Vprašanje petard je mogoče obravnavati s treh zornih kotov: varnostnega, pravnega in (ne)etičnega oziroma (a)socialnega. O pravnih in varnostnih vidikih nas dovolj opozarjajo javna občila, o neetični oziroma asocialni plati tega početja pa težko najdemo kak zapis, čeprav bi bila vredna razmisleka. Dejstvo je, da je asocialno izživljanje nekaterih petardistov bodisi v domačem bivalnem bodisi »počitniškem« okolju zelo razširjen in nadležen pojav. (Pridevnik asocialen pomeni »tisti, ki se noče ali ne more prilagoditi razumnim družbenim normam«.) »Zasebnih uživalcev pokanja« ne briga, da nekateri ta hrup težko prenašajo, da je pokanje za bolnike lahko tudi usodno, da domače živali begajo v hlevih in stanovanjih, da divjad, ki se zlasti v zimskem času približa naselju, ob brezobzirnem pokanju brezglavo bega po naravi in išče mir. Zasebni petardisti težko razumejo, da izvajajo nasilje nad človekom in naravo. Toliko slabše, če to razumejo in vendar to počno še naprej, čeprav se večini razumnih ljudi praznično pirotehnično nasilje zdi popolnoma nesmiselno in celo vandalsko početje.

Tudi »petardanje« v odročnejših krajih, kjer živi srnjad, jelenjad in druge živali, ni nič manj vandalsko početje kot v naselju. V počitniških naseljih v bližini gozda si nekateri meščani lastijo pravico, da tu lahko vse počnejo. Redno prihajajo z zalogo petard. Živalski iztrebki v neposredni okolici govorijo o tem, da so tu doma živali. Ko se zvečer naselje umiri, se po njem sprehajajo srne. Pridejo celo pod balkon in na bližnji vrt. Skratka, živali so v naravnem okolju doma, človek pa je vdrl v njihovo kraljestvo in pozabil, da je tu le gost. Dokler živi v skladu z etiko mirnega okolja, ni nič narobe. Divjad pa ne mara pokanja pušk, možnarjev, petard, ognjemetov niti pogorišč. Divjad ni obsedena s civilizacijsko pirotehniko in njeno vandalsko uporabo. Ob pokanju petard so živali vznemirjene ter begajo sem in tja.

Pred leti sem nekaj pred polnočjo stal na razglednem griču in poslušal šepetanje tišine. Nenadoma je v zgornjem delu naselja počilo in trop srn je iz tiste smeri pridivjal mimo mene ter se zaustavil na spodnjem travniku. Komaj se je umiril, je počilo pri eni od bližnjih hiš in trop se je zapodil navzdol proti glavni cesti. Ne vem, ali so srne prečkale cesto in se umaknile v mirnejši breg, sem pa pomislil na avto, ki bi lahko takrat zapeljal v trop. No, tudi nepotrebno človeško smrt v naselju pripisujemo petardam.

Pa recimo, da je otroke še mogoče razumeti, da so navdušeni nad pokanjem in različnimi barvnimi učinki. Tudi starejše upokojence bi človek še razumel, ker je mogoče domnevati, da se mentalno vračajo v otroštvo in so jim otroške norosti všeč. Težko pa je razumeti odraslece zrelih let, ki si s petardami dajejo duška. Kako razumeti domnevnega intelektualca, ki nažiga petarde s svojega dvorišča za svoj užitek (in ne zaradi organiziranega prirejanja veselja otrokom), čeprav s tem posiljuje sosede. Da o padanju petardnih in raketnih ogorkov po tujih hišah ne govorimo. Pričakovali bi, da vsaj odrasli razumejo, da se svoboda slehernega konča tam, kjer prekorači mejo svobode drugega. Očitno je pobalinsko udejanjanje sebičnih nagonov močnejše od razumnega ravnanja.

O izživljanju odraslecev s petardami je kar nekaj teorij, ki temeljijo na psihoanalizi. Znan psiholog je razlagal, da pokanje »v primitivnih slojih človeške duševnosti predstavlja nekakšno premagovanje strahu. V podzavesti je človeka nečesa strah, hkrati pa uživa, ker s petardami straši druge... Eksplozija hkrati lahko pomeni tudi emocijo seksualnih razsežnosti.« Ne glede na globlje individualne korenine naslajanja ob pokanju pa je le samoumevno, da je nadlegovanje sosedov in sokrajanov, ki imajo raje mir kot hrup, vznemirjanje domačih živali v hlevih in stanovanjih ter preganjanje divjadi v njenem naravnem okolju nedostojno, nekulturno obnašanje. Živali dobesedno trpijo, ker jim ni mogoče dopovedati, da bo »vandalski hec« kmalu minil, saj je vendar zakonodajalec tako »dober«, da daje vandalizmu vizum samo za en teden.

Pa vendar je stvar tako preprosta. Nenavadne pirotehnične nagone, ki jih je težko nadzirati ali se jim odpovedati, je mogoče brez posebne škode potešiti v organiziranih središčih veseljačenja, v krajevnem središču, na ljubljanskem Tromostovju in drugod.

SILVO KRISTAN