Mirko Krašovec

Mojster poslov

Mirko Krašovec je zrasel v tradicionalni, globoko verni družini. Kar pet sinov od osmih otrok si je izbralo duhovniški poklic. Mati, je povedal v nekem intervjuju, je puščala svobodo, oče, marljiv, iznajdljiv človek, se je spoznal na marsikaj – vzgajal je sadike, mizaril, celo čevlje je izdeloval. Tudi Mirko je podjetnost izkazoval že v otroštvu: medtem ko so drugi otroci rezbarili frulice, se je sam lotil izdelave klavirja...

Po diplomi iz teologije je šel za župnika v Podčetrtek - Olimje, sredi osemdesetih je bil prestavljen v Maribor za škofijskega ekonoma. Dela se je oprijel z energijo Krašovcev in kmalu postal ravnatelj nadškofijske gospodarske uprave. Nad njegovo, že tedaj velikopotezno gospodarsko strategijo se tedaj od kolegov klerikov ni razburjal skoraj nihče. Zdela se je uspešna, priklicovala je spomine na močno, premožno in vplivno predvojno Cerkev.

Orodje cerkvenih ambicij

Nadškof Kramberger je Krašovcu neomajno zaupal, »čudežni« teolog je trdno držal vse finančne niti v svojih rokah. In delal, delal. Cerkev je bila njegova ljubljena družina, kot kakšen pater familias je hotel zanjo poskrbeti tudi gmotno. Do začetka novega tisočletja je nadškofija poleg orglarske in restavratorske delavnice odprla tudi Slomškovo tiskarno, z nakupom kleti v Slovenski Bistrici postavila temelje za razvoj vinogradništva in za izobraževalne potrebe zgradila mariborski Andreanum. Postala je tretjinski lastnik Družine, solastnica TV3, Dela, Maga... A hotela je še svoje šole, vrtce, domove...

Mariborska nadškofija ni imela gozdov, imela pa je vizije in vizionarja. Krašovec je že v devetdesetih prišel na idejo, da bi bilo dobro imeti banko. V Cerkvi so ga podprli, pri ustanovitvi banke so sodelovali ekonomi vseh treh tedanjih škofij, poleg njih še redovniki in izseljeniški duhovniki. Oktobra 1992 je bila Krekova banka ustanovljena. Mirko Krašovec je na predstavitvi programa poudaril, da bo banka delovala po načelih solidarnosti in samopomoči in se »varovala pretiranega kapitalizma«. Banki je nato šlo odlično, vsa devetdeseta je tržni delež povečevala. V začetku novega tisočletja pa je vodstvo – Krašovec je vodil nadzorni odbor – presodilo, da jo je najbolje prodati. Leta 2002 jo je za 35 milijonov evrov kupila banka Raiffeisen. Najprej so iz banke izginila razpela, nato še Krekovo ime... Verniki so godrnjali, škofje molčali, Krašovec pa je bil zadovoljen. Prodaja – kapitalizem gor ali dol – se je izkazala za uspešen posel. Cerkev je tudi sicer postajala vse bolj samozavestna sogovornica države. Krašovca, ki je sedel tudi v Mešani krovni komisiji, se eden od pogajalcev državne strani spominja kot »pogajalca ledenega obraza in kristalnih misli«. Vatikanski sporazum je bil tudi njegova zasluga.

Leta 1994 so na pobudo mariborske nadškofije ustanovili Krekovo družbo, ki je tako kot banka obveljala za ustanovo, ki bo z zaupanimi sredstvi in certifikati ravnala skrajno odgovorno. Krekova družba, je govoril Krašovec, je sinonim za varno in stabilno naložbo. Ni lagal, še lep čas je to tudi zares bila. Kdor je svoje deleže v podjetjih pravočasno prodal, je lepo zaslužil. Vse dokler ni treščila kriza in razkrila trhlih temeljev cerkvenih velenačrtov. »Novčič uboge vdove« – prispevali so ga zlasti zaupljivi verniki in vernice iz ljubljanske nadškofije – se je čez noč spremenil v ničvredno blago. Za nameček so morali verniki požreti dejstvo, da je postala cerkvena telekomunikacijska družba T2 največja razpečevalka pornografije na Slovenskem. V Cerkvi je o tem leta 2007 prvi spregovoril škof Štumpf, ki je zahteval umik ali prodajo družbe; kasneje (!) se je tej zahtevi pridružila tudi SŠK. Štumpf je prvi javno spregovoril tudi o Krašovčevi vlogi v tej zadevi. Januarja 2011, po tistem, ko je italijanski Espresso Slovencem razkril šokantne razsežnosti propadlih cerkvenih poslov pa tudi dotlej neznano dejstvo, da Krašovec ni ravnal po določilih kanonskega prava, saj za posle nad milijonom evrov ni zaprosil Rima za dovoljenje, je v Vestniku povedal: »T2 ni imela nadzornega organa, ker ga Mirko Kramberger (glavni pri T2) preprosto ni hotel. Zakaj? Danes je jasno. Od nadškofijske ekonomije (Mirka Krašovca) je nedopustno, da je to dovolila. Tako so finance odtekale nekontrolirano. Kam? Nekatera podjetja, recimo Gratel, so si kar pavšalno izmišljevala milijonske zneske, ki naj bi jim jih dolgovala T2. Tako so nastajali dolgovi, se povečevali krediti.« Očitki zoper Krašovca so se nato med kleriki množili. Množile so se tudi zahteve po krivcu ali krivcih z imeni in priimki...

