Pred nekaj dnevi je bila v Koebenhavnu predpremiera dramatično in senzacionalistično napovedovanega filma Larsa von Trierja Nimfomanka. Dvodelni film je dolg štiri ure, v katerih se odvije osem njegovih poglavij. Film so snemali od konca avgusta do začetka novembra v Belgiji in Nemčiji, vse od srede letošnjega leta pa se je na spletni strani producenta filma pojavljalo promocijsko gradivo v obliki »najbolj vznemirljivih« oziroma seksualno eksplicitnih odlomkov iz posameznih poglavij Nimfomanke. Takšna je bila pač marketinška strategija, ki je imela svoje učinke, če naj bi bilo to medijsko brbotanje, ki ga je sprožilo spletno objavljanje promocijskega gradiva (to se je z uradne strani hitro preselilo na youtube). K »nestrpnemu pričakovanju« tega von Trierjevega filma so pripomogle tudi izjave nekaterih igralcev. Shia LaBeouf je na primer izjavil: »Lars von Trier je nevaren človek. Že pred snemanjem nas je posvaril, da bo zdaj šlo zares.« Toda če je »zares« pomenilo to, da seksualni prizori ne bodo simulirani, potem so kot resnični samo videti, ker je režiser spolne organe svojih igralcev digitalno nadomestil s spolnimi organi pornoigralcev – tako je vsaj navedeno v podatkih o produkciji filma.
»Odiseja babilonske kurbe«
Zgodba gre nekako takole: priletni samec Seligman (Stellan Skarsgard) najde pretepeno Joe (Charlotte Gainsbourg), ki leži na tleh v mrzli zimski noči. Odpelje jo k sebi domov, kjer ji povije rane in jo začne spraševati o njenem življenju. In Joe mu v osmih poglavjih razgrne svoje življenje nimfomanke oziroma spolne zasvojenke – kot najstnice in mlade ženske v prvem delu filma (v katerem Joe igra Stacy Martin, v drugih vlogah pa nastopajo Shia LaBeouf, Christian Slater, Uma Thurman, Connie Nielsen in Udo Kier) in kot gospe srednjih let v drugem delu (Joe je Charlotte Gainsbourg, ob njej pa igrajo še Jamie Bell, Willem Dafoe, Mia Goth in Jean-Marc Barr). Seligmanu se zdi njena pripoved podobna odiseji babilonske kurbe.
Prvi kritiški odzivi so bolj protislovni kot pa zadržani ali naklonjeni. Tako na primer kritik The Guardiana na koncu priznava, da je zmeden in da si bo moral film še enkrat ogledati. Začne pa s tem, da je to »absurden in obenem skrajno fascinanten film«, z dolgo in gostobesedno zgodbo, ki »večinoma govori sama sebi«; film o seksu, vendar »namerno neseksualen«, kar pa poznavalca von Trierjevih filmov ne bi smelo presenetiti. Kritiku se zdi, kot da je film narejen v vakuumu ali kot »zasebna senčna igra, natrpana z gledališkimi dialogi«, toda obenem ugotavlja, da gre za »mračno in težko dramo«, v kateri se pojavljajo tudi prav bolestni liki. A kritiku se kljub temu zdi, da Nimfomanka »ni film za javno potrošnjo«. Do te pa bo vseeno prišlo: prihodnji teden prihaja Nimfomanka na redni kinematografski spored na Danskem, v začetku prihodnjega leta pa v Veliki Britaniji in ZDA.
Von Trier ve, kako presenetiti
Tako imenovani eksplicitni prizori nesimulirane spolnosti so se pojavili že v von Trierjevih Idiotih (1998) in Antikristu (2009), njegovo producentsko podjetje Zentropa pa je znano tudi po tem, da producira pornofilme (dva, Pink Prison in All About Anna, sta se znašla na seznamu najboljših pornofilmov za ženske). To bi lahko vzeli za von Trierjev poklon danski filmski tradiciji, ki je v 60. letih prejšnjega stoletja razveselila svet s prvimi pornofilmi.
Toda danska kinematografija ima tudi močno tradicijo art filma in prav to Lars von Trier še posebno dobro zastopa. Prav njemu in nekaterim njegovim kolegom pripada zasluga, da je »Dogma« iz naslova manifesta filmskega gibanja postala nič manj kot zaščitna znamka evropskega art filma. Po tako imenovani evropski trilogiji (Element zločina, 1984, Epidemic, 1987, in Evropa, 1991) je von Trier posnel trilogijo o naivni junakinji žrtvi (Lom valov, 1996, Idioti, Plesalka v temi, 2000), ki ga je tudi najbolj proslavila (za Plesalko v temi je prejel zlato palmo v Cannesu). Naslednja trilogija naj bi bila o Ameriki, vendar sta nastala samo dva filma, Dogville (2003) in Manderley (2005), ki sta dokazala, da zna von Trier vedno presenetiti tudi z radikalnimi stilističnimi prijemi (ker pa je šokiral tudi z »antiamerikanizmom«, je tretji film, ki naj bi imel naslov Washington, ostal samo v scenaristični obliki). Von Trier tudi svoje tri zadnje filme, Antikrist, Melanholija in Nimfomanka, uvršča v trilogijo, ki jo imenuje »trilogija depresije«.