Prizor je del filma Neskončna lepota italijanskega režiserja Paola Sorrentina, Evropska filmska akademija ga je izbrala za najboljši film leta. Bolj ko se zgodba iz gibljivih slik približuje koncu, jasneje moški, pisatelj ene same knjige iz mladosti, vidi in čuti, da okrog njega vse umira, in močneje obuja spomine na prvo ljubezen, na neko čistost, ki je ni več. Na neke posekane korenine, na katere je pozabil, iz katerih se je razrasel micelij brezčutne duhovne praznine, puhle družabnosti, potvorjenih odnosov med ljudmi, bizarnih poskusov umetnikovanja in modnega artizma, namesto umetnosti, v kateri je vsaj sled neskončne lepote.

Režiser gledalčev pogled skozi film vodi po pokrajini prizorov, ki diskretno opominjajo, da smo v enem od rojstnih krajev evropske kulture in hkrati v središču krščanstva. Film govori nam, utrujenim dedičem antične in judovsko-krščanske kulture, prikazuje občutek za lepoto in prefinjenost življenja, ki smo ga razvili v stoletjih, in izpraznjenost, groteskno naveličanost, žalostno bizarnost, ki so se z druge strani zalezli v tkivo te kulture. Z nelinearno dramaturgijo pripovedi sestavlja lok, ki ponazarja zdrs stran od narave, izgubo občutka neke daljne prvinskosti in čistosti, sledi neke velike lepote, in prehod čez os neke (pre)zrele kulture v pisane in izpraznjene predele nenaravnosti; v pompozno kičastem baročno-klasicističnem slogu opremljeni sobani pripadniki visoke in izumetničene družbe pričakajo svojega zdravniškega guruja, ki jim z iglo v sekundi z mehansko kretnjo v telo za 700 ali 1200 evrov vbrizga umetni regeneracijski botoks, da sploh še lahko za silo sestavljajo skupaj svojo človeško podobo, ostareli oče v baru vsakodnevno spremlja, kako njegova več kot štiridesetletna hčerka izvaja striptiz, mala šolarka, obkrožena s pripadniki visoke družbe, med histeričnimi kriki na veliko platno nanaša barve za pompozno podobo sodobne umetnosti; kalejdoskopski mimohod grotesknih, bizarnih, lepih prizorov sestavlja Sorrentinov alegorični film od začetka do konca.

In drug prizor: je eden tistih sivih dni, za katere se zdi, da se ne bodo nikoli končali, ker se je zataknil v pokrajino, predmete in ljudi. Po pokrajini v gosjem vrstnem redu pohajajo v vlakce nanizane skupine ljudi, večinoma se izogibajo druga drugi, le tu in tam se dve ustavita, se povonjata in se združita. Skupine so videti bolj ali manj enake, ker so ljudje bolj ali manj oblečeni enako v na rob zlikane obleke in modna oblačila dobrih znamk in tudi vedejo se enako; le dve ali tri se od drugih ločijo po delovnih uniformah. Pri vseh je na čelu vodja, nekakšen brezprizivni vladar, vsi, ki hodijo za njim v njegovi vrsti, poskušajo loviti njegove stopinje, če ga zanese, zanese tudi njih, če pade, padejo tudi oni, če naredi preval, jezno ali nedolžno grimaso, če koga brcne ali če komu pokaže osla ali zadnjico, to takoj ponovijo za njim. Ker prizor traja dolgo in ga lahko podrobno opazujemo, vidimo: v večini skupin so na čelu politiki, v nekaterih bankirji, rokohitrci iz svetovalnih združb in bonitetnih agencij, v manjših, hitrih skupinah hodijo naokrog poslovneži in trgovci s pokvarljivim blagom, ena od manjših skupin je oblečena celo v zdravniške halje in ena v talarje, med vsemi temi pa, vsaj zaradi pisanih oblačil, izstopajo majhne skupine novinarjev in kulturnikov, ki se v temnih, pred zunanjimi pogledi skritih kotih prizorišča združijo in si izmenjajo darilca s kakšno od večjih skupin, in potem potuhnjeno zakorakajo nazaj na prizorišče. In če je bila na začetku prizora pokrajina še pisana, živahna in posejana s številnimi zgradbami in predmeti, je zdaj že skoraj povsem opustela. Lahko smo spremljali, kako so vse skupine že takoj vzele nekaj zdaj tu, zdaj tam, najprej po malem, in potem, ko se nikomur ni nič zgodilo, vedno več in več, dokler niso začeli izginjali celi predmeti in cele zgradbe, vlakci ljudi pa so vse skupaj mehansko nosili za rob prizorišča in zmetali v ogromne črne luknje ali v velike kovinske sefe za robom prizorišča. Na koncu na prizorišču ni ostalo nič več, kot vrtljiv oder se je obrnilo v čisto sedanjost, tako opustelo in spodjedeno, da zdaj tudi sneg noče več padati nanjo.

Prizora sta med sabo povezana, čeprav je prvi iz italijanskega filma, drugi pa iz slovenske resničnosti zadnjih let. Človeški vlakci, sestavljeni iz grotesknih in iz osi vrženih odraslih tako na rimski terasi kot na slovenskem prizorišču, peljejo enako nikamor, v siromašenje in zanikanje življenja, v posmehovanje življenju. Oba prizora govorita o moralnem, kulturnem, materialnem, vsakršnem kreditu, ki ga je imela neka družba in ga vsi tisti, ki bi ga morali, od politikov do bančnikov, od medijskih in kulturnih prvakov, niso znali unovčiti: zato se dogaja nekaj, kar je eden velikih pozabljenih in zapostavljenih mož slovenskega dvajsetega stoletja, točno pred stotimi leti rojeni pisatelj Igor Torkar, imenoval umiranje na obroke…

Ampak ker gre leto h koncu, se spodobi povedati tudi kaj spodbudnega. Recimo, veselimo se, za nekaj dni pozabimo na vse, do konca se prepustimo karnevalskemu vzdušju, mogoče se bo potem, ko stvari dosežejo dno, lahko začelo kaj novega in boljšega.