Occamova britev pa je tudi naslov češkega filma v režiji Dana Svateka, ki ga je prejšnji teden prikazala TV Slovenija. Kljub naslovu v filmu ne gre za kakšen filozofski disput, marveč za prav zanimivo kriminalko s filozofskimi implikacijami glede vprašanja korupcije. Poglejmo.
Zakonski par se vrača z nekega obiska in na cesti obtiči v koloni, ki je nastala zaradi prometne nesreče. Mož postane nestrpen in ženi predlaga, da bi obšla kolono po neki stranski poti. To je pač klasičen prijem, s katerim film zvabi ljudi v nesrečo, toda mar se ne že Dantejeva Božanska komedija začne z »Na sredi našega življenja pota, sem gozdu črnemu zašel v globine, ker me na stranpot je zavedla zmota«? In komaj sta se zakonca ognila neki oviri, sta v gozdu naletela na novo – na rampo, ki jima je zapirala pot. Mož poskuša avto obrniti, a pri tem zapelje v jarek. Iz avta vzame GPS-napravo, ki naj bi kazala pot do bližnje vasi. In res prideta do neke zapuščene in napol podrte hiše. Tam zakonca postaneta priči umora. Iz črnega terenca, ki se ustavi blizu tiste podrtije, dva moška privlečeta tretjega, ga prisilita, da poklekne, nato ga eden ustreli v tilnik. Tipa bi se odpeljala, če ne bi zaslišala GPS-naprave, ki je zakoncema dajala napotke, v katero smer naj gresta. Vsa panična se poženeta v beg nazaj skozi gozd, a ju kmalu dohiti tisti črni terenec z morilskima tipoma. Ta stopita iz avta in na smrt prestrašena zakonca vljudno vprašata, ali jima lahko kako pomagata. Lahko, če izvlečeta najin avto iz jarka.
V hollywoodskem filmu priče zločina niti po čudežu ne preživijo, če pa se film dogaja v deželi, ki se je iz socializma spreobrnila v kapitalizem, je takšen čudež mogoč, toda za ceno skoraj »kafkovske razsežnosti«. Brž ko prideta zakonca domov, se med njima vname prepir: naj zadevo prijavita policiji ali ne? Žena, ki je še vedno vsa histerična od strahu, že vrti telefon, da bi poklicala policijo, mož pa jo ustavi. Kaj pa naj prijavita? Da sta videla neznanca ubiti nekega moškega? In da sta videla tudi njun avto, pa si nista zapomnila registrske tablice? V takšni situaciji se torej logika ne obnese, če naj bi najpreprostejša rešitev po principu Ockhamove britve pomenila prijavo zločina. Toda če se odrečeš »najpreprostejši rešitvi«, ki ima v tem primeru še konotacijio moralnega imperativa, se lahko stvari šele zares zapletejo.
Če zakonca nista hotela na policijo, pa je ta prišla k njima, ker je bil njun avto »opažen« v bližini vojaškega območja, kjer se je zgodil zločin. »Ali sta kaj videla?« »Nič.« Toda s tem nikalnim odgovorom sta zakonca iz pasivne pozicije, v katero ju je prikoval njun strah tako pred policijo kot pred kriminalci, prestopila v aktivno držo prikrivanja zločina: iz prič zločina sta postala njuna sokrivca. (Prav kakor je védenje za korupcijsko dejanje samo korupcijsko, če pomeni njegovo dopuščanje.) In kot sokrivca sta bila tudi takoj nagrajena: prejela sta kreditno kartico (s PIN-kodo) umorjenca, ki je bil neki bogat poslovnež, kot sta izvedela iz časopisa. Toda zakonca se ne počutita kot sokrivca, zato si dopovedujeta: »Te kartice ne smeva uporabljati.« Toda mož dela kot kuhar in žena kot poštna uradnica, njun sin pa je še brez dohodkov: »A ne bi vsaj njemu kaj kupila?« Ko nastopi skušnjava, se Ockhamova britev bolje obnese: če dobiš kreditno kartico, ali ni »najpreprostejša rešitev« ta, da jo tudi uporabiš?
Seveda, toda če jo dobiš od banke, si njen dolžnik, če pa od mafije, si njen. Češka mafija tudi ubija, kot smo videli, toda le v medsebojnem obračunavanju (umorjeni poslovnež je bil velik dolžnik, ki ni hotel ali mogel plačati svojih dolgov in je sam načrtoval umor svojega upnika – ta ga je samo prehitel, kot se je sam pohvalil). Sicer pa raje uporablja zapeljevanje s skušnjavo korupcije in druge negrobe prijeme. Kot je zapeljevanje ženske. Na ulici se ob ženi iz zakonskega para ustavi črn mercedes z elegantnim moškim, prav tistim, ki ga je videla stati ob morilcu, in jo vabi, naj prisede. In prav ona, ki je najbolj hotela prijaviti zločin, zdaj s tem, da prisede k samemu naročniku umora, zapravi še zadnjo in pravzaprav tudi edino realno priložnost (zdaj je lahko dobro videla registrsko tablico) za prijavo zločinca policiji. Njeno omahovanje je sicer kazalo, da je v precepu, a če je šlo še za eno aplikacijo Ockhamove britve, je »najenostavnejša rešitev« zdaj že povsem izenačena s koruptnostjo.
Mlad in eleganten naročnik umora je lastnik modernega hotela zunaj mesta in vpliven mož, saj je po tistem, ko je ženo iz zakonskega para v hotelski postelji spreobrnil v svojo ljubico, dosegel, da so njenega moža odpustili v restavraciji, kjer je delal kot kuhar. A le zato, da bi se lahko izkazal kot »dobrotnik«, ki mu ponuja zaposlitev v svojem hotelu. In tudi mož iz zakonskega para dobro ve, kdo mu je priskrbel službo, pa jo vseeno raje sprejme, kot da bi ga – resda hotelirja, toda tudi naročnika umora – prijavil policiji. Nazadnje se za to res odloči, toda šele po tistem, ko odkrije, da njegova žena ljubimka z zločinskim hotelirjem in si s podarjeno kreditno kartico kupuje drage obleke. Ko ga žena zapusti, ostane sam s svojo slabo vestjo, ki ne potrebuje več pomoči Ockhamove britve za obisk policije. Tam pa ne najde več tistega zavaljenega inšpektorja, ki mu je ponujal priložnost, da se izkaže kot priča umora, marveč nekoga višjega ranga, ki je prevzel primer. In ta policijski mož visokega ranga ni nihče drug kot sam morilec. Ki pa nič ne grozi, ampak mu z avtoriteto policijskega šefa zločinca svetuje, naj ostane pri status quo. Namreč pri status quo korupcije, ki ga varuje zakonska instanca sama. Kar pa zadeva Ockhamovo britev, je bolje, da ostane samo logična operacija.