Nakovalo za cerkveno vodstvo

Nadškofijska gospodarska piramida, ki jo je Krašovec s sodelavci zgradil po letu 2000, je sicer trdno stala vse do prevzema Zvona Ena leta 2005, s čimer se je udejanjila strategija prehoda na »modernejše« gospodarjenje – z investicijami na finančnih trgih in orjaškim zadolževanjem s tedaj poceni denarjem; leta 2003 jo je naročil škof Stres, potrdil pa škofijski gospodarski svet (ŠGS). Kdo (vse) je kriv za polomijo, verniki še vedno ne vedo. Obstajata, pogojno rečeno, dve resnici. »Krašovčeva«, ki pravi takole: Škofijska gospodarska uprava je predlagala rešitve in izvajala sklepe, toda odločitve je sprejemal ŠGS oziroma pomožni škof Stres, ki je obvladoval ta organ. In »Stresova« resnica: kot pomožni škof Stres ni imel večjih pristojnosti, verjel je nadzornikom družb in finančnim svetovalcem, sicer pa je bilo razmerje med dolgovi in imetjem vse do izbruha krize – tedaj ga sploh ni bilo v Mariboru – obvladljivo.

Ko je kriza leta 2008 eksplodirala, so vrednosti cerkvenih naložb padle celo za 80 odstotkov. Hišica iz zaupanja, pretenzij brez kritja, praznih bančnih obljub in menedžerskih flopov se je sesula. Marca 2011 so škofje škandal obžalovali, se zanj opravičili in prst uperili v Krašovca. Ali kot je temu rekel sam: začel se je pripravljati teren za kamenjanje krivca. »Gospodarska uprava je prevzemala prevelika tveganja s sredstvi, ki so bila last Cerkve in njenih vernikov, pri tem je tudi presegala svoja pooblastila, odpovedal je nadzor,« so zapisali škofje. Krašovec je doumel: izbrali so ga za grešnega kozla. A sramotenje na mariborskih ulicah je še prenesel, izdaje v lastnih vrstah pa ne. Škofom in nekaterim drugim osebam je zato lani septembra poslal dolgo, dokumentirano pismo (samo njim; Dnevnik ga je dobil drugje) in predlagal skupno izjavo o deljeni odgovornosti. V njem je zapisal: »V želji, da se ohrani edinost, sem vedno ščitil škofe in sodelavce in se v bistvu sprijaznil z vlogo 'grešnega kozla'. Toda 'prirejanje' resnice gre odločno predaleč, da bi dejstva smela ostati v arhivu. Neopravičeno blatenje mene osebno ne more rešiti obraza Cerkve.«

Škofje so molčali, obraz Cerkve je zato reševal Rim. Zaradi »hude odgovornosti« so v začetku leta ukorili Kraševca, julija pa sta zaradi objektivne odgovornosti odletela še oba nadškofa. Krašovcu so vzeli naziv kanonika, vse pripadajoče časti in ugodnosti, ga izločili iz vseh organov, ga pregnali v avstrijski samostan in mu začasno prepovedali opravljati duhovniško službo. Toda javnost je lahko tedaj izvedela le to, da bo v Šentpavlu preživel – sobotno leto. Ker je še vedno »širil informacije, ki niso skladne z ugotovitvami formalnih preiskav organov, ki jih je ustanovil Sveti sedež«, pa je nuncij vsebino februarske cerkvene kazni naposled razglasil še javno. Natanko dva dni pred celjskim sodnim epilogom...

Česa (vse) je v škandalu stoletja kriv, v kolikšni meri so grehi njegovi in katere si deli, javnost še vedno ne ve. Eno pa je gotovo: simbolična teža včerajšnje obsodbe – zgolj za eno od dejanj v drami – te praznine ne more in ne sme prevpiti.