A pozor, nikakor ne gre le za neposredne učinke. Ne gre le za to, da so tudi tiste ženske, ki zdaj vedo, da so bile odpuščene na protiustaven način, že davno upokojene in si s tem naknadnim »zadoščenjem« nimajo kaj veliko pomagati. V teh primerih namreč vsaj načeloma še vedno ostaja možnost povračila škode. Problem je dejansko mnogo širši: ustavno sodišče je z ekscesnim zavlačevanjem, ob katerem bi paranoik pomislil na tihe pogovore in dogovore, pomagalo ohranjati in krepiti samo logiko, ki jo je vpeljal ZUJF – logiko, po kateri tudi ustavne pravice postanejo moderno fleksibilne.

ZUJF sam seveda ni ravno aktualna tema – in prav simptomatično je, da je za neopaznost tega izreka poskrbelo samo ustavno sodišče, ko je na isti dan razveljavilo mnogo bolj razvpiti »lex Kramar«. ZUJF ni več aktualen, a naj ne bo pomote: še vedno velja in če smo nanj pozabili, ne velja nič manj.

ZUJF je v tem smislu enakovreden vsem drugim velikim škandalom, kjer je pozaba škandala premo sorazmerna z njegovo razvpitostjo. Bolj ko je javnost prepričana, da bo ta ali ona zadeva ostala neizbrisna, temeljiteje jo pozabi. Javnost je že skoraj pozabila na neke čudno poceni letalske vozovnice in na neko čudno familiarno zdravniško koncesijo. Na TEŠ se spomni samo takrat, ko ne grozijo volitve. Uspešno je pozabila na nesposobnega premierja in ga izvolila v predsednika republike, izvolila na funkcijo, kjer ga ni spodobno spraševati niti o nekdanji niti o sedanji nesposobnosti. In jasno, javnost vedno znova uspešno pozablja, da se je ob prvostopenjski obsodbi nekega drugega premierja sprva še spraševala o legitimnosti njegovega političnega preživetja, zdaj pa spet ozvoči vsako njegovo izjavo in posname vsako njegovo predstavico – pa naj gre za navadno novinarsko konferenco, za 23. obletnico postroja brigade Moris, kjer se novodobni skojevci v njegovo čast našemijo v leto '90, ali za festival domoljubne pesmi, kjer se veseli druščini prvostopenjsko obsojenih pridruži tudi tisti drugi bivši premier, ki je postal predsednik.

Skratka, ZUJF je v tem smislu samo še en škandal, o katerem se je veliko govorilo, pa smo se nanj sčasoma navadili in ga sprejeli. In res, le kdo bi danes, ko smo že dodobra prešpikani z ideologijo mikro podjetništva, oporekal argumentaciji, ki jo je od prejšnje vlade povzelo tudi ustavno sodišče:

»Prenehanje pogodbe o zaposlitvi javnemu uslužbencu, ki izpolni pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine brez zmanjš̌anja, je le eden izmed instrumentov, s katerim želi Vlada doseči deloma zmanjšanje števila zaposlenih v javnem sektorju (zmanjšanje sredstev za maso plač v javnem sektorju), deloma pa spremenjeno starostno strukturo javnih usluž̌bencev...«

Argumentacija je zvita. Medtem ko bi imperativ zmanjševanja javnega sektorja še našel svoje nasprotnike, pa je jasno, da je danes resnično težko oporekati argumentu, ki ga v drugem delu navedka plasira ustavno sodišče, argumentu, da ZUJF zasleduje konsenzualno plemeniti cilj – odpravo krivične podzaposlenosti mlajše generacije.

ZUJF tu predstavlja avantgardo sodobne politike. To je politika, ki se na parcialni ravni, na ravni posamezne določbe posameznega zakona, postavi kot zagovornik določene skupine, do katere ji sicer ni mar, in kot reševalec problema, ki ga sicer generira sama. In seveda, če je problem, ki ga generira, pretirana fleksibilnost zaposlitve mladih, ga bo ta politika rešila tako, da bo fleksibilnost navidez univerzalizirala.

»Ha, vi stari razvajenci,« pravi ZUJF, »dolgo ste se svaljkali po pisarnah in uživali v udobju stalne zaposlitve. A zdaj je vsega tega konec. Čez pol leta marš v penzijo!«

Prav na tej točki stališču ZUJF ugovarja ustavna sodnica Etelka Korpič - Horvat, ki v svojem odklonilnem ločenem mnenju (priporočam v branje!) tudi sicer precizno izpostavlja demagoško naravo celotne argumentacije v prid zakona. Fleksibilizacija, ki jo narekuje zakon, namreč pljuskne onkraj problema zaposlitve:

»Menim tudi, da je bilo s sporno določbo ZUJF kršeno tudi načelo varstva zaupanja v pravo (2. člen Ustave), ker ZUJF ni določil prehodnega obdobja, da bi se prizadeti nanj lahko pripravili. Ukrep je zato posegel v pričakovane pravice prizadetih starejših javnih uslužbencev, ki izpolnjujejo pogoje za starostno upokojitev.«

Pa vendar, se je proti logiki ZUJF (ki ima, in to ni nepomembno, na svoji strani tudi ustavno sodišče, vzeto kot institucijo) mogoče boriti še kako drugače kot z opozorili na neustavnost njenih parametrov? Bi lahko ZUJF razumeli kot zaveznika, kot simptom, ki nas objektivno opozarja na neki problem?

V tem smislu je ZUJF »resničen«. Nekaj ne deluje in nekaj je treba korigirati. A tisto, kar ne deluje, tisto, kar proizvaja tovrstne simptome, ni sámo pravo, ni sáma Ustava, temveč tisto, kar od Ustave zahteva, naj se fleksibilizira in omehča – namreč celoten politično-ekonomsko-pravni sistem, ki je danes v krizi in ki to fleksibilizacijo vidi kot najlažjo rešitev.

Lahko torej pristanemo na logiko ZUJF, ki s slabimi odločitvami najprej povzroči škodo, nato pa škodo instrumentalizira kot argument za perpetuiranje slabe odločitve (obstajale so mnogo boljše rešitve, a ker je bila izbrana slaba, ki je protiustavna in ki bi zahtevala velike odškodnine, za katere pa nimamo denarja, moramo to slabo in protiustavno rešitev še naprej vsaj delno tolerirati itn. itn.).

Obstaja pa tudi druga možnost. A zavedati se moramo, da njen nasprotnik ni le abstraktna in statična globalna situacija (»kriza sodobnega kapitalizma«), temveč njen konkretni izraz: ta zelo realni, zelo banalni in vse bolj divji niz, kjer slaba odločitev postane argument za nadaljnje slabe odločitve. In da je stvar še hujša, v problem je treba vključiti tudi tretjerazredno politično kliko, ki ima na glavi toliko masla, da razmišlja le še o sebi.