leta 2009 zmagala na britanskem tekmovanju talentov in v 14 mesecih prodala 14 milijonov plošč. Tista mila okroglolična gospa petdesetih let, ki ni presenetila le zaradi svojega izjemnega glasu, ampak zaradi svoje drugačnosti, socialne in tiste druge, ki se ji reče aspergerjev sindrom in ki je oblika avtizma. Mešanica neverjetnega glasu in predanosti petju na eni strani in vztrajnosti nekoga, ki mu v današnji družbi, prosto po Borisu J., ne bi smelo uspeti, na drugi strani. Ki pa ne glede na dejansko inteligenco ne bi opravila nobenega inteligenčnega testa, ker ima zaradi svoje bolezni težave z vzdrževanjem očesnega stika, ker se ob vsiljivih vprašanjih zmede in zapre vase in ker jo prevzame nelagodje, kadar je sama ali v družbi tujcev. In ji skorajda zares ne bi uspelo, saj so jo neštetokrat zavrnili s posmehom. »Povsem odporna sem proti zasmehovanju,« je nedavno izjavila v intervjuju za Guardian.

Susan Boyle so družbe v preteklosti, in bi jih tudi v takšnih, v katerih bi borisi johnsoni uresničili svoje napovedi, zaprle v kakšen zavod. Ni, da bi na današnji predvečer božiča nizala podrobnosti o tem, kako se je v teh domovih njihovo življenje končalo, kadar so presoje o tem, kdo ima pravico živeti in kdo ne, sprejemali inteligentni johnsoni. Naj raje navedem, kaj se je dogajalo, ko so inteligentni ljudje »dobronamerno« verjeli v izboljšanje človeške vrste, in sicer tako, da se inteligentne, lepe in zdrave ločili od ne-inteligentnih, ne-lepih, ne-zdravih.

Prvo dejanje teh »dobronamernežev« je bilo, da so se razglasili za razsodnike. Oni so bili tisti, ki so postavljali merila inteligence in prav brihtno ugotovili, da so inteligentni prav oni. Ta samooklic je zabaven. Če človek glasno zavpije: jaz sem nor!, ali mu smemo verjeti? Če je nor, vendar ne more vedeti, da je nor; če to ve, torej ni nor. Toda – ali je pameten, četudi vpije, da je nor? V tem primeru je vendar nor…

No, ko ima taka skupina dovolj moči, da si dovoli razglasitev lastne superiornosti, začne v družbi uveljavljati svoj model izboljšanja človeške vrste, ki bo, resda z nekaj kolateralne škode, svet naredil krasen, nov, srečen. Ta projekt se je poimenoval evgenika. Leta 1900 so v Kaliforniji začeli kastracijo zločincev, da ne bi zaplodili novih zločincev, in sterilizacijo na deset tisoče revnih žensk, da ne bi rodile novih revežev. Da bi prevladal zaželen tip človeka, so bili seveda prepovedani rasno mešani zakoni. Projekt je temeljil na predpostavki, da revščino in zločin iztrebiš tako, da iztrebiš revne in zločince.

Švedska je bila prva dežela na svetu, ki je leta 1921 ustanovila Inštitut za rasno biologijo, kjer so določili zaželene fenotipe prebivalcev, tiste z nezaželenimi pa sterilizirali. Sprva prostovoljno, potem… Švedsko sta posnemali Finska in Norveška, Danska je nekaj kasneje »erotično imbecilna« dekleta, verjetno je šlo predvsem za revne prostitutke, izolirala na nenaseljen otok, da se »pokvarjeno seme« ne bi širilo. In šele leta 1933 je zadevo v svoje roke in kmalu zatem v svoje plinske celice vzela tudi Nemčija.

Naj ne bo niti kančka dvoma: vse te projekte so v najbolj razvitih delih sveta vodili zelo inteligentni ljudje, ki so brezhibno merili, tehtali in ocenjevali ljudi, izračunavali stroške, ki jih ti povzročajo družinam in državi, njihovo delovno (ne)uporabnost in seveda njihovo (ne)estetskost. Projekt je v Nemčiji potekal pod geslom »biologija po meri politike« in vrhunski biologi, zdravniki in drugi znanstveniki so pridno odbrali in staršem na silo odpeljali otroke, pa tudi odrasle, ki so zaradi takšnih ali drugačnih motenj odstopali, in jih »nevtralizirali«, kot se je temu tudi lepo reklo.

Susan Boyle – njeno pot v celico tlakuje londonski župan. Susan namreč nedvomno sodi v tiste odstotke, za katere politik meni, da se jim je nesmiselno posvečati. Eno najpomembnejših mest na svetu vodi fašist. In razen nekaj ogorčenja se ob njegovih izjavah ne zgodi nič; kot bi bili leta 1910. Ker ga ni treba jemati resno? Pa saj tudi Hitlerja leta 1933 spodobni ljudje niso jemali resno. Razen tistih, ki so jim odpeljali otroke. Da se danes kaj takega ne more ponoviti? Ne se hecat. Dovolj je še ena kriza, ena velika vojna, potres ali kakršna koli katastrofa, pa bodo te »inteligentne« ideje v vsesplošnem reševanju lastne kože meso postale. Koga se bo prvega odrinilo od lonca, koga pahnilo z vlaka, kaj bo v kaosu narekoval socialni darwinizem? Evropa vse bolj potuje v preteklost. Pozablja strahovite lekcije svoje norosti, pozablja dosežke svoje modrosti. Gleda naprej in ne vidi, da vozi rikverc.