Paradoksna zagata sodobne demokratične družbe je namreč v tem, da se nam ni več treba ukvarjati z načelom »svobode od«. Ni več zunanjega zasužnjevalca, ki bi nas od zunaj napadal. Nismo več podjarmljeni in smo zato baje gospodarji svoje zemlje in usode (če pustimo ob strani občasno strašenje z zloglasno trojko). Odkar so glavni globalizacijski akterji prišli do elegantnega spoznanja, da je osvajanje držav preko pušk in tankov zastarelo ter preokorno, in odkar je zastarele pristope nadomestila trgovinsko-lastniška osvajalska strategija »danes držav ne napadamo, temveč jih kupimo«, je v sodobnem družbenem okolju nastala nekakšna okupacijska praznina. Osvajanje ozemlja preko trgovine in lastništva, skozi mantro svobodne trgovine in trga ter ob poveličevanju zunanjih investicij pač ne sproža pretiranega revolta, če sploh. Ravno nasprotno, s tem ko se je nekdanja okupacijska strategija prelevila v mehko osvajalsko trgovinsko in lastniško igro, je slednja v družbenem okolju postala ne samo nekaj želenega, temveč celo nepogrešljivega.

Še tisti redki glasovi, ki tu pa tam povzdignejo glas proti mehki trgovinsko-lastniški osvajalski strategiji, izzvenijo malodane donkihotsko in se tolmačijo kot nepoznavalci svobodnotržne logike. Gre se zamisliti in vprašati, kaj bi se zgodilo, če bi nas ob drugi svetovni vojni zunanji akterji namesto s puškami osvajali s svojimi proizvodi, čokoladami, pralnimi praški, kavami, šamponi. Ali bi se razveselili teh proizvodov ali pa bi se odzvali tako kot tedaj, ko smo bili napadeni s puškami, naj raje ostane retorično vprašanje. Skratka, sedaj se nas osvaja z izdelki in kupovanjem naše lastnine (seveda, vso pravico in možnost imamo, da tako osvajamo tudi mi v obratni smeri), zraven pa imamo demokratični ustroj, ki to trgovinsko-lastniško igro blagoslavlja. Z novodobnim osvajanjem se nam ni več treba boriti in se osvobajati od nekoga ali nečesa. To pa v isti sapi povzroči, da se težje borimo tudi v smeri načela »svobode za«. Ker vse to, državo, demokratično ureditev, svobodni tržni sistem, za kar bi se eventualno lahko borili, že imamo. Vedno si je sicer mogoče prizadevati za čim boljše stanje demokracije, izbiro čim bolj poštenih politikov, za to, da bi bolje živeli (sploh spričo aktualne krize, ki nas že pošteno spravlja ob živce), a vendarle tu jasen motiv v smeri načela »svobode za« umanjka.

Odsotnost zunanjega osvajalca (okupatorja) v krizah, kot je aktualna, psihološko povzroči, da se nakopičena negativna energija ne more usmeriti navzven, temveč v iskanje domačih negativnih sil. Tu so običajno na tapeti predvsem domače politične sile. Prevladuje prepričanje, da nas je nesposobnost političnih sil, njihova koruptivnost, nepotizem in siceršnja nepoštenost, pripeljala do aktualnega stanja, v katerem smo. Vendar se politikov kot neke populacijske garniture, resda s privilegiji, na katere so se že preveč samoumevno navadili, ne da enoznačno razločiti od ljudstva. Razmejitev na politično elito in ljudstvo je prikladna, vendar prelahkotna in ne zdrži realne presoje. Nad rekom »ljudstvo ima tako politično elito, kot si jo zasluži« se gre z vso potrebno samorefleksijo zamisliti.

Politiki namreč niso neki ločeni izrastki iz našega družbenega okolja, temveč so del nas, so živeli in živijo med nami, in se napajajo z energijami, ki jih skupaj z njimi v skupnem sobivanju soustvarjamo. To potrjujejo tudi primeri novih oziroma svežih političnih obrazov in strank, na katere vsake toliko časa stavimo. Še vedno se je izkazalo, da politična svežina, razen začetne vznesenosti, ne prinaša pričakovanih sadov. Tudi občasno pozivanje k zamenjavi celotnega političnega establišmenta prej deluje všečno, kot pa da bi bilo plod tehtnega premisleka. Pa četudi bi bila zamenjava celotnega političnega vrha realna, se gre bati, da bi tudi novi politični obrazi in stranke kmalu zavzeli oblastiželjni značaj vladanja.

Nikakor ni namen tega sestavka relativiziranje grehov in opravičevanje političnih elit, pa vendar si je treba priznati, da je situacija na političnem prizorišču v veliki meri vzročno-posledični odraz stanja v celotnem družbenem okolju. Vprašanja (ne)pokvarljivosti političnih elit zato ne gre postavljati primarno v kontekst demokratičnega deficita, sistemske korupcije, nepotizma, temveč se je smotrno povrniti k preigravanju razmerja med načeloma »svobode od« in »svobode za«. Vse bolj se zdi, da so naše temeljne težave s krizo, s politično elito in tudi politično alternativo v veliki meri odraz tega, da kot sodobna demokratična družba ne uspe(va)mo identificirati primarnega zasužnjevalca, ki pa je v tem primeru sam demokratični ustroj. Ne sam kot tak, temveč širši kontekst, v okviru katerega se ta demokratični ustroj odvija.

Z vidika političnega delovanja vprašanje bolj ali manj reformne politike aktualnih političnih oblastnikov ni tisto ključno vprašanje, ki mu velja posvečati glavno pozornost. Obe možnosti – z zategovanjem pasu prisegati na varčevanje in upati na gospodarsko rast ali z dodatnim zadolževanjem priti do hitrejše in bolj verjetne gospodarske rasti – sta že večkrat neuspešno preigrani in sta kot jara kača, ki skuša požreti svoj rep, ob tem pa ne sežeta v jedro problema. Neoliberalna razvojna misel se je namreč že tako zažrla v vse politične in družbene pore našega delovanja ter bivanja, da si ne znamo več niti predstavljati razvoja, ki se ne bi utemeljeval z neoliberalnim žmohtom, po principu več je bolje, hitreje in večje, vse v cilju obvezne rasti. Temu vzdušju so podlegle tudi državne in javne organizacije, saj po vizionarskem principu »postati največji in najboljši v svoji dejavnosti« nevede posnemajo gospodarske vizije.

Če samo pokukamo v zdravstvo, se tudi tu razvoj tolmači skozi mantro rasti (več bolnikov, več oddelkov, več zdravil...). Kvaliteta konkretnih zdravstvenih storitev je seveda nujna in zaželena, kar pa ne spremeni dejstva, da bi morala razvojna zdravstvena vizija delovati po principu »manj je več« in na ravni vizije odločno stremeti v smeri manj in manj bolnikov. Zdravstvo tu samo ilustrira, kako neopazno in vztrajno si razvojna neoliberalna misel utira pot tudi v neprofitne javne sisteme. Še pomembneje je osvetliti položaj neoliberalne razvojne misli v polju politike: tu ni primarna težava v tem, da so se vse politične orientacije (socialdemokratska, krščanska, zelena, liberalna, ljudska...), tako v EU kot pri nas, uklonile neoliberalni misli, niti ni pri slednji vis a vis politike najbolj problematična njena ideološkost (deregulacija vsega po dolgem in počez).

(Naj)bolj pereče tu je, da je sam monetarni sistem tako skrojen, da se zdi, da ga lahko poganja edinole neoliberalna razvojna misel. To se posledično kaže v potiskanju države v obvezno doseganje gospodarske rasti. Seveda, domnevno zaradi dolgov, ki jih mora država, ki se je zadolžila, vračati. Kar se sliši več kot razumljivo, vendar gre tu izpostaviti heretični dvom, ali lahko državi sploh kdaj uspe dolgove (kljub gospodarski rasti) odplačati. Globlji vpogled v delovanje razmerja denar-država-centralna banka-zasebne banke (Aleš Praprotnik, 2012) nam razkriva (kar ni več zgolj ekonomsko vprašanje), da vlada na relaciji denar-dolg brezhibno zasnovan in sklenjen krog, po principu »brez dolga ni denarja in obratno«.

Poleg tega, da neoliberalno razvojno misel blagoslavlja monetarni sistem, je problematična še njena piramidna struktura, ki se prej ko slej sesuje sama vase. Vendar pa te piramidnosti in razvojne usodnosti neoliberalni razvojni misli nikoli ne uspemo v celoti pripisati. Iz razloga, ker se monetarni sistem ob večjih vojnah (po mnenju mnogih gre za nujne vojne) resetira in potem na novo vzpostavi na starih sistemskih tirnicah (tu ne gre pozabiti monetarno-bančnega dogajanja v luči nastanka velike depresije v prejšnjem stoletju, ki je bilo z vzpostavitvijo Marshallovega plana pozabljeno).

Nenazadnje pa je neoliberalna razvojna misel močno vprašljiva tudi zato, ker utemeljuje razvoj na rasti, ki je posledica trošenja. Dokler gre za smiselni produkt ali storitev, še gre, ni pa mogoče zagovarjati trošenja za vsako ceno, ne oziraje se na to, ali gre za resnične ali povsem umetno ustvarjene potrebe pri ljudeh. S potiskanjem ljudi v vedno nove potrebe neoliberalna razvojna misel posledično sporoča, da potrebuje nesrečne, nezdrave, nezadovoljne, nepopolne ljudi, da jih potem skozi sklicevanje na trošenje poboljšuje. Na to nikakor ne gre pristajati.

Prav monetarni sistem, znotraj katerega se udejanja demokratični ustroj sodobne družbe, je treba zato vse bolj razumeti kot tistega akterja, od katerega se je skozi načelo »svobode od« treba oddaljiti in ga, kolikor se le da, resnično resetirati. S ponovno vzpostavitvijo načela »svobode od« bi se v isti sapi kazala večja energičnost načela »svobode za«, v smeri, kaj bi utegnili biti bolj uravnoteženi sistemski monetarni temelji. Zato je predvsem na polju političnega delovanja nujno, da se političnim akterjem (obstoječim in alternativnim) ne izmuzne temeljno vprašanje, kaj si predstavljajo pod spremembo sistema, kadar o tej materiji (spre)govorijo. Pobude o novi volilni zakonodaji na primer (ne upoštevaje pri tem različne interese obstoječih strank) gredo v smeri razmisleka o spremembi sistema, vendar se to zdi kilometre daleč od resnih poskusov globljega poseganja v nedrje sistema. Samorefleksija, v tem primeru politična, kako daleč in globoko v smeri sprememb si politični akterji sploh drznejo misliti, je tu zato povsem na mestu.

Aktualno vstajniško promoviranje in koketiranje s trajnostno razvojno politiko, oživljanje zelene politične paradigme, dizajniranje socialističnih družbenih platform (demokratični socializem, neposredna demokracija, socialno podjetništvo, zadružništvo ipd.) so poskusi razvojnih politik, ki bi utegnili resneje zarezati v spremembo sistema. Vendar tudi ti razvojni poskusi, četudi bi pridobili odmevno politično težo, (še) ne zagrizejo v najbolj kislo jabolko na ravni sistemskih monetarnih temeljev. Brez ugriza (ali vsaj poskusa ugriza) v te sistemske temelje (kar bi zahtevalo veliko mero političnega in siceršnjega poguma) je manj smiselno razpravljati o razlikah med socialnodemokratsko, liberalno, krščansko, ljudsko na eni strani ter trajnostno in zeleno razvojno politiko na drugi strani. Ker so vse te politike (obstoječe ali šele novonastajajoče) hočeš nočeš talec monetarne ureditve, ki se je postavila nad suvereniteto držav in jih kot taka v temeljih obvladuje. Zato bi bilo v smeri krepitve načela »svobode za« nujno, da bi se politika, sploh vstajniška, in konec koncev tudi vsi ostali začeli bolj zavedati in skozi majhne korake delovati v smeri (so)ustvarjanja globljih sprememb na ravni monetarnega sistema. Sicer se nam resnično utegne zgoditi, da nam bo od svobodne ostala samo še sodobna družba.

TONI VRANA, Ljubljana